Jedro

Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se po 1. 1. 2013 ne šteje noben dokup ali prostovoljna vključitev v zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 3. 2019 in št. ... z dne 29. 10. 2018 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka ugotovitev sodišča, da tožniku tožena stranka ni mogla upoštevati obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 1. 1. 2013 dalje in sicer kot pokojninsko dobo brez dokupa. S takim stališčem se tožnik ne strinja in ga ocenjuje kot pretirano izključujočega ter v nasprotju z namenom vključitve zavarovancev v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Drži, da je pridobitev pravice do starostne pokojnine pogojena z izpolnitvijo določenega obsega pokojninske dobe brez dokupa, vendar zavezanec v času delovne dobe lahko ustrezno pokojninsko dobo doseže na različne načine. Eden od teh načinov je tudi vključitev v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ne glede na dejstvo, da so zavarovanci, ki so bili vključeni v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali manj kot zavarovanci, ki so bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne gre spregledati dejstva, da so bila vplačila zavarovancev v pokojninsko blagajno dejansko tudi izvedena. Pokojninska blagajna je imela od prostovoljnih zavarovancev nedvomno finančne koristi. Takšno razlikovanje med zavarovanci, ki ga utemeljuje izpodbijana sodba, pomeni očitno neenakost med zavarovanci, ki plačujejo pokojninsko in invalidsko zavarovanje na različnih podlagah. Še najbolj je sporno, da so se vplačila iz naslova prostovoljnega pokojninskega zavarovanja do 31. 12. 2012 štela kot pokojninska doba brez dokupa, po 1. 1. 2013 dalje pa ne več. Takšno razlikovanje med zavarovanci je pretirano in bistveno posega v pridobljene ali pričakovane pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 10. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku kot uživalcu predčasne pokojnine, po ponovni odmeri predčasna pokojnina še nadalje izplačuje v nespremenjenem znesku.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 2. 11. 2015 priznana pravica do predčasne pokojnine od 30. 9. 2015 dalje. Pokojnina je bila priznana in odmerjena na podlagi 40 let, 0 mesecev in 1 dne pokojninske dobe, od tega 23 let, 7 mesecev in 2 dni pokojninske dobe brez dokupa. Dne 1. 8. 2018 je tožnik vložil zahtevo za odmero pokojnine in sicer upoštevaje določbe novele zakona (ZPIZ-2E).2 Tožena stranka je upoštevajoč 1. člen ZPIZ-2E za čas prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje tožniku upoštevala navedeni čas do 31. 12. 2012 v skupnem trajanju 13 let, 8 mesecev in 0 dni. To pa pomeni, da skupna pokojninska doba brez dokupa skupno znaša 37 let, 3 mesece in 2 dni. Ker pokojninska doba brez dokupa še vedno ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, je tožena stranka odločila, da se tožniku še naprej izplačuje predčasna pokojnina v nespremenjenem znesku.

7. V zadevi je sporno, ali obstaja zakonska podlaga, da bi se tožniku upoštevalo tudi obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, ki je bilo dopolnjeno v času od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2015, to je do datuma upokojitve in sicer v trajanju 2 leti, 8 mesecev in 29 dni.

8. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi3 je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se po 1. 1. 2013 ne šteje noben dokup ali prostovoljna vključitev v zavarovanje. Tudi iz ustavne odločbe4 izhaja, da institut pokojninske dobe brez dokupa ni protiustaven in da ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Je pa zakonodajalec vprašanje upoštevanja časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje posebej uredil v ZPIZ-2E. V prvem odstavku 5. člena je tako določeno, da uživalec pokojnine, ki je z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012 uveljavil pravico do starostne ali predčasne pokojnine po zakonu, lahko zahteva novo odmero starostne pokojnine oziroma odmero starostne pokojnine namesto predčasne pokojnine z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa. Takšno odmero lahko zahteva tudi uživalec delne pokojnine, uživalec sorazmernega dela pokojnine ter zavarovanec, ki se mu izplačuje 20 % pokojnine.

9. Glede na navedeno določbo ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku kot pokojninska doba brez dokupa upošteval čas prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje za obdobje od 1. 1. 2013 dalje, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka. S 1. 1. 2013 dalje je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).5 Navedeni predpis je uvedel tudi institut pokojninske dobe brez dokupa (23. točka 7. člena ZPIZ-2). Zavarovanci so torej od tedaj dalje vedeli, kakšne pravne posledice bo imela vključitev v obvezno zavarovanje (torej, da se bo ta doba štela kot doba z dokupom). Tožnik je še nadalje plačeval prispevke na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje in sicer vse do upokojitve, vendar pa v tem primeru tako dosežene dobe (2 leti, 8 mesecev in 29 dni) ni mogoče šteti, kot dobe brez dokupa, saj za navedeno ni pravne podlage v določbah ZPIZ-2 oziroma v določbah ZPIZ-2E.

10. Glede na že citirano ustavno odločbo so neutemeljene tudi pritožbena navedbe, da naj bi s tako ureditvijo prišlo do pretiranega in bistvenega posega v pridobljene ali pričakovane pravice in do očitne neenakosti med zavarovanci, ki plačujejo pokojninsko in invalidsko zavarovanje na različnih podlagah.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 65/2017. 3 Glej Psp 295/2019 z dne 21. 11. 2019. 4 Glej U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.