Jedro

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Mestna občina Ljubljana, Mestna Uprava, Mestno redarstvo (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu B. P. dne 20. 10. 2011 izdal plačilni nalog 51011131 za

radi prekrška po točki b. sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo 250,00 EUR in 3 kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo ter storilca oprostilo plačila sodne takse.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve po 8. točki 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj so razlogi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani nerazumljivi. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani in vrnitev v novo odločanje.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, vendar se ta o njej ni izjavil. B.

4. Storilec B. P. je bil spoznan za odgovornega storitve v uvodu citiranega prekrška, ker je dne 6. 5. 2010 v naselju Ljubljana, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, z vozilom znamke Citroen, z registrsko označbo LJ ..., sicer last družbe G.d.o.o. - v stečaju, hitrost vožnje prekoračil za 13 km/h, kar je bilo ugotovljeno s pomočjo radarskega merilnika hitrosti, ki prekrške slikovno dokumentira. Meritve hitrosti so se izvajale samodejno, zato storilec po storjenem prekršku ni bil ustavljen in kontroliran. O navedenem prekršku je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom na podlagi 57. člena ZP-1, ki je bil storilcu vročen po pošti, skupaj s kratkim opisom dejanskega stanja in priloženo fotografijo samodejnega radarskega merilnika hitrosti.

5. Storilec je zoper plačilni nalog vložil „pritožbo zoper plačilni nalog št. 51011131“, ki jo je sodišče obravnavalo kot zahtevo za sodno varstvo in v kateri je navajal, da navedenega dne ni vozil tega vozila in da mu ni razumljivo na podlagi česa se je njegovo ime znašlo v evidenci prekrškovnega organa.

6. Okrajno sodišče v Ljubljani je njegove navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da njegova identiteta izhaja iz dopisa stečajne upraviteljice pravne osebe G.d.o.o., ki ga je ta dne 17. 6. 2011 posredovala prekrškovnemu organu, storilec pa z golim zanikanjem, brez predloga za izvedbo kakršnegakoli drugega prepričljivega in razumnega dokaza, pri izpodbijanju ugotovljenega ne more biti uspešen.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ 8. 6. 2011 pravno osebo G.d.o.o., skladno z določilom četrtega odstavka 55. člena ZP-1, obvestil, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih prekrška in med drugim posreduje podatke (ime in priimek, EMŠO, državljanstvo, stalno oz. začasno prebivališče) voznika, ki je dne 6. 5. 2010 ob 11.09 uri na Cesti U. v Ljubljani vozil vozilo Citroen z registrsko oznako LJ ... Stečajna upraviteljica družbe G.d.o.o., je 17. 6. 2011 prekrškovnemu organu posredovala dopis, v katerem je pojasnila, da je bil dne 28. 10. 2010 nad družbo začet stečajni postopek, B. P., ki prebiva na naslovu L., Vransko, pa je z dnem 17. 11. 2010 delovno razmerje v družbi prenehalo in zato ni več voden v evidenci zaposlenih oseb. Stečajna upraviteljica je sporočila tudi storilčev EMŠO. 8. Vrhovno sodišče argumentacije vrhovne državne tožilke, da v spisu ni dopisa, na katerega se sklicujeta prekrškovni organ in sodišče, iz katerega bi izhajalo, da je B. P. v času storitve prekrška vozil avtomobil družbe G.d.o.o., ter da so razlogi sodbe, da to izhaja (iz zgoraj citiranega) dopisa stečajne upraviteljice nerazumljivi, saj to iz dopisa ne izhaja, ne razume kot navajanje razlogov za sicer uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. S takšnimi navedbami namreč vrhovna državna tožilka le narekuje svoje tolmačenje vsebine dopisa stečajne upraviteljice oziroma ga razume drugače kot prekrškovni organ in sodišče ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi z 171. členom ZP-1).

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljena kršitev ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).