Jedro

Obresti ne izgubijo svoje narave stranske terjatve, četudi jih tožeča stranka vtožuje tako, da glavnico kapitalizira.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu spremeni tako, da se višina zakonskih zamudnih obresti omeji na znesek 7.499,47 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sami nosi svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 12.898,37 EUR (pred 1.1.2007 znesek 3.090.964,63 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2003 dalje, kar zahteva tožnica več je zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo tudi stroške postopka.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravilo ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ ter napačno presodilo, kaj sodi v “glavnico” in kaj med “obresti”. V predmetni pravdi je nesporno, da je glavnica tožencu odobrenega kredita znašala 2.712.000,00 SIT (sedaj 11.316,97 EUR). Tožena stranka je prepričana, da se kot “glavnica” v smislu 376. člena OZ ne more v nobenem primeru šteti nekaj več, kot naveden znesek. To ni dopustno niti na način, da se za “novo glavnico” proglasi znesek dolgovanega ob odstopu od pogodbe, niti na način, da se kot tak znesek proglasi dolgovani znesek ob vložitvi izvršilnega predloga oziroma tožbe. Najvišji znesek, ki bi bil lahko prisojen tožencu v konkretnem primeru, je dvakratnik navedenega zneska, torej največ 22.633,94 EUR. Izpodbijana sodba pa toženca glede na priloženi obračun obresti obsodi že na dan izdaje sodbe na plačilo skupaj 23.728,71 EUR, pri čemer se obveznost obrestuje in povečuje naprej. Sicer pa toženec meni, da naveden največji znesek ni utemeljen. Toženec je namreč na račun istega kredita tožeči stranki opravil 71 plačil anuitet v skupnem znesku 3.092.179,40 SIT (sedaj 12.903,43 EUR). Ker je navedeni znesek toženec že plačal, bi mu moralo sodišče prve stopnje v plačilo naložiti zgolj še 9.730,51 EUR. Sodišče prve stopnje je kot glavnico napačno štelo znesek 12.898,37, ki ga je kot dolg na dan 28. 2. 2003 izračunala sodna izvedenka A. Č. V tem znesku so namreč vključene neplačane redne obresti, zamudne obresti in glavnica. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Stališče tožene stranke, da je nominalni znesek posojila po pogodbi z dne 23. 10. 1995 v višini 2.712.000,00 SIT (sedaj 11.316,97), v konkretnem primeru glavnica, katere višina v skladu s 376. členom OZ predstavlja zgornjo mejo teka obresti, je zmotno. V predmetni pravdi je namreč tožeča stranka zatrjevala, tožena pa tega ni prerekala, da je novembra 2001 zaradi pogodbenih kršitev izkoristila kasatorično klavzulo in odstopila od sklenjene kreditne pogodbe, s čimer je v plačilo zapadel celoten dolg po pogodbi. Stanje dolga na dan vložitve izvršilnega predloga, tj. 28. 2. 2003, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenke finančne stroke, ki je preverila pravilnost obračunavanja obresti in ob upoštevanju pravil o vračunavanju posameznih plačil jasno opredelila, kolikšen del dolgovanega zneska na ta dan predstavlja zapadlo, vendar še ne plačano „glavnico“ , kolikšen del pa dolgovane redne in zakonske zamudne obresti. Konkretno je višino glavnice opredelila na 2.444.069,30 SIT (10.198,92 EUR), neplačane redne obresti na 36.381,00 SIT ter zamudne obresti na 610.514,33 SIT. Takšne ugotovitve izpostavlja tudi sam toženec v pritožbi, pri čemer pravilnosti izračuna izvedenke ne graja. V konkretnem primeru zato znesek, preko katerega se zaradi pravila ne ultra alterum tantum ne smejo prisoditi obresti, predstavlja znesek 10.198,92 EUR.

Pritožba pa je delno vendarle utemeljena, ko sledi že večkrat poudarjenemu stališču v sodni praksi in teoriji, da obresti ne izgubijo takšne narave zgolj zaradi njihove drugačne pravnotehnične opredelitve v tožbenem zahtevku. Naravo stranske terjatve ohranijo četudi jih stranka vtožuje tako, da glavnico kapitalizira. Navedeno je tožeča stranka storila tudi v obravnavanem primeru. Pri tem toženec pravilno opozarja, da glede na višino dolga na dan 28. 2. 2003, ki je toženec v pritožbi ne prereka, njegovo glavnico predstavlja zgolj znesek 10.198,92 EUR, in ne znesek 12.898,37 EUR. Preostalo namreč tožena stranka dolguje iz naslova obresti, bodisi pogodbenih bodisi zakonskih. Ob pravilni uporabi 376. člena OZ, ki se v predmetnem postopku uporablja v skladu z ustavno odločbo U-I-300/04, bi moralo zato sodišče prve stopnje omejiti tek zakonskih zamudnih obresti od ugotovljenega dolga na dan 28. 2. 2003 tako, da znesek zapadlih pa neplačanih obresti (pogodbenih, zakonskih in procesnih) ne presega zneska 10.198,92 EUR. To pa bi pravilno storilo zgolj tako, da bi znesek prisojenih obresti omejilo na znesek zgoraj navedene glavnice, zmanjšan za znesek obresti, ki je že vsebovan v prisojeni glavni terjatvi (tj. kapitalizirani glavnici), torej na znesek 7.499,47 EUR (10.198,92 EUR – 151,82 EUR (prej 36.381,00 SIT) – 2.547,63 EUR (prej 610.514,33 SIT) = 7.499,47 EUR). Ker so zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska do uveljavitve OZ-A dne 22. 5. 2007 (ki za zamudne obresti ne določa več pravila "ne ultra alterum tantum", saj je bil z njegovo uveljavitvijo v Obligacijskem zakoniku (OZ) črtan 376. člen), že dosegle znesek 7.499,47 EUR, ki skupaj z obrestmi, vsebovanimi v kapitalizirani glavnici, dosega glavnico 10.198,92 EUR, sodišče prve stopnje pa jih zaradi napačne uporabe materialnega prava ni omejilo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da je prisojene zakonske zamudne obresti omejilo na znesek 7.499,47 EUR (obračun obresti v prilogi).

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 154. člena ZPP in 2. odstavka 39. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo zgolj tako, da je zmanjšalo stransko terjatev tožene stranke, glede glavne terjatve pa tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, je tožena stranka še vedno dolžna povrniti tožeči vse njene stroške v postopku na prvi stopnji.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP in 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je tožena stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti, uspela pa je zgolj v obrestnem delu, zato sama nosi svoje stroške s pritožbo.