Jedro

S tem, ko je bilo v postopku pravnomočno ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku spornega dne, zakonita, je odpadla tudi podlaga za ugoditev preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki je temeljil prav na zatrjevani nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracijski in reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka oziroma podredno sodna razveza pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 s plačilom denarnega povračila).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2010 pri toženi stranki ni prenehalo 4. 10. 2013, temveč mu še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo v 8 dneh in pod izvršbo, ga od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče bruto plače, od njih poravnati predpisane dajatve in mu izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je zavrnilo njegov podredni zahtevek, na podlagi katerega naj bi se določil dan prenehanja delovnega razmerja in ugotovilo trajanje delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka izplačati denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v paricijskem roku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 5. 10. 2013 do dneva ugotovitve prenehanja delovnega razmerja, prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče bruto plače, od njih poravnati vse dajatve in mu izplačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve 22. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom, s stroškovnimi posledicami, ki naj se izkažejo tako, da se tožniku prizna, toženi stranki pa naloži v povračilo pravdne in pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je 24. 5. 2016 prejel sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1195/2015 z dne 21. 4. 2016, s katero je pritožbeno sodišče ugodilo njegovemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodbo sodišča prve stopnje pa delno razveljavilo v preostalem nespremenjenem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je šlo za prednostno obravnavo, je tožnik pozval prvostopenjsko sodišče za razpis naroka v zadevi, predsednica senata je narok razpisala za 20. 9. 2016, vendar pa ta narok nato ni bil izveden. Tožnik je sodišču prve stopnje poslal urgenco, sodišče prve stopnje pa je odgovorilo, da je nasprotna stranka vložila revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča in da bo z razpisom naroka počakala do odločitve vrhovnega sodišča. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je tožnik vložil nadzorstveno pritožbo, saj ni bilo razloga za čakanje na odločitev vrhovnega sodišča, njegova nadzorstvena pritožba pa je bila zavrnjena. Po več kot letu dni je tožena stranka vložila predlog za prekinitev postopka, o katerem pa sodišče prve stopnje sploh ni odločilo (saj je dejansko že prej prekinilo postopek). Reviziji tožene stranke je vrhovno sodišče ugodilo, 19. 9. 2017 pa je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stvari, tokrat v prid tožene stranke. Zoper to odločitev je tožnik vložil revizijo, sodišče prve stopnje pa je kljub temu opravilo narok dne 5. 12. 2017 in v preostalem zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Glede na to je bil tožnik napram toženi stranki neenako obravnavan. Po mnenju tožnika gre za eklatanten primer neenakega obravnavanja strank v postopku, s čimer je prišlo tudi do kršitve 22. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri tem pa po zaključku sodišča prve stopnje tudi ni kršilo 22. člen Ustave RS, kar v pritožbi tožnik izrecno izpostavlja.

6. S pritožbenimi navedbami tožnika, da sodišče prve stopnje o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka ni odločilo takoj po prejemu sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1194/2015 z dne 21. 4. 2016, temveč šele po prejemu sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 304/2017 z dne 19. 9. 2017, tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Ta kršitev po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 2950/2013 dne 19. 9. 2014 tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1583/2014 z dne 3. 6. 2015 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 700/2015 z dne 3. 11. 2015 tožnikov tožbeni zahtevek ponovno v celoti zavrnilo. Tudi zoper to odločitev se je tožnik pritožil, pritožbeno sodišče pa je njegovi pritožbi ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1194/2015 z dne 22. 4. 2016 po opravljeni pritožbeni obravnavi delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, v preostalem pa odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu v novo sojenje. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožena stranka, vrhovno sodišče ji je ugodilo in s sklepom VIII Ips 214/2016 z dne 21. 3. 2017 sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom, odločitev o stroških revizijskega postopka za pridržalo za končno odločbo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče o tožnikovi pritožbi, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ponovno odločalo in jo s sodbo opr. št. Pdp 304/2017 z dne 19. 9. 2017 zavrnilo ter potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Ob takšnem poteku dogodkov je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto in mu izplačati pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja (primarni tožbeni zahtevek) oziroma na določitev datuma prenehanja delovnega razmerja in ugotovitev trajanja delovnega razmerja, na plačilo denarnega povračila in na plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje od dneva prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do dneva ugotovitve prenehanja delovnega razmerja (podredni tožbeni zahtevek), posledično pa tudi glede priglašenih pravdnih stroškov obeh strank tega individualnega delovnega spora.

8. S tem, ko sodišče prve stopnje ni odločilo o utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka že po prejemu sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1194/2015 z dne 21. 4. 2016, temveč šele po prejemu sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 304/2017 z dne 19. 9. 2017 zares ni uporabilo enakih meril za odločitev o tem, kdaj bo razodilo o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, vendar pa navedeno po zaključku pritožbenega sodišča ne pomeni kršitve 22. člena Ustave RS, v posledici katere bi bilo treba izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

9. Ker tožnik v pritožbi drugih pritožbenih navedb, s katerimi bi izpodbijal bodisi pravilno ugotovitev dejanskega stanja bodisi zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi s katerimi bi uveljavljal bistvene kršitve določb postopka, ne izpostavlja, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) oziroma glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. S tem, ko je bilo v postopku pravnomočno ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 4. 10. 2013, zakonita, je odpadla tudi podlaga za ugoditev preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki je temeljil prav na zatrjevani nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracijski in reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka oziroma podredno sodna razveza pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. s plačilom denarnega povračila po že omenjenem 118. členu ZDR-1).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).