Jedro

Tožniku nesporno poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta. Iz upravnih spisov zadeve pa izhaja, da se je njegova žena še pred izdajo zapisnika v obravnavanem davčnem postopku zglasila pri organu prve stopnje, da opraviči svojega moža, ker se vabilu ni odzval, in sicer zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je utrpel pred leti. Posebej je izpostavila, da tožnik sploh ne ve, za kaj gre, ker tega ni sposoben razumeti, kot tudi, da je njegovo sposobnost preverjal sodni izvedenec v kazenskem postopku in ugotovil, da tožnik v postopku ni sposoben sodelovati. Glede na takšne navedbe tožnikove žene v postopku na prvi stopnji ter ob upoštevanju določbe 1. odstavka 54. člena ZUP/86, po kateri mora organ na obstoj procesne sposobnosti paziti po uradni dolžnosti, bi prvostopni organ moral podvomiti v procesno sposobnost tožnika in obstoj oziroma neobstoj le-te ugotoviti ter s tem v zvezi opraviti morebitne (neformalne) poizvedbe in izvesti dokaze (po potrebi tudi postavitev izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti. Ker gre za okoliščino, ki je bistvena za vodenje davčnega postopka in je davčna organa obeh stopenj nista ugotavljala, je podana bistvena kršitev določb postopka. Dejstvo, da tožnik v davčnem postopku ni predložil izvedenskih mnenj, ki jih prilaga v upravnem sporu, na odločitev ne vpliva. Upravni organ mora namreč, če podvomi v poslovno sposobnost stranke, okoliščine s tem v zvezi ugotoviti po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada A. št. ... z dne 22. 9. 2006 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Davčni urad A. je z navedeno prvostopno odločbo tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti v letu 1998, ugotovil davčno osnovo v višini 7.354.435,80 SIT in odmeril davek iz dejavnosti v znesku 1.815.321,00 SIT. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil pri tožniku prvi postopek inšpiciranja davka od dohodkov iz dejavnosti za obravnavano obdobje uveden v letu 1999, o čemer mu je bila 18. 10. 1999 izdana odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998. Ker se z ugotovitvami postopka inšpiciranja ni strinjal, so bili vse od leta 1999 do sedanjega postopka inšpiciranja pri njem opravljeni trije davčni inšpekcijski postopki odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za obravnavano leto oziroma od tega dva ponovna postopka inšpiciranja. Poudarja, da je bil tožnik o zadnjem, četrtem postopku inšpiciranja oziroma o uvedbi tretjega ponovnega postopka inšpiciranja seznanjen z obvestilom o uvedbi davčnega postopka, izdanim 20. 4. 2006, ki ga je prejel z vložitvijo v hišni predalčnik 8. 5. 2006, ker ga v roku 15 dni ni prevzel od vročevalca osebnih vročitev. V tem obvestilu je bil seznanjen tudi s tem, da je davčni organ poskušal priti z njim v stik preko njegove domače telefonske linije, vendar neuspešno. Zato je bil v tem obvestilu zaprošen, da glede dogovora o poteku postopka inšpiciranja in o predložitvi dokumentacije pokliče na Davčni urad A., vendar se vse do 12. 6. 2006 na to obvestilo ni odzval. Dne 12. 6. 2006 mu je bilo izdano vabilo, naj se 20. 6. 2006 ob 9.00 uri osebno zglasi v prostorih prvostopnega davčnega organa in naj s seboj prinese poslovne knjige in evidence o poslovanju z dokumentacijo za obravnavano davčno obdobje. Vabilo je tožnik prejel z osebno vročitvijo 13. 6. 2006, vendar se nanj ni odzval ter ni poklical in sporočil svoje morebitne odsotnosti na dan in uro, ko je bil povabljen. Dne 20. 6. 2006 pa je davčno inšpektorico poklicala B.B. in se predstavila kot tožnikova žena ter izrazila željo, da se (brez pooblastila tožnika) oglasi v prostorih Davčnega urada A., da opraviči svojega moža v zvezi s prejetim vabilom. Pojasnila je, da mož zaradi zdravstvenih razlogov v postopku inšpiciranja ne more sodelovati, sama pa ga ne želi več zastopati. Davčni organ dalje navaja, da do začetka julija 2006 oziroma do izdaje zapisnika s strani tožnika ni prejel nobenega dopisa v zvezi z njegovim sodelovanjem v davčnem postopku inšpiciranja. Glede na to, da je bilo postopek inšpiciranja mogoče izvesti tudi brez ponovnega pregleda poslovne dokumentacije in poslovnih knjig za leto 1998, in sicer na podlagi ugotovitev vseh treh prejšnjih postopkov, ki so podrobno navedene v posameznih zapisnikih in odločbah, izdanih v vseh treh dotedanjih postopkih, je prvostopni organ davčni postopek izvedel brez ponovnega pregleda dokumentacije poslovanja za leto 1998 na podlagi ugotovitev in napotil drugostopnega organa iz prejšnjih postopkov inšpiciranja davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998. V nadaljevanju odločbe pojasnjuje potek posameznih inšpekcijskih davčnih postopkov v tej zadevi ter po vsebini utemeljuje svojo odločitev glede ugotovitve davčne osnove in odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998. Pritožbeni organ je z odločbo druge stopnje z dne 23. 11. 2006 pritožbo tožnika zoper odločbo prve stopnje zavrnil. V obrazložitvi opisuje potek postopka in povzema bistvene ugotovitve prvostopne odločbe ter pritožbene navedbe. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja procesno nesposoben in zaradi tega ni mogel sodelovati v postopku in učinkovito braniti svojih pravic in pravno zavarovanih koristi, odgovarja, da je fizični osebi poslovna sposobnost lahko odvzeta po odločbi sodišča v celoti ali delno, če zaradi telesnih ali duševnih napak ni sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Takšni osebi mora skrbstveni organ postaviti skrbnika. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik sposoben razumeti svoje pravice in opravljati dejanja. Ne nazadnje to potrjuje tudi dano pooblastilo pooblaščenki. Hkrati pa ni predložil nobenega dokaza (odločbe sodišča), da mu je odvzeta poslovna sposobnost. Zato drugostopni organ meni, da prvostopni davčni organ ni ravnal v nasprotju s 54. in 55. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da tožnik ni bil opozorjen na pravico, da se aktivno udeležuje postopka. V obvestilu o uvedbi davčnega postopka z dne 20. 4. 2006, ki ga je prejel 8. 5. 2006, ko mu je bilo puščeno v poštnem nabiralniku, je med drugim navedeno, da lahko tožnik, njegov zastopnik ali njegov pooblaščenec prisostvuje pri inšpekcijskem pregledu, da ima možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za obdavčenje, dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente ter dajati pojasnila. Kot nepravilno zavrača pritožbeno stališče, da so se z odpravo posameznih odločb in vrnitvijo zadeve prvostopnemu organu v ponovni postopek odpravila vsa dejanja, ki so vodila do izdaje posamezne odločbe. Pojasnjuje, da je z vsakokratno odpravo posamezne odločbe drugostopni organ vzpostavil stanje pred izdajo odločbe, kar pomeni, da so vsa ostala dejanja ostala v veljavi. V skladu z določbo 269. člena ZUP/86 se z odpravo odločbe odpravijo posledice, ki so iz odločbe nastale, ne pa tudi dejanja, opravljena pred izdajo odločbe. Prvostopni organ je torej imel vso pravico, da se pri izdaji prvostopne odločbe opre na vsa dejanja, ki jih je opravil do izdaje te odločbe, torej tudi na zapisnike in dopolnilne zapisnike, sestavljene v dotedanjem postopku odmere davka iz dejavnosti za leto 1998. Če je prvostopni organ v dotedanjem postopku nesporno ugotovil, da tožnik poslovnih knjig ni vodil v redu, tega ni bil dolžan ugotavljati ponovno in ponovno pregledati njegovo poslovno dokumentacijo. V zvezi s pripombo tožnika glede zastaranja pravice do odmere davka iz dejavnosti, ki jo zavrača, navaja, da je bilo davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 skladno s prvim odstavkom 165. člena ZDavP treba odmeriti v letu 1999, kar je prvostopni organ storil z odločbo z dne 18. 10. 1999. V obdobju od 1. 1. 2000 do izdaje prvostopne odločbe je tek zastaranja pravice do odmere davka ustavilo vsako uradno dejanje davčnega organa, katerega namen je bila odmera davka in s katerim je bil tožnik seznanjen. V skladu s četrtim odstavkom 97. člena ZDavP je z vsako ustavitvijo teka zastaranja začel zastaralni rok znova teči. Vse do dneva izdaje dopolnilnega zapisnika in prvostopne izpodbijane odločbe pa še ni poteklo 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (1. 1. 2000).

Tožnik v tožbi navaja, da je zaradi zdravstvenih razlogov invalidsko upokojen in da objektivno ni sposoben sodelovati v postopku in učinkovito braniti svojih pravic in pravno zavarovanih koristi. Poudarja, da je bilo to znano tudi prvostopnemu davčnemu organu oziroma mu ni moglo ostati neznano, saj mu je to večkrat sporočila tožnikova žena B.B. Sporočila je namreč, da je tožnik zaradi hudih zdravstvenih težav, ki so posledica prometne nesreče, invalidsko upokojen kot 90 % invalid, ki zaradi svojih telesnih in duševnih hib ni sposoben za samostojno življenje in rabi stalno pomoč in nadzor. Poudarja, da iz priloženega izvedenskega mnenja izhaja, da je v prometni nesreči utrpel hude poškodbe glave, katerih posledica je prizadetost višjih psihičnih funkcij na subkortikularnem nivoju. Na vprašanja večinoma odgovarja le z "ja", je praktično amimičen, izredno upočasnjen in rigiden. Njegova aktualna umska učinkovitost je znižana do te mere, da mu ne omogoča samostojnega funkcioniranja in je potreben stalnega nadzora. Iz navedenega izhaja, da je procesno nesposoben sodelovati v zapletenem in napornem davčnem postopku. Poudarja tudi, da njegova žena ni bila pooblaščena za zastopanje v tej zadevi, saj zaradi njegove bolezni (ni sposoben za samostojno življenje) ter zaradi lastnih obveznosti ne more sprejeti še teh dodatnih obveznosti. Navedeno je davčnemu organu večkrat sporočila. Sklicuje se na določbe ZUP, po katerih mora organ stranki, ki sama ne more opravljati procesnih dejanj v postopku in varovati svojih pravic in pravno zavarovanih koristi in ki nima zakonitega zastopnika niti pooblaščenca, postaviti začasnega zastopnika, kolikor to narekuje nujnost zadeve in če je potrebno izvesti postopek brez odlašanja in to tudi sporočiti stranki. Nadalje je določeno, da mora organ, če ugotovi, da stranka nima poslovne sposobnosti, prekiniti postopek in zagotoviti, da se takšni osebi, ki ji je popolnoma ali delno zmanjšana poslovna sposobnost, postavi skrbnik, ki nadalje skrbi za varstvo njenih interesov in pravno zavarovanih koristi. V predmetni zadevi pa davčni organ ničesar od navedenega ni spoštoval. Glede na izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ z dne 15. 5. 2001 je očitno, da tožnik zaradi svojih osebnih okoliščin ni imel procesne sposobnosti, da bi v postopku pred izdajo odločbe sam nastopal in opravljal dejanja v postopku ter s tem učinkovito zavaroval svoje pravice in pravno zavarovane koristi. Organ je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, saj je postopek vodil zoper procesno nesposobno stranko. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1676/94-8 z dne 11. 12. 1996, v kateri je izrecno navedeno, da procesno nesposobna ni zgolj oseba z odvzeto opravilno sposobnostjo. V nadaljevanju tožbe navaja, da vztraja pri svojem očitku zoper prvostopno odločbo, da je le-ta neobrazložena oziroma nepravilno obrazložena, saj iz nje ni razvidno, na katerih dokazih temelji sklep davčnega organa o odločilnih dejstvih. Meni tudi, da se ne more sklicevati na predhodne odločbe, če so bile te odpravljene kot nezakonite. Prepričan je, da bi moral prvostopni organ glede na to, da so bile predhodno izdane odmerne odločbe odpravljene, tudi v ponovljenem postopku opraviti zakonit in celovit ugotovitveni postopek z vsemi procesnimi garancijami, ki mu jih zagotavlja veljavni pravni red. Meni, da v obravnavanem primeru ni bilo tako, saj je davčni organ ugotavljal samo dejstva, ki so v prid neugodni odločitvi zanj. Dejstev, ki so bila njemu v korist, pa ni ugotavljal. V nadaljevanju tožbe še izpostavlja, da je pravica do izdaje odmerne odločbe relativno zastarala. Relativni zastaralni rok namreč začne teči, ko bi moral organ izdati odmerno odločbo. Doslej izdane odločbe pa so bile vse po vrsti na njegovo pritožbo odpravljene. Poudarja, da odpravljena odločba ne more imeti nobenih pravnih učinkov, torej niti učinkov pretrganja zastaranja. Sodišču predlaga, da zaradi razjasnitve dejanskega stanja opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši stranki ter tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede zatrjevane procesne nesposobnosti tožnika navaja, da so takšne navedbe v nasprotju s spisovnim gradivom. V postopku namreč davčnemu organu kljub pozivom ni bilo dostavljeno nobeno dokazilo o procesni nesposobnosti in zastopniku, ki bi bil tožniku postavljen. Prav tako tožnik tudi v pritožbenem postopku ni navajal, da bi bil procesno nesposoben. Izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 15. 5. 2001, ki ga prilaga k tožbi, pa predstavlja tožbeno novoto, saj tega dokumenta tožnik v postopku do izdaje drugostopne odločbe ni predložil. Tudi sicer pa iz tega mnenja ni razvidno, da bi bil tožnik procesno nesposoben, temveč da ni več zmožen za organizirano pridobitno delo. Poudarja tudi, da je iz spisovne dokumentacije razvidno osebno sodelovanje tožnika v postopku (dokumente je prevzemal tožnik, tožnik osebno je podpisal tudi pooblastilo), zato tudi niso mogle biti storjene kršitve postopka, ki jih zatrjuje v tožbi. Odgovarja tudi na ugovor zastaranja in poudarja, da si tožnik pretrganje zastaranja napačno razlaga. Po povedanem tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je dne 8. 4. 2008 v zvezi s vprašanjem tožnikove procesne sposobnosti opravilo pripravljalni narok. Na naroku je izvedlo dokaz z vpogledom v izvedensko mnenje z dne 15. 5. 2001 in v psihiatrično izvedensko mnenje z dne 11. 1. 2004. Tožnikova žena B.B. je v zvezi z navedenim vprašanjem na naroku navedla, da tožnik ne razume, da je vložena predmetna tožba in da se je za vložitev tožbe odločila sama, poslovna sposobnost pa mu uradno ni bila odvzeta. Poudarila je, da na trenutke tožnik sicer ve, kaj se dogaja, vendar pa se že v naslednjem trenutku ne zaveda več dogajanja okrog sebe. Povedala je tudi, da je tožnik pooblastilo za zastopanje v upravnem sporu podpisal sam, vendar pa ne ve, ali jo je razumel, ko mu je pojasnila, za kaj gre.

Sodišče je za zastopanje tožnika v tem upravnem sporu s sklepom opr. št. U 55/2007-17 z dne 4. 11. 2008 za skrbnico za poseben primer postavilo B.B., ... ulica št. ..., C. Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 54. člena ZUP/86, ki ga je v tem primeru treba uporabiti na podlagi določbe 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99), mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku. Za osebo, ki procesno ni sposobna, opravlja dejanja v postopku njen zakonski zastopnik, ki se določi na podlagi zakona ali z aktom, ki ga izda pristojni državni organ na podlagi zakona (drugi odstavek 53. člena ZUP/86).

Tožniku nesporno poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta. Iz upravnih spisov zadeve (tretji uradni zaznamek prvostopnega organa z dne 20. 6. 2006) pa izhaja, da se je tožnikova žena B.B. 20. 6. 2006, to je še pred izdajo zapisnika v obravnavanem davčnem postopku, zglasila pri organu prve stopnje, da opraviči svojega moža, ker se vabilu ni odzval, in sicer zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je utrpel pred leti. Posebej je izpostavila, da tožnik sploh ne ve, za kaj gre, ker tega ni sposoben razumeti, ter da ga sama ne želi več zastopati. Povedala je tudi, da je njegovo sposobnost preverjal izvedenec sodišča v kazenskem postopku in ugotovil, da tožnik v postopku ni sposoben sodelovati. Glede na takšne navedbe B.B. v postopku na prvi stopnji ter ob upoštevanju citirane določbe prvega odstavka 54. člena ZUP/86, po kateri mora organ na obstoj procesne sposobnosti paziti po uradni dolžnosti, bi prvostopni davčni organ moral podvomiti v procesno sposobnost tožnika in obstoj oziroma neobstoj le-te ugotoviti ter s tem v zvezi opraviti morebitne (neformalne) poizvedbe in izvesti dokaze (po potrebi tudi postavitev izvedenca medicinske stroke) po uradni dolžnosti. Ker gre za okoliščino, ki je bistvena za vodenje davčnega postopka in je davčna organa obeh stopenj nista ugotavljala, je podana bistvena kršitev določb postopka. Tudi dejstvo, da tožnik v davčnem postopku ni predložil izvedenskih mnenj, ki jih prilaga v upravnem sporu, na odločitev ne vpliva. Kot že navedeno mora namreč organ, če podvomi v poslovno sposobnost stranke, okoliščine s tem v zvezi ugotoviti po uradni dolžnosti. Davčni organ prve stopnje pa se je v konkretni zadevi zadovoljil s podpisom na vročilnicah, kljub zatrjevanju tožnikove žene, da gre za osebo, ki ni procesno sposobna. V primeru, da organ, ki vodi postopek, ugotovi, da v postopku kot stranka nastopa nekdo, ki nima procesne sposobnosti, o tem obvesti pristojni center za socialno delo zaradi postavitve skrbnika za poseben primer (216. in 217. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Ker je bilo po povedanem tožbi treba ugoditi zaradi zagrešene bistvene kršitve določb postopka, se sodišče z drugimi tožbenimi ugovori ni ukvarjalo. Prvostopno odločbo je odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti in o zadevi ponovno odločiti.

O predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.