Jedro

Pravne posledice razveljavitve določenega zakona ureja 44. člen ZUstS in ne 43. člen ZustS.

Razveljavljeni zakon se ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če o takih razmerjih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v točkah 1 do 30 izreka izpodbijane sodbe, za čas do 12. 4. 2001; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu, to je glede glavničnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2001 dalje in stroškov postopka, sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.043,77 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s trditvami, da je v letu 1999 in v prvih treh mesecih leta 2000 financirala (zagotavljala) splošne materialne stroške rednega obratovanja M. m. I., sredstva za plače in s prispevki in davki in sredstva za druge osebne dohodke za ta muzej, čeprav je bila to obveznost tožene stranke. Financiranje je tožeča stranka morala zagotavljati v letu 1999 na podlagi 27. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o financiranju občin (Ur .l. RS, št. 56/98, ZFO-A), v letu 2000 pa na podlagi 30. čl. Zakona o izvrševanju proračuna za leto 2000 (Ur. l. RS št. 9/2000, ZIPRS-2000), ki pa ju je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, pri čemer se je postavilo na stališče, da je v tem primeru treba uporabiti glede presoje učinkov razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča RS določila 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94, ZUstS), zaradi česar je po mnenju sodišča prve stopnje nastopila situacija, da je tožeča stranka plačala oziroma financirala obveznosti, ki bi jih po pravnem redu (ker razveljavljenih zakonskih določb, ki so obveznost financiranja iz tožene stranke prenesle na tožečo stranko, ni mogoče uporabiti) morala financirati tožena stranka in je zaključilo,da gre za situacijo iz 218. čl. ZOR, zaradi česar mora tožena stranka zneske, ki jih je nesporno plačala tožeča stranka, le tej povrniti. Zakonske zamudne obresti je sodišče prve stopnje prisodilo od dne, ko je tožeča stranka zneske nakazala M. m. I..

Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi ugovoru stvarne nepristojnosti sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Glede kršitve ZPP po 4. točki 2. odst. 339. čl. ZPP: Po 3. odst. 2. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, ZUS), ki je veljal v času, ko je bila vložena tožba v tej zadevi, in tudi v času, ko je odločilo sodišče prve stopnje, se je odločalo v upravnem sporu o sporih med državo in lokalno skupnostjo, če je zakon tako določal ali če ni bilo z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo. Ni zakonske določbe, s katero bi bilo določeno, da se v primeru, ko lokalna skupnost potroši določena sredstva na podlagi protiustavnega zakona in povrnitev teh sredstev zahteva od države, odloča o takem zahtevku v upravnem sporu. Take določbe ni najti tudi ne v Zakonu o javnih financah (Ur. l. RS, št. 79/99). Glede na trditveno podlago je med pravdnima strankama bilo vzpostavljeno civilnopravno razmerje, ko je tožeča stranka potrošila določena denarna sredstva namesto tožene stranke na podlagi zakonskih predpisov, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku presoje ustavnosti razveljavilo. Glede na to gre med pravdnima strankama za premoženjski spor. Za reševanje takih sporov pa so po Zakonu o sodiščih pristojna soditi redna sodišča. V konkretnem primeru okrožno sodišče (prim. 101. člen Zakona o sodiščih in 1. člen ZPP).

V zadevi, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi, ni šlo za identično dejansko stanje, zato za ta primer ni upoštevna. Iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Upr 2/2007 z dne 17. 12. 2007, pa izhaja ravno obratno, kot trdi pritožnik.

Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za zadevo, v kateri bi bilo pristojno odločati upravno sodišče, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Glede glavne stvari: Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo določila 43. in 44. člena ZUstS in da je zmotno zaključilo, da ima razveljavitev 27. člena ZFO-A in 30. člena ZIPRS/2000 učinek na to sporno razmerje, in da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je z razveljavitvijo zakonskih določb odpadla pravna podlaga, ki je nalagala tožeči stranki financiranje javnih zavodov s področja kulture. S temi trditvami tožena stranka smiselno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo uporabiti določbo 43. člena ZUstS in ne določbe 44. člena ZUstS.

Pravne posledice razveljavitve določenega zakona ureja ZUstS v 44. členu in ne v 43. členu. V tej zakonski določbi pa je določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To zakonsko določilo pove, da se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki nastanejo po začetku učinkov razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča. Prav tako pa se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če o takih razmerjih še ni bilo pravnomočno odločeno. ZUstS torej za te slednje primere predpisuje, da razveljavitev zakona učinkuje za nazaj. V konkretnem primeru gre za prav tako situacijo. Razveljavitev 27. člena ZFO-A je začela učinkovati s 1. 1. 2000. Razveljavitev 30. čl. ZIPRS/2000 pa je začela učinkovati z dnem objave odločbe ustavnega sodišča v uradnem listu, to je dne 14. 7. 2000. Tožeča stranka pa je sredstva M. m. I. na podlagi prej navedenih zakonov plačala v letu 1999 in v prvih treh mesecih leta 2000, torej vsakokrat pred začetkom učinkovanja odločb ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pravno razmerje nastalo s plačili tožeče stranke po prej citiranih zakonih in gre torej za situacijo, ko se razveljavljeni zakonski določbi pri odločanju o tožbenem zahtevku ne smeta uporabiti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v letu 1999 in v prvih treh mesecih leta 2000 plačala nekaj, kar je bila po zakonu obveznost tožene stranke. Zakonske določbe, s katerimi je tožena stranka to svojo obveznost prenesla nad tožečo stranko, za ta primer glede na določilo 44. člena ZUstS ni mogoče uporabiti, in je zato situacija taka, kot da teh dveh zakonskih določb ni bilo. Da je do uveljavitve 27. člena ZFO-A bilo financiranje javnih zavodov na področju kulture obveznost države, pa je ugotovilo ustavno sodišče, saj je prav zaradi tega, ker je država to svojo obveznost na neustaven način prenesla na občine, razveljavilo. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZUstS, neutemeljen.

Tožena stranka nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo zatrjevanega dejstva, da je tožena stranka ob sprejemu ZFO-A hkrati s prenosom obveznosti financiranja javnih zavodov občinam povečala tudi njihove prihodke iz dotedanjih 30 % dohodnine na 35 % dohodnine in da je bila to namenjeno za pokrivanje stroškov, navedenih v 1. odst. 27. čl. ZFO-A, in očita sodišču prve stopnje, da se do tega toženkinega ugovora ni opredelilo, kar po mnenju pritožnice predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se do tega toženkinega ugovora sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni opredelilo. Iz takega ravnanja sodišča prve stopnje je mogoče sklepati, da je ta toženkin ugovor štelo kot neodločilen za odločitev v tej zadevi. S takim stališčem pa se je mogoče strinjati, saj iz odločb ustavnega sodišča, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, izhaja, zlasti to posebej izhaja iz 16. točke odločbe, opr. št. U-I-70 z dne 15. 6. 2000, da je to povišanje dohodnine veljalo za vse občine ne glede na to, ali in koliko bi katero od njih zadele izpodbijanje določbe zakonov, in da zato ni mogoče dela teh povečanih sredstev v nekaterih občinah nameniti še za financiranje nalog, ki jih je nanje na novo prenesla država iz svojih pristojnosti. To pomeni, da povečanje dohodnine iz 30 % na 35 % ni predstavljalo zagotovitev sredstev za financiranje prenesenih nalog. Zato te toženkine trditve nimajo vpliva na odločitev v tej zadevi. Zato je izostanek razlogov sodišča prve stopnje v zvezi s temi toženkinimi trditvami ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da sprejem Odloka o ustanovitvi M. m. I. v ničemer ne posega v razmerja med tožečo in toženo stranko in da tudi sprejem zgoraj citiranega odloka nima nobenega vpliva na tožbeni zahtevek.

Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za presojo utemeljenosti obrestnega zahtevka v tem primeru treba uporabiti določilo 214. čl. ZOR. Po tem določilu mora pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Za sodišče prve stopnje je bila odločilna glede presoje poštenosti tožene stranke okoliščina, da tožena stranka pred sprejemom zakonov ni iskala soglasja tožeče stranke in da je tudi ni zanimalo njeno mnenje. Pomembno za sodišče je bila tudi okoliščina, da je tožeča stranka izrazila nestrinjanje z zakoni in toženo stranko obvestila s svojim nestrinjanjem. Ti argumenti sodišča prve stopnje bi bili upoštevani, če bi šlo za odškodninski zahtevek. Pritrditi je namreč toženi stranki, da je v času, ko je tožeča stranka opravila plačila M. m. I., obstajala za to zakonska podlaga in zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila že v času plačil nepoštena. V slovenskem pravnem redu je o vprašanju skladnosti zakonov z ustavo pristojno odločati le ustavno sodišče (170. čl. Ustave RS), zato ravnanje tožene stranke po zakonih, dokler o njihovih skladnosti oziroma neskladnosti z ustavo ne odloči ustavno sodišče, ne more predstavljati nepoštenosti. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da zamudne obresti tečejo že od dne, ko je tožeča stranka posamezne zneske nakazala M. m. I.. Do zamudnih obresti je zato tožeča stranka upravičena lahko le od dne, ko je toženi stranki postavila zahtevek za plačilo zneska, ki ga vtožuje v tej pravdi, in ko je zahtevek postavila po enaki dejanski in pravni podlagi, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin pa je na njeni strani. Tožeča stranka je v tožbi sicer navedla, da je postavila zahtevek za povrnitev sredstev Vladi RS. Pri tem ni navedla, kdaj je tak zahtevek postavila in kakšen je bil njen zahtevek. V dokazne namene je priložila dopisa z dne 16. 12. 1999 in 23. 3. 2000 - (priloga A 34 in A 35), iz katerih pa je razvidno, da je z njima zahtevala, da ji vlada zagotovi dodatna sredstva po 3. odst. 27. čl. ZFO-A. Torej ni postavila zahtevka na taki dejanski in pravni podlagi, kot ga uveljavlja v tej pravdi. V tožbi pa tožeča stranka tudi ni navedla, kdaj in kakšen zahtevek je vložila na državno pravobranilstvo in zahtevka tudi k tožbi ni priložila. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožeča stranka na podlagi 214. čl. ZOR upravičena do zamudnih obresti od dneva, ko je vložila tožbo (13. 4. 2001), ne pa pred tem časom.

Iz doslej navedenih razlogov je razvidno, da je pritožba glede teka začetka zamudnih obresti utemeljena, v ostalem pa ni, ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilno uporabilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v izreku sodbe moralo navesti tudi konec teka zamudnih obresti. Izrek sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje sicer odločilo, da tečejo zamudne obresti do plačila, ni nepravilen, saj je z njim odločeno le o temelju obrestnega zahtevka. O tem, kolikšne obresti mora tožena stranka plačati in ali te prenehajo teči in kdaj, pa je stvar izvršitve odločbe (prim. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007 in odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. IIII Ips 191/2007 z dne 12. 2. 2008).

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, v preostalem delu pa jo pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbenih stroškov je sodišče odločilo na podlagi uspeha s pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo sicer deloma uspela, toda zaradi uspelega dela pritožbe ji niso nastali nobeni posebni pritožbeni stroški, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP).

Tožeča stranka je priglasila stroške za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi veljavne Odvetniške tarife.