Jedro

Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.

Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati.

Izrek

I.Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I.1, II. ter v delu točke III., ki se nanaša na stroške kazenskega postopka obdolžene A.A. in njenega zagovornika razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženo A.A. in obdolženega B.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe in sicer A.A. pod točko I.1 storitve kaznivega dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter obdolženega B.B. pod točko I.2 storitve pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Republiko Slovenijo je po tretjem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 156.295,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2024 do plačila napotilo na pravdo (II. točka izreka), po prvem odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, bremenijo proračun (III. točka izreka).

2.Takšni odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje okrožni državni tožilec, ki trdi, da je obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika oziroma sodnico posameznico.

3.Zagovornica obdolžene A.A. je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opis dejanja v obtožnici ni tak, da bi bilo iz njega razvidno, kako naj bi se družba izognila plačilu davka na dodano vrednost (DDV), saj od neopravljenih dobav, obveznost DDV že po 3. členu Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) ne nastane. Tožilstvu očita, da je s pritožbo poskušalo odpraviti pomanjkljivost opisa dejanja z lastno razlago, ki pa ne more nadomestiti dejanskega mostu med zatrjevano neresničnostjo podatkov in nastankom konkretne davčne obveznosti. V opisu dejanja namreč ni navedeno, da bi bile dobave blaga in storitev (za katere se v obtožbi očita, da niso bile opravljene v drugo državo Evropske unije - EU) opravljene v Sloveniji, temveč navaja, da tovrstne dobave niso bile opravljene. Pomanjkljivosti pa ni dopustno popravljati z obrazložitvijo obtožnice, saj gre za odločilna dejstva, na popolnost opisa pa mora sodišče paziti ves čas postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe tožilstva kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe, saj obtožbe tožilstvo več ne sme dopolnjevati.

4.Zagovornik obdolženega B.B. je v odgovoru na pritožbo povzel prvostopenjsko odločitev kot pravilno. Tudi po njegovi oceni opis dejanja v obtožnici ni določno opredeljen na način, da bi bilo mogoče iz njega izluščiti vse zakonske znake. Opis dejanja pa mora biti za zagotovitev pravice do obrambe jasen in razumljiv. V konkretnem primeru se očita zgolj napačno evidentiranje/izpolnjevanje obrazcev DDV-1, ne glede na obstoj davčne obveznosti zavezanca. Izpostavlja še, da se obdolženemu B.B. očita zgolj zavest o nadaljnjem poslovanju gospodarske družbe, ne pa zavest o obstoju ali nadaljnjem izvrševanju kaznivega dejanja obdolžene. Predlaga zavrnitev pritožbe tožilca kot neutemeljene.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Pritožnik trdi, da je stališče prve stopnje, po katerem opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencema očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 249. člena KZ-1 oziroma po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1, zmotna. Pri razlagi opisa dejanja je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo je iz tega, da dobave blaga in storitev, ki so predmet obtožbe in ki jih je obdolženka z namenom izognitve plačila DDV lažno prikazovala, da so bile opravljene v druge države članice EU, sploh niso bile opravljene, če niso bile opravljene pa družba X tudi ni bila zavezana k plačilu DDV in je torej nelogično, da bi se poskušala izogniti plačilu DDV. Vendar takšna razlaga, pri kateri je sodišče prve stopnje v tožilski opis dejanja celo samo dodalo besedo "sploh", ne ustreza opisu dejanja kot je naveden v obtožnici tožilstva. V obtožbi je namreč tožilstvo navedlo, da dobave blaga in storitev v druge države članice EU niso bile opravljene, ne pa, da dobave blaga in storitev niso bile opravljene. Bistvo očitka je namreč v tem, da je obdolžena A.A. navajala lažne podatke o dobavi blaga in storitev v države članice EU, da bi se družba X delno izognila plačilu DDV, čeprav tovrstne dobave blaga in storitev niso bile opravljene. Beseda "tovrstno" v opisu dejanja se tako nanaša na dobavo blaga in storitev v druge države članice EU, torej na dobavo, ki je oproščena plačila DDV in vsebinsko opredeljena v 46. členu ZDDV-1 in ne kar na dobave na splošno, kot si je to razlagalo sodišče prve stopnje oziroma razpravljajoča sodnica. Tako opis dejanja po oceni pritožnika zajema vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Posledično ima tudi opis dejanja, ki se očita B.B. vse zakonske znake njemu očitane pomoči h kaznivemu dejanju, saj se vsebinsko skladno navezuje na kaznivo dejanje A.A.. Pritožnik v nadaljevanju izpostavlja še, da se v dosedanjem postopku odločanja ni pojavilo vprašanje popolnosti opisa dejanja, čeprav sta bila predhodno opravljena tako preiskava kot tudi ugovorni postopek zoper obtožnico, v okviru katerega je celo odločalo Višje sodišče v Mariboru.

K točki I izreka:

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru v obtožnici z dne 2. 7. 2021 v točki 1. obdolženi A.A. očitalo, da je zato, da bi se družba X delno izognila plačilu DDV po 3. in 34. členu ZDDV-1 davčnemu organu, pristojnemu za odmero davka - Finančnemu uradu Maribor, kot dejansko poslovodeča oseba gospodarske družbe X, predložila lažne podatke o okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev DDV, pri čemer skupna višina davka, ki se mu je izognila v obdobju štirih mesecev, dosega veliko premoženjsko korist, na ta način, da je

-za davčno obdobje december 2015 dne 4. 2. 2016 preko računovodkinje C.C. oddala DDV-0 obrazec za obračun DDV, na katerem je pod rubriko 12 prikazala dobave blaga in storitev v druge države članice EU v višini 101.728,00 EUR, pri čemer je vedela, da tovrstne dobave niso bile opravljene in da zato družba X v tem delu ni upravičena do oprostitve plačila DDV po 46. členu ZDDV-1, s čimer je preslepila davčni organ, da se je družba X izognila plačilu DVV v višini 22.380,16 EUR;

-za davčno obdobje januar 2016 dne 19. 2. 2016 preko računovodkinje C.C. oddala DDV-0 obrazec za obračun DDV, na katerem je pod rubriko 12 prikazala dobave blaga in storitev v druge države članice EU v višini 250.682,00 EUR, pri čemer je vedela, da tovrstne dobave v znesku 207.375,50 EUR niso bile opravljene in da zato družba X v tem delu ni upravičena do oprostitve plačila DDV po 46. členu ZDDV-1, s čimer je preslepila davčni organ, da se je družba X izognila plačilu DDV v višini 45.622,61 EUR;

-za davčno obdobje februar 2016 dne 21. 3. 2016 preko formalnega prokurista B.B. oddala DDV-0 obrazec za obračun DDV, na katerem je pod rubriko 12 prikazala dobave blaga in storitev v druge države članice EU v višini 340.191,00 EUR, pri čemer je vedela, da tovrstne dobave niso bile opravljene in da zato družba X v tem delu ni upravičena do oprostitve plačila DDV po 46. členu ZDDV-1, s čimer je preslepila davčni organ, da se je družba X izognila plačilu DDV v višini 74.842,02 EUR;

-za davčno obdobje marec 2016 dne 25. 4. 2016 preko formalnega prokurista B.B. oddala DDV-0 obrazec za obračun DDV, na katerem je pod rubriko 12 prikazala dobave blaga in storitev v druge države članice EU v višini 44.557,00 EUR, pri čemer je vedela, da tovrstne dobave niso bile opravljene in da zato družba X v tem delu ni upravičena do oprostitve plačila DDV po 46. členu ZDDV-1, s čimer je preslepila davčni organ, da se je družba X izognila plačilu DDV v višini 9.802,54 EUR,

kar skupno znaša 152.647,33 EUR.

Zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1 so naslednji:

-z enim ali več ravnanji izvedena preslepitev davčnega organa, izvršena na enega izmed v zakonu navedenih načinov (dajanje lažnih podatkov o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti ali kako drugače izvršena preslepitev);

-preslepitev je izvršena z namenom delne ali popolne izognitve plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih in pravnih oseb ali delne ali popolne neupravičene vrnitve davka zase ali za koga drugega;

-nastanek neporavnanih obveznosti plačila davka ali neupravičene vrnitve davka;

-skupna višina neporavnanih obveznosti ali neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 zaporednih mesecev doseže veliko premoženjsko vrednost (50,000,00 EUR).

Iz opisa dejanja pod točko 1. obtožnice z dne 2. 7. 2021 kot celote (opis dejanja je namreč treba presojati v celoti in ne zgolj parcialno kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), izhajajo vsi našteti zakonski znaki omenjenega kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja kot celote namreč izhaja, da so obstajale transakcije, ki so predmet obdavčitve z DDV v smislu 3. člena oziroma 34. člena ZDDV-1 (v uvodu je namreč jasno navedeno, da je obdolžena ravnala na opisani način zato, da bi se X izognil plačilu DDV, ki ga je bil dolžan plačati po 3. in 34. členu ZDDV-1 torej zaradi opravljenih transakcij ali pridobitev, ki so predmet DDV, pri čemer le-teh ni treba naštevati) torej obveznost plačila DDV, da je obdolžena kot dejansko poslovodeča oseba družbe X preslepila davčni organ z namenom delne izognitve plačila DDV s strani družbe X na v zakonu predviden način (da mu je predložila lažne podatke o obstoju okoliščin, ki opravičujejo plačilo tega DDV, ki ga je bila dolžna družba X plačati - davčnemu organu je namreč predložila lažne podatke o dobavi blaga in storitev v druge države članice EU, torej dobave, ki so oproščene plačila DDV), čeprav je vedela, da tovrstne dobave (kar je mogoče glede na opis dejanja razumeti le kot dobave v drugo državo članico EU in nikakor ne v smislu, da sploh ni bilo opravljenih nobenih dobav blaga) niso bile opravljene in X ni upravičena do oprostitve plačila DDV po 46. členu ZDDV-1, v posledici tega ravnanja obdolžene pa se je X v obdobju štirih mesecev izognil plačilu DDV v skupni višini 152.647,33 EUR.

Tako se materialnopravni zaključek o nepopolnosti opisa dejanja, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, kot pravilno navaja pritožnik, izkaže za zmotnega. V opisu dejanja obdolžene A.A. so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in se pritožba okrožnega državnega tožilca izkaže v tem delu za utemeljeno, kot taka pa narekuje razveljavitev tega dela sodbe (točka I.1, II. in III. v delu, ki se nanaša na stroške kazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem A.A.) ter vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje, saj je v posledici nepravilne uporabe materialnega prava ostalo pravno relevantno dejansko stanje neugotovljeno (prvi odstavek 392. člena ZKP). Glede na zgolj zmotno materialnopravno presojo opisa dejanja v tem delu, pritožbeno sodišče ob tem ni sledilo predlogu tožilca, da se glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje izvede pred novim sodnikom.

V novem sojenju bo sodišče v zvezi z očitki zoper A.A., vsebovanimi v 1. točki vložene obtožnice moralo vnovič opraviti glavno obravnavo ter na njej pravilno in popolno ugotoviti vse dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti očitkov obtožbe, saj opis dejanja v tem delu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena ZKP. Nato bo v zadevi vnovič odločilo.

-Obdolženemu B.B. tožilstvo v obtožnici z dne 2. 7. 2021, v točki 2. očita, da je naklepoma pomagal A.A. pri storitvi kaznivega dejanja davčne zatajitve iz 1. točke obtožbe na način, da je v času od 8. 12. 2015 pa do 29. 2. 2016 na račun družbe X št. HR90 ...., odprt pri banki Y, opravil 9 gotovinskih pologov v skupni višini 182.480,00 EUR, čeprav je vedel, da bo A.A. ta sredstva uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje, s čimer je bistveno prispeval k temu, da je A.A. v zgoraj navedenem časovnem obdobju lahko v imenu družbe X še naprej nabavljala in dalje prodajala antikorozivna sredstva, pri čemer ni poravnala DDV od njihove prodaje, kot je to opisano v točki 1. obtožbe.

V takem opisu dejanja je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno pogrešalo zakonske znake očitane mu pomoči pri kaznivem dejanju. Pravilno je izpostavilo, da iz takega opisa dejanja ne izhaja, da bi B.B. kot pomagač vedel, da obdolžena A.A. (kot glavna storilka) ne bo poravnala DDV in tudi, da bi se zavedal, da ji bo s svojimi dejanji pri tem pomagal (dvojni naklep).

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da konkretizacija naklepa praviloma sodi v obrazložitev sodbe, za sam opis dejanja v izreku pa zadošča, da daje okvir za ugotavljanje določene krivdne oblike. Glede konkretizacije dvojnega naklepa, ki se zahteva za pomagača, pa so se v sodni praksi izoblikovala merila, da opis kaznivega dejanja mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju glavnega storilca. Pri tem ni treba, da se zaveda vseh podrobnosti dejanja, h kateremu prispeva, zavedati pa se mora njegove kaznivosti, torej mora biti podana pomagačeva (vsaj) laična ocena prepovedanosti dejanja glavnega storilca in hkrati naklep, da mu pri tem pomaga. Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem1. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke.2 Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.

Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati3.

V tem delu (točka I.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje in del točke III, ki se nanaša na obdolženega B.B.) je tako pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). K pritožbi tožilca je še dodati, da mora na obstoj zakonskih znakov v opisu dejanja sodišče paziti skozi celotni kazenski postopek, zato okoliščina, da predhodna presoja obtožbe pomanjkljivosti opisa ni odkrila, sodišče ne odvezuje stalne pozornosti.