Jedro

Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokratnem tožniku), je stališče, da ima tuje pravo (vsaj primarno) značaj prava in ne dejstva.

Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Ker pa ugotavljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Ta mehanizem ne bo vedno uspešen. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"; ta ubeseditev zakona pa ni ovira, da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, npr. mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom.

Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost. Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, določa četrti odstavek 12. člena ZMZPP: "Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije." Za primer take negotovosti o neobstoju dolžnosti slovenskih tožnikov dajati tožniško varščino v ZAE pa je vsebina slovenskega prava po oceni pritožbenega sodišča jasna: obveznost dajanja varščine velja.

O rezultatih ugotavljanja vsebine tujega prava mora sodišče strankam omogočiti razumne in učinkovite možnosti izjavljanja, bodisi da to vsebino ugotavlja samo (s pomočjo ministrstva ali brez nje) bodisi da stranki pri tem aktivno sodelujeta oziroma se izjavljata o procesnih aktivnostih druga druge. Tem možnostim bodo tipično v napoto prekratki roki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Postopek na prvi stopnji do izpodbijanega sklepa**

1. Tožnica, družba iz mesta in emirata Dubaj v Združenih arabskih emiratih (ZAE), iztožuje 180.000 EUR z obrestmi od toženke, slovenske družbe, za katero trdi, da je šla za solidarno porokinjo neki srbski družbi za njeno obveznost plačila navedenega zneska tožnici. Obveznost naj bi izhajala iz posla dobave stikalnih plošč za tožnico.

Toženka se je v odgovoru na tožbo med drugim branila, da pogodba, iz katere je tožba izpeljana, ne velja več in da tudi ni določala solidarnega, temveč toženkino navadno poroštvo. Sicer pa je takoj zahtevala, naj se za primer, da se bo uspešno ubranila pred njeno tožbo, tožnici naloži založiti najmanj 10.000 EUR varščine za pravdne stroške, do povrnitve katerih bo toženka v takšnem primeru upravičena.

2. Sodišče prve stopnje se je 8. 12. 2020 obrnilo na Ministrstvo za pravosodje zaradi pojasnila, ali morajo slovenski državljani v ZAE ravno tako dajati varščino za pravdne stroške.

Ministrstvo je hitro odgovorilo, da med Republiko Slovenijo in ZAE ni dvostranskih dogovorov, ki bi urejali tožniško varščino, in da ZAE ni podpisnik t. i. Haaških konvencij, ter se zavezalo odgovor iskati po diplomatski poti. Eno leto in tri četrt pozneje (12. 8. 2022) je sporočilo, da je prejelo odgovor Veleposlaništva Republike Slovenije v ZAE, da tamkajšnji pristojni organi kljub številnim urgencam niso posredovali pojasnila o svojem pravu, in nasvet, da se za to pojasnilo proti plačilu angažira katero od tamkajšnjih pravnih pisarn, ki se ukvarjajo z gospodarskim pravom. Ministrstvo je ob tem še samo dodalo, da iz drugih zadev pravosodnega sodelovanja v kazenskih in civilnih zadevah vedo, da organi ZAE niso odzivni, in da ocenjujejo, da pojasnila s strani pristojnega državnega organa po diplomatski poti ne bo mogoče pridobiti. Priložena je bila depeša navedenega veleposlaništva, v kateri je bilo med drugim še navedeno, da so neuradno izvedeli, da _„po tukajšnjem pravu tožeča [!] stranka lahko vloži na sodišču zahtevek za plačilo varščine („an application for security of costs“)“_ (v oglatih oklepajih pritožbeno sodišče opozarja na morebitni pisni lapsus).

Sodišče je odgovor 8. 9. 2022 poslalo strankama s pozivom, da se v 15 dneh izjavita in predložita dokaze, iz katerih izhaja obveznost „predložitve oziroma nepredložitve“ (tj. (ne)založitve) tožniške varščine v postopkih pred sodišči v ZAE.

Toženka je med drugim navedla, da v ZAE ne posluje niti tam nima nobenih stikov. Podatke naj bi bila v danem roku zaman poskušala pridobiti, zato je predlagala dodaten vsaj 30-dnevni rok, da preko poslovnih partnerjev poizkusi znova.

Tožnica se je odzvala med drugim s pojasnilom, da je ZAE sprejel Zvezni zakon št. 11 iz leta 1992 o izdaji Zakonika o civilnem postopku. Povzela je njegovo dom­nevno vsebino glede izvrševanja tujih sodnih odločb. Trdila je, da tujim tožnikom v ZAE ni treba polagati varščine, sicer pa se je sklicevala na sklep Višjega sodišče v Ljubljani I Cpg 1173/2014 z dne 11. 3. 2015, skladno s katerim naj bi bilo dokaz­no breme o tem, ali so v državi tožnikovega državljanstva tožniki dolžni dajati varščino, na tamkajšnji toženki.

**Izpodbijani sklep**

3. Takoj po tem izjavljanju je sodišče sklenilo, da se zavrneta tako toženkin predlog za podaljšanje roka za pridobitev podatkov o (ne)obstoju obveznosti dajanja varščine v ZAE (I. točka izreka) kot njen predlog za odreditev tožniške varščine (II. točka izreka).

Prvo odločitev je utemeljilo s tem, da je toženka predlagala varščino že 21. 8. 2020, pojasnilo ministrstva pa je samo prejelo 12. 8. 2022. V dveh letih bi bila toženka, če bi za to imela interes, že pridobila potrebne informacije. Podaljšanje roka naj ne bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi situacije.

Drugo odločitev je utemeljilo s tem, da pristojni organi ZAE odgovora niso posredovali, iz depeše, predložene pojasnilu ministrstva, pa naj bi izhajalo, da možnost tožniške varščine načelno obstaja (da pa je treba upoštevati še specifiko Dubaja, ki da ima svoj pravni sistem). Vprašanja obveznosti dajanja tožniške varščine v Dubaju se je v vsakem primeru lotilo samo. Dokazno breme, da takšna obveznost zanjo tam obstaja, naj bi bilo toženkino. Njeno stališče, da ker ni sklenjenih konvencij med Republiko Slovenijo in ZAE, zaradi česar naj ZAE ne bi moral izvršiti slovenske sodbe glede pravdnih stroškov, je zavrnilo s sklicevanjem na že omenjeni Zvezni zakon št. 11. Po povzetku njegovih domnevnih določb je zaključilo, da se _"pogoji priznanja sodnih odločb v ZAE skladajo s temeljnimi načeli ZPP, kar pomeni, da pravni red ZAE nudi mehanizem, ki omogoča uspešno izvrševanje sodnih odločb"._ Zato po oceni sodišča prve stopnje ni potrebe po plačilu varš­čine za pravdne stroške.

4. Toženka zoper obe ti odločitvi vlaga pritožbo, na katero tožnica ni odgovorila.

**Presoja pritožbenega sodišča** _Materialnopravna1 izhodišča: zlasti o nemožnosti klasične uporabe trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z vzajemnostjo pri tožniški varščini_

5. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) v prvem odstavku 90. člena za to zadevo relevantnega določa, da kadar začne tuj državljan (isto velja za pravne osebe s sedežem v tujini) pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. To je t. i. tožniška ali aktorska varščina, imenovana tudi _cautio actoris oziroma cautio judicatum solvi._ Nadalje sta iz 91. člena pomembna 1. točka prvega odstavka, da toženec vseeno nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tož­nik, niti državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine; in drugi odstavek, ki se glasi: _"Če nastane dvom o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. točki prvega odstavka tega člena dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje."_ Gre torej za izjemo za primer vzajemnosti in kako jo ugotavljati.

Za zadevo je končno pomemben še ves 12. člen ZMZPP: _"(1) Sodišče […] po urad­ni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti. (2) [Pri tem] lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. (3) Stranke lahko v postopku predložijo o vsebini tujega prava javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove. (4) Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije."_

6. Pri prvem odstavku 90. in 1. točki prvega odstavka 91. člena se najprej opazi to, da sta v razmerju pravila (dolžnost dajanja varščina) in izjeme (neobstoj te dolž­nosti, kadar je podana vzajemnost). Po tem razmerju bi se lahko ravnala razporeditev trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki: kolikor je za izjemo zainteresiran tožnik, je dosledno, da bi njen obstoj trditveno in dokazno bremenil njega (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, določata, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika). Isto razporeditev bi narekovala tudi okoliščina, da ima tožnik iz tujine tipično boljši dostop do informacij o tamkajšnjem pravu.2

7. Nadalje sicer drži, kot je opozorila tožnica in je bilo to zgoraj že povzeto, da je bilo v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1173/2014 rečeno, da je bilo na tamkajšnji toženki _"(tudi) breme zatrjevanja, da so v zvezni državi Delaware (v državi, katere državljan je tožnik) pravne osebe dolžne dajati varščino"_ z implikacijo, da je "tudi" drugo od teh bremen, torej dokazno, na toženki.

Glede tega pa je treba najprej pripomniti, da pri pravkar citiranem po oceni pritožbenega sodišča (katerega stališče je sicer, da bi bilo dokazno breme o obstoju vzajemnosti pri plačilu varščine prej kot na toženi na – tukajšnji in tamkajšnji – tožeči stranki) ne gre za nosilni razlog sklepa I Cpg 1173/2014. Sklep temelji na stališču, da je sodišče prve stopnje, ki (tako kot v zadevi, ki je zdaj pod presojo) ni dobilo odgovora po poti iz drugega odstavka 91. člena ZMZPP, zaključek o neobstoju vzajemnosti nazadnje oprlo na listino, ki jo je priskrbela toženka.3 In drugič, čemur pa pritožbeno sodišče v polni meri pritrjuje, je višje sodišče tedaj reklo: _"Tožeča stranka poleg tega v zvezi z vprašanjem vzajemnosti v postopku na prvi stopnji tudi ni ponudila kakršnega koli nasprotnega dokaza (s katerim bi torej skušala ovreči trditve tožene stranke oziroma dokazati svoje), niti v obravnavani pritožbi ni izpodbijala dokazne ocene, da so v zvezni državi Delaware pravne osebe dolžne dajati tožniško varščino[.] Njena pasivna drža – ob upoštevanju, da je ona tista, ki ima sedež v zvezni državi Delaware in zato olajšano možnost dostopa do tamkajšnjih sodišč in njihove prakse – meji na zlorabo pravic[.] Na najučinkovitejši način bi za razjasnitev spornega vprašanja namreč lahko poskrbela ravno ona."_

8. Ker ZMZPP o teh vprašanjih povzema (prevzema) ureditev iz prejšnjega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 43/82 in 72/82), je še vedno aktualna jugoslovanska literatura s pomembnimi stališči glede uporabe pravil o tožniški varščini.

Cigoj pojasnjuje, da tožniško varščino pozna večina držav, vendar je obveznost močno relativizirana z mednarodnimi sporazumi, ki tuje tožnike te obveznosti razbremenjujejo.4 V tej zvezi je za to zadevo pomembno, da ZAE in RS nimata sklenjenih meddržavnih sporazumov, ZAE pa tudi ni država pogodbenica Haaš­kih konvencij, zlasti ne Konvencije o civilnem postopku z dne 1. 3. 19545 (Uradni list FLRJ, Dodatek št. 6/62), ki v 17. členu odpravlja obveznost varščine za tujce iz držav pogodbenic (vendar pa – kot je to tudi mogoče pojmovati:6 kot protiutež ali v zameno za ta znaten poseg v toženčev položaj – konvencija takoj v nasled­njem členu zagotavlja preprosto izvršitev odločbe o pravdnih stroških v drugih državah pogodbenicah, torej tudi v tožnikovi). V okoliščinah, kot so v tej zadevi, zato toženca – da se ga ne bi v primeru njegovega pravdnega uspeha (in tožnikove nevoljnosti, da mu povrne pravdne stroške) poslalo na dolgo, drago in negotovo pot – pri predlogu za položitev tožniške varščine ni dopustno odpraviti prav zlahka.

9. Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokrat­nem tožniku), je stališče, ki ima zanesljivo oporo v zakonu in pravni znanosti, da ima tuje pravo (vsaj primarno, prim. v nadalj.) značaj prava in ne dejstva. Le nanje se nanašata trditveno in dokazno breme, kot sta urejeni v prvem odstavku 7. člena in v 212. členu ZPP, medtem ko za pravo, tudi tuje, velja načelo, da ga ugotavlja in pozna po uradni dolžnosti sodišče – _iura novit curia_.7 Po zgoraj že citiranem prvem odstavku 12. člena ZMZPP vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti, ugotavlja sodišče po uradni dolžnosti. In isto velja za vzajemnost iz 91. člena ZMZPP.8

10. Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn.9 Ker pa ugotav­ljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček, kot izhaja iz drugega odstavka 12. oziroma iz drugega odstavka 91. člena ZMZPP: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Kot razkrivata ta in že navedena pritožbena zadeva I Cpg 1173/2014, niti ta mehanizem ne bo vedno uspešen.10 Zato je pomembno, kar je še določeno v 12. členu ZMZPP, in še vedno aktualna stališča starejše pravne teorije. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje.11 Glede na tretji odstavek 12. člena ZMZPP ju ni mogoče prisiliti, vendar bosta za to pogosto imeli velik dejanski interes in zato zagotovo lahko predložita o vsebini tujega prava _"javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"_; ta ubeseditev pa po oceni pritožbenega sodišča ni ovira (glede na to, kar je bilo pravkar rečeno o tem, kako sodišče spozna vsebino tujega prava), da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, vključno s takšnimi, na katere je opozorilo veleposlaništvo v svoji depeši: mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom.12 Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost.13,14 Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, določa četrti odstavek 12. člena ZMZPP: _"Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije."_ Za primer take negotovosti o neobstoju dolžnosti slovenskih tožnikov dajati tožniško varščino v ZAE pa je vsebina slovenskega prava po oceni pritožbenega sodišča jasna: obveznost dajanja varščine velja (je namreč pravilo iz prvega odstavka 90. člena ZMZPP).15

11. Nenazadnje mora o rezultatih ugotavljanja vsebine tujega prava sodišče strankam omogočiti razumne in učinkovite možnosti izjavljanja, bodisi da to vsebino ugotavlja samo (s pomočjo ministrstva ali brez nje), bodisi da stranki pri tem aktivno sodelujeta oziroma se izjavljata o procesnih aktivnostih druga druge. Tem možnostim bodo tipično v napoto prekratki roki. Zato je za to zadevo pomembna vsebina prvega odstavka 110. člena ZPP, da če roki niso določeni z zakonom, _"jih določa sodišče glede na okoliščine primera"_. _Uporaba teh izhodišč za izpodbijani sklep_

12. Sodišče prve stopnje je pravkar razloženi prvi odstavek 110. člena ZPP uporabilo narobe, ko je po dvoletnem zastoju, med katerim si je obetalo, da bo spoznalo vsebino prava ZAE glede (ne)obstoja obveznosti plačila varščine družb tožnic s sedežem v Sloveniji, in sta enako lahko pričakovali tudi pravdni stranki, njima namenilo le pičlih 15 dni za izjavo o dopisu ministrstva, ki razen jasnega sporočila, da bo to vsebino težko spoznati, ni vseboval zanesljivih informacij o pravu ZAE, in enak rok tudi za predložitev dokazov. Zaradi navedenega pričakovanja strank, ki ga je sodišče sámo ustvarilo, ni utemeljeno njegovo stališče, da če bi toženka res želela priskrbeti potrebne informacije, bi bila to v vsem navedenem vmesnem času že lahko storila. Zaradi dejavnosti sodišča, dokler je ta obetala razjasnitev, stranka ni morala biti nič dejavna. Dajanje zgolj 15-dnevnega roka toženki, ki je trdila, da je brez kontaktov v ZAE in tam ne posluje, ter zavrnitev podaljšanja tega roka je bila napačna in jo toženka v pritožbi utemeljeno graja.

13. Napačno je bilo tudi "materialnopravno" stališče, da je toženko bremenilo dokazovanje vzajemnosti (tega, da v ZAE ne bi bila dolžna plačati tožniške varščine). Čeprav tega sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, iz njegovega sklepa smiselno izhaja, da toženka tega bremena ni zmogla. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo pomanjkljivo raziskano (praktično neraziskano), kaj pravo ZAE zares določa o obveznosti tujih gospodarskih družb tožnic glede tožniške varščine. O tem je bilo treba strankama omogočiti razumne roke za izjavljanje (npr. mesec ali dva) in vsaki za odziv na izjavo pravdne nasprotnice (npr. mesec).

14. To naj sodišče prve stopnje stori v novem postopku. Pritožbeno sodišče je nam­reč pritožbi moralo ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in prvostopenjskemu sodišču vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Zaradi obsega pomanjkljivosti ni bilo primerno, da bi pritožbeno sodišče samo dopolnjevalo postopek (smiselno prvi odstavek 355. člena ZPP).

15. Kot je treba nazadnje dodati, pravno ni (vsaj ne neposredno) odločilno, ali je mogoča preprosta izvršba slovenske sodne odločbe o prisoji pravdnih stroškov osebi v toženkinem položaju v ZAE (niti ali se – v prvostopenjskem sklepu nezanesljivo ugotovljeni – pogoji Zveznega zakona št. 11 glede _"priznanja sodnih odločb v ZAE skladajo s temeljnimi načeli ZPP"_). To pa bi lahko postalo pomembno v primeru zanesljivo ugotovljene vzajemnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, saj če takšna izvršba ne bi bila razmeroma nezahtevna, bi to morda lahko kljub podani materialni vzajemnosti protiustavno prekomerno posegalo v toženkino pravico do sodnega varstva.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ker je izpodbijan procesni sklep, imajo določbe procesnih predpisov naravo materialnega prava oziroma t. i. zgornje premise sodniškega silogizma, med drugim s to posledico za ob­seg pritožbenega preizkusa, da pravilnost uporabe teh določb pritožbeno sodišče preverja po uradni dolžnosti, neoziraje se na to, kaj uveljavlja pritožnik v pritožbi. 2 Le da se ob takšni razporeditvi teh bremen takoj vzbudi pomislek, da tožniki – ne glede na svojo morebitno subjektivno resnicoljubnost – objektivno niso motivirani, da bi potrdili, da so tujci pri njih zavezani dajati tožniško varščino. Informacije, ki jih bodo priskrbeli, da takšne obveznosti tam ni, bo zato treba okoliščinam primerno skrbno in kritično presoditi. 3 Stališče o toženkinem dokaznem bremenu bi bilo nosilno – se pravi, takšno, da bi se bila na njem "prelomila" presoja v zadevi – samo v primeru, da bi sodišče zavrnilo zahtevo, da se da varščina, ker toženka ni dokazala, da so v državi, od koder je tožnik, slovenski držav­ljani dolžni dajati varščino (prim. 215. člen ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu). Vendar v tisti zadevi to ni bil temelj odločbe. 4 Prim. S. Cigoj: Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 242. 5 Podrobneje o statusu držav pogodbenic na spletni strani Haaške konference o mednarod­nem zasebnem pravu: www.hcch.net/en/instruments/conventions/status-table/?cid=33. 6 Prim. v istem smislu D. Wedam Lukić v M. Ilešič, A. Polajnar Pavčnik in D. Wedam Lukić: Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona, 2. izdaja, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1992, str. 128. 7 S. Cigoj, zg. nav. delo, str. 133–139; D. Wedam Lukić v zg. nav. delu, str. 37; B. Poznić: Komentar Zakona o parničnom postupku, Službeni glasnik, Beograd 2009, str. 584. 8 Vzajemnost mora biti materialna, ne formalna. Slovenski državljani in družbe morajo biti kot tožniki pred sodiščem tuje države dejansko oproščeni plačila varščine. S. Cigoj, zg. nav. delo, str. 170; Wedam Lukić v zg. nav. delu, str. 127; B. Poznić, zg. nav. delo, str. 362. 9 B. Poznić, zg. nav. delo, str. 584. 10 Kot je primerno pripomniti, sodišče po oceni pritožbenega sodišča na pojasnilo ministr­stva ni vezano. To je jasno že po tem, da po tej poti ne bo vedno mogoče priti do zanes­ljivega odgovora; na načelni ravni pa je še bolj važno, da bi bilo drugačno stališče v nas­protju z ustavno neodvisnostjo sodišča, ki ga glede tega, kaj je veljavno pravo za sporno zadevo, vežeta samo ustava in zakon, nikdar pa sama po sebi pojasnila upravnih organov (enako B. Poznić, zg. nav. delo, str. 362 in 585). 11 B. Poznić, zg. nav. delo, str. 585. 12 Tudi glede tega je dober zgled sklep I Cpg 1173/2014, kjer je bil ključni vir izpisek spletne strani sodišča zvezne države Delaware, kar ni nikakršna javna listina pristojnega organa. 13 _"Podatki o tujem pravu, bodisi jih vsebuje pojasnilo ministrstva, bodisi jih je predložila stranka, morajo biti kategorični, da jih je mogoče sprejeti. Podlago sodbe ne morejo tvo­riti določbe tujega prava, za katere se priskrbijo podatki, ki so verjetno točni. Sodišče ne more uporabiti tujega prava tako, da se nanj zgolj posplošeno sklicuje."_ B. Poznić, zg. nav. delo, str. 586 (prevod sodišča). 14 O izhodiščih presojanja verodostojnosti informacij o tujem pravu gl. še op. št. 2, zgoraj. 15 Da se takšna "spoznavna kriza" tako razreši, je praktično podobno, kot da bi glede tujega prava dejansko veljalo dokazno breme in pravna posledica, da ga (v tem primeru tožeča) stranka ni zmogla nositi (prim. 215. člen ZPP).