Jedro

Po prvem odstavku 3. člena ZST-1 mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker ZST-1 za pravdni postopek, ki se je začel s tožbo, ki so jo v konkretnem primeru vložili obe tožnici in tožnik, nima drugačne določbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njihovega predloga, naj se taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna, pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožnici in tožnik sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvo navedenim sklepom zavrnilo predlog obeh tožnic in tožnika (skupaj tožeča stranka), da se sodna taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna, z drugo navedenim sklepom pa zavrnilo njun ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse XI Pg 2212/2019 z dne 15. 1. 2020. 2. Zoper sklepa so zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabljenega materialnega obe tožnici in tožnik vložili pritožbo, v kateri predlagajo, da (pritožbeno) sodišče pritožbi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter jim prizna povračilo stroškov v višini 50,00 EUR.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker ZST-1 za pravdni postopek, ki se je začel s tožbo, ki so jo v konkretnem primeru vložili obe tožnici in tožnik, nima drugačne določbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njihovega predloga, naj se taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna, pravilna.

5. Pritožbeno stališče, da bi lahko bila sodna taksa v konkretnem primeru plačana iz stečajne mase ali iz proračuna, glede na to, da gre za sporne terjatve v zvezi s postopkom osebnega stečaja, v katerem je stečajni dolžnik povsem napačno identificiran, je glede na zgoraj navedeno namreč zmotno. Dejstvo, da naj bi bil v stečajnem postopku napačno označen stečajni dolžnik, pa tudi ne vpliva na obveznost tožeče stranke v tem postopku, v katerem pa naj bi slednja bila označena pravilno.

6. Prvi odstavek 34a. člena ZST-1 določa, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

7. Po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za pravdni postopek ob vložitvi tožbe. Plačilni nalog je odločitev o (tej) taksni obveznosti.1

8. Sodišče prve stopnje je o predlogu tožnikov, naj se sodna taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna odločilo hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, in sicer je ta predlog zavrnilo. Ta odločitev pa je z zavrnitvijo pritožbe zoper prvega od izpodbijanih sklepov tudi postala pravnomočna. Ker je bil torej njihov predlog, naj se sodna taksa plača iz stečajne mase oz. proračuna pravilno zavrnjen, iz česar izhaja, da so pritožniki tisti, ki morajo plačati sporno sodno takso, pritožniki v tej fazi postopka ne morejo (več) uspeti s pritožbenim sklicevanjem na to, da je bil plačilni nalog, zoper katerega je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen ugovor, izdan še preden je bilo pravnomočno odločeno o njihovem predlogu, naj sodno takso plača nekdo drug oz. naj se ta plača iz drugih sredstev.

9. Vrednost spornega predmeta v konkretnem primeru znaša 249.882,50 EUR. Po v času nastanka taksne obveznosti veljavni taksni tarifi iz ZST-1 znaša po Prilogi 1, ki je skladno z drugim odstavkom 16. člena ZST-1 sestavni del tega zakona, višina sodne takse s količnikom 1,0 pri vrednosti spornega predmeta nad 230.000,00 EUR do 260.000,00 EUR 1.295,00 EUR, kar ob upoštevanju količnika 3,0 iz tar. št. 1111 ZST-1 znaša 3.885,00 EUR, kolikor je bila tudi odmerjena s spornim plačilnim nalogom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno torej zavrnilo ugovor tožnikov zoper ta nalog.

10. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanih sklepov po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 307/2015 z dne 23. 12. 2015 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2519/2017 z dne 24. 11. 2017 in I Cp 629/2018 z dne 13. 4. 2018.