Jedro

Nudenje pomoči osebi, ki se je z umikom v ilegalo - potem, ko je že prejela poziv za služenje vojaškega roka - izognila vojaški obveznosti, ni pomenilo kaznivega dejanja po 14. tč. 3. čl. ZKLD, temveč kaznivo dejanje podpomoči zločincem, ki so na prostosti po 1. odst. 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije.

Izrek

Zahtevi F.K., sina obsojenih F.K. in F.K., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.8.1948, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 6.10.1948, s p r e m e n i : 1) v pravni opredelitvi tako, da se dejanje obsojencev pravno opredeli kot kaznivo dejanje podpomoči zločincem, ki so na prostosti po 1. odstavku paragrafa 141 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZKJ) in 2) v odločbi o kaznih tako, da se jima po 1. odstavku paragrafa 141 KZKJ v zvezi z 28. členom Kazenskega zakonika-Splošni del (KZ-47) izreče samo kazen odvzema prostosti, in sicer obsojenemu F.K. 6 (šest) mesecev, F.K. pa 3 (tri) mesece odvzema prostosti.

Sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo sta bila F.K. in F.K. spoznana za kriva kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ki sta ga storila z dejanjem, opisanem v točki 1) in 2) izreka prvostopne sodbe. Za to kaznivo dejanje sta bila obsojena: F.K. na 8 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na 3 leta izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena KZ-47 ter na zaplembo celotnega premoženja; F.K. pa na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na 1 leto izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena KZ-47. Obs. F.K. je bil v izrečeno kazen vštet pripor od 29.6.1948 dalje, oba pa sta bila obsojena na solidarno plačilo stroškov kazenskega postopka, ki pa so bili izrečeni za neizterljive, medtem ko sta bila plačila povprečnine oproščena. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila obs. F.K. z izredno omilitvijo in s pomilostivijo pravnomočno izrečena kazen znižana na 5 let strogega zapora in da je to kazen prestajal do 1.1.1953, ko mu je bil ostanek kazni s pomilostitvijo oproščen; obs. F.K. pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča LRS z dne 4.1.1950 pravnomočna kazen omiljena na 1 leto in 6 mesecev odvzema prostosti, in je to kazen prestajala do 24.10.1950, ko je bila pogojno odpuščena, ni pa podatkov o tem, kdaj je navedeno kazen začela prestajati.

Zoper to pravnomočno sodbo je F.K., sin pokojnih obsojenih F.K. in F.K., vložil dne 31.12.1996, po svoji pooblaščenki, zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer kot uvodoma navaja iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da se zahtevi ugodi tako, da se obsojencema izreče oprostilna sodba. Po mnenju vložnika zahteve dejanje, ki sta ga storila obsojena starša, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, izpodbijana sodba pa je tudi sicer nepravilna in nezakonita že po tedanjih predpisih, kaj šele danes.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da ima dejanje obsojencev, kakor je opisano v izreku prvostopne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja iz 14. točke 3. člena ZKLD v izvršitveni obliki "podpiranja osebe, ki je pobegnila pred oblastvom", saj se je F.A. skrival pred oblastvom. Za aktivnost takšnega ubežnika ni treba, da bi bila neposredno usmerjena na dosego cilja iz 2. člena ZKLD. Zato zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja kršitev materialnega kazenskega zakona, ni utemeljena, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo zahteva nakaže s trditvijo, da niso bile zaslišane priče, pa ni dopustna.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je bilo po 2. členu ZKLD "vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast". V 3. členu ZKLD je bilo določeno, da so za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD veljala zlasti dejanja, ki so bila navedena v točkah 1) do 14) tega člena. Po 14. točki 3. člena ZKLD pa je kaznivo dejanje storil, "kdor na kakršen koli način podpira oseb, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, materijal, denar in drugo, jim služi za zdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi." Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi ter da sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vsebinsko torej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa teh svojih navedb vložnik zahteve ni konkretiziral, zato jih ni mogoče preizkusiti. Z navedbo, da je ves proces trajal eno uro in da v dokaznem postopku ni bila zaslišana niti ena priča, vložnik izpodbija popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po presoji Vrhovnega sodišča pa se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da dejanje, za katerega sta bila F.K. in F.K. obsojena, nima (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bila obsojenca spoznana za kriva, da sta skrivala in nudila določeno pomoč "oboroženemu banditu" F.A., ki se je po prejemu poziva v jugoslovansko vojsko (JA) umaknil v ilegalo z namenom ilegalnega odhoda v inozemstvo. To dejanje obsojencev bi namreč pomenilo kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD le v primeru, če bi bil F.A. storilec kakšnega kaznivega dejanja po ZKLD. Ni torej mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da za aktivnost takšnega ubežnika ni bilo treba, da je bilo neposredno usmerjeno na dosego cilja iz 2. člena ZKLD. Navedeno stališče ni sprejemljivo, ker je v nasprotju s sistemsko, pomensko pa tudi logično razlago določb ZKLD. Objekt kazenskopravnega varstva po ZKLD je bila samo državna in politična ureditev takratne FLRJ - z izjemo vojnih zločinov, storjenih med drugo svetovno vojno, ki pa so bili kaznivi tudi po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načel. Zato zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD ni mogoče razlagati neodvisno od določbe 2. člena in uvodnega dela 3. člena ZKLD, saj bi takšna razlaga pomenila, da bi bilo politično kaznivo dejanje naperjeno zoper ljudstvo in državo tudi pomoč storilcem povsem nepolitičnih kaznivih dejanj, ki so se skrivali pred oblastvenimi organi. Ker niti iz opisa dejanja niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil "oboroženi bandit" F.A., ki sta ga obsojena F.K. in F.K. skrivala in mu nudila pomoč, storilec kakšnega konkretnega dejanja, ki bi pomenilo kaznivo dejanje po ZKLD, tudi dejanje, za katerega sta bila obsojenca spoznana za kriva, ni moglo biti kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Ob takem pravnem stališču pa je moralo Vrhovno sodišče presoditi, ali ni imelo dejanje obsojencev zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja določenega v KZKJ, katerega pravna pravila so se uporabljala v času izdaje izpodbijane sodbe v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Ur. list FLRJ, št. 86/46).

Po 1. odstavku 141. pragrafa KZKJ se je s kaznijo strogega zapora do treh let (torej od 7 dni do 3 let) kaznoval "kdor onemogoči ali prepreči, da se uvede zoper koga postopanje, ali komu pomaga, da ga ne doseže kazen zaradi njegovega kaznivega dejanja". S to zakonsko določbo je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Po določbi 2. odstavka 28. člena Zakona o vojaški obveznosti državljanov FLRJ (Ur. list FLRJ, št. 28/46) pa se je kaznoval po predpisih za vojaška kazniva dejanja, kdor se je izognil službi v stalnem kadru. Izogibanje vojaški obveznosti je bilo torej po takratnih predpisih določeno kot kaznivo dejanje. Ker se v izpodbijani sodbi obsojencema očita, da sta pomagala F.A., ki se je z umikom v ilegalo izognil vojaški obveznosti, ima njuno dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku paragrafa 141 KZKJ. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi iz 14. točke 3. člena ZKLD v 1. odstavek paragrafa 141 KZKJ. Takšna sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja pa je zahtevala tudi ustrezno spremembo pravnomočno izrečenih kazni, pri čemer je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju vrste kazni, ki so se lahko izrekale v času izdaje izpodbijane sodbe, višine kazni, ki je bila predpisana v 1. odstavku paragrafa 141 KZKJ, ter v pravnomočni sodbi navedenih olajševalnih okoliščin, obsojencema izreklo samo kazen odvzema prostosti (v višini kot je razvidno iz izreka te sodbe) - torej brez zaplembe premoženja in izgube državljanskih pravic iz 37. člena KZ-47. V preostalem delu pa je moralo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena in 425. člen ZKP).