Jedro

Pravdno sodišče, ki v odškodninski zadevi obravnava isti historični dogodek kot kazensko sodišče, je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na kazensko obsodilno sodbo, dolžno pa je presojati toženčev ugovor deljene odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je je tožencu naložena obveznost plačila 10.000- € odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 12.4.2004, višji zahtevek pa je zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 1.267,00 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se prisojena odškodnina občutno zniža, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na institut deljene odgovornosti, zaradi katerega je sodišče dolžno ugotavljati prispevek obeh strank k nastanku škode. Na kazensko sodbo je sodišče vezano le glede ugotovitve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da obstaja kazenska odgovornost toženca. Ne preprečuje pa ta sodba ugovora, da je podana soodgovornost oškodovanca. Ker toženčevim navedbam o sosledju dogodkov sodišče prve stopnje ni namenilo resne presoje, so kršena pravila postopka in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je tožnik verbalno napadel toženca in ga izzval k prerivanju, kar napotuje na uporabo 171. čl. Obligacijskega zakonika in sorazmerno zmanjšano odškodnino. Ker za padec po tleh ni potrebna površina večja od tiste, na kateri oseba stoji, je nenavadna in nelogična utemeljitev, da padec po tleh ni možen. Tožnikovo priznanje prerivanja ne kaže na njegovo verodostojnost, saj prerivanje ni bilo nikoli sporno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu, da ni vedel, kaj je zgrabil v roko, zato razlogov sodbe ni mogoče preveriti. Za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno škodo ocenjuje za previsoko. K večji škodi zaradi telesnih bolečin je tožnik sam prispeval, ker ni jemal protibolečinski sredstev. Posledično je navajal motnje pri spancu in živčnost. Tudi za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina je previsoka. Tožnik ni izkazal, za kakšne aktivnosti je prikrajšan. Ker tožnik ni opravil EMG preiskav, točnega obsega in posledic ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko izvedensko mnenje izvedenca dr. R. na eni strani upošteva kot del tožnikove trditvene podlage, na drugi strani pa kot dokaz. Tudi upoštevaje sodno praksa (VS001626, VS001922, VS002011, VS001860) je prisojena odškodnina pretirana. Ker je bila agresija na obeh straneh, je nelogično, da bi tožnik utrpel primarni strah. Glede na hitrost poteka dogodkov je nemogoče, da bi tožnik doživljal strah ob dogodku.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno stališče, da je pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi dolžno presojati toženčev ugovor deljene odgovornosti (171. čl. Obligacijskega zakonika), je pravilno. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče tega ni storilo, kajti prvostopenjsko sodišče se je s tem vprašanjem podrobno ukvarjalo. V III. točki obrazložitve so vsebovani argumenti, s katerimi sta deljena odgovornost oz. tožnikov prispevek k nastanku škode zavrnjena. Z velikostjo sobe, v kateri je do škodnega dogodka prišlo, je sodišče utemeljilo, zakaj je tožnikova izpoved o poteku dogodka bolj prepričljiva od toženčeve. Tudi s tožnikovim priznanjem prepira in prerivanja sodišče utemeljuje svojo oceno verodostojnosti tožnikove izpovedi, kar je ustrezno, ne glede na to, da se je isto izkazalo tudi v kazenskem postopku. Niti pri vrednotenju izpovedi strank niti pri argumentaciji ugotovitev ni nelogičnosti ali vrzeli. Izpovedi pravdnih strank sta preverjeni z izpovedjo priče D. P.. Dokazna ocena je analitično sintetična, logična in razumljiva ter zato preverljiva.

Tudi s prisojeno odškodnino pritožbeno sodišče soglaša. Očitek o neupoštevanju načel objektivnosti in individualizacije ni utemeljen, saj je prisojena odškodnina tako na konkretni kot abstraktni ravni ustrezno zapolnjuje pravni standard „pravične denarne odškodnine“. Dejstvo, da tožnik ni jemal protibolečinske terapije, je sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo; da bi to dejstvo znatno vplivalo na višino škode, pa se ni izkazalo. Ob upoštevanju, da so bolečine in krči v roki trajni, ni mogoče pritrditi pritožbi, ki tudi odškodnino za to vrsto škode označuje za visoko. Odškodnina zaradi primarnega strahu je vsekakor utemeljeno prisojena, kar je sodišče prepričljivo argumentiralo s tožnikovo okrvavljenostjo in nenadzorljivostjo dogajanja. Zaradi strahu prisojena odškodnina je glede na odškodnine, prisojene v podobnih primerih, izrazito nizka. Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je izkazano z ugotovitvami o trajni nefunkcionalnosti roke. Ker gre za prizadetost desne roke, tožnik pa je fizični delavec, roko pa uporablja tudi pri vseh življenjskih opravilih, kakšne posebne trditve o aktivnostih, za katere je tožnik prikrajšan, niso potrebne. V točki II.b tožbe podane trditve so ustrezna podlaga za ugotavljanje tožnikovih psihičnih bolečin zaradi trajnih posledic poškodbe. Izvedensko mnenje izvedenca M. R. je sodišče uporabilo kot dokaz. Ker se je na to mnenje tožnik skliceval v svojih vlogah (npr. V. točka vloge z dne 10.3.2009), ni nerazumna prvostopenjska navedba, da so v mnenju vsebovana dejstva tudi del trditvene podlage. Ugotovljena izguba sinzibilitete dveh prstov, tresenje rok, občutek hladu in posledično večji napori pri vseh opravilih, ki se opravljajo z roko, razen tega pa še občasne motnje spanja zaradi bolečin, utemeljujejo prisojeno odškodnino za to vrsto škode. Upoštevajoč, da je prisojena zelo nizka odškodnina za strah in zaradi trajnih bolečin in nevšečnosti (občutek hladu, krči, bolečine v roki) tudi relativno nizka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, gledano kot celota, prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Pritožnik se sklicuje na odškodnine iz sodne prakse, ki so nižje od prisojene, obstajajo pa tudi višje, kar je zaradi raznolikosti težav in omejitev, ki izhajajo iz omejenosti pri uporabi desne roke, razumljivo.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).