Jedro

Po ZPP je procesno vodstvo naloženo sodišču. Po 298. členu ZPP predsednik senata oz. sodnik vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem ter skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Po 303. členu ZPP je njegova dolžnost tudi, da skrbi za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča. Iz zapisnikov z glavnih obravnav izhaja, da je sodišče prve stopnje ta določila izvajalo in je na glavni obravnavi dne 21.10.1999 moralo opozoriti tožnika, ki je izjavljal, da priče lažejo, naj ne moti dela sodišča, kasneje pa ga je moralo zaradi tega, ker je "skakal v besedo" in še vedno motil delo sodišča, opozoriti na zakonska določila o denarni kazni in o odstranitvi iz razpravne dvorane. Tako ravnanje sodišča do tožnika, ki se je neprimerno vedel, ni kršitev postopka, marveč je zakonito, saj je predvideno v 304. členu ZPP. Da tožnik ne spoštuje sodišča, pa izhaja že iz neutemeljenih revizijskih očitkov, češ da zmaga tisti, ki ima več denarja in laže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik pod 1. zahteval razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil s tožencema dne 12.5.1994 in je bila overjena 16.5.1994 v Kopru, na podlagi katere je kupil motorno vozilo Cimos Citroen C25 TD, reg. št.... Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim je tožnik pod 2. zahteval plačilo 1.457.403,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 16.5.1994 do plačila in s katerim je pod 3. zahteval plačilo 657.733,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1.1.1996 do plačila. Ker se tožnik s tako sodbo ni mogel strinjati, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Revizijo je vložil sam, brez pooblaščenega odvetnika, toda glede na prvi odstavek 499. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je taka revizija dovoljena. V reviziji navaja, da je bila sodnica, ki je v zadevi odločala na prvi stopnji, neprijazna, ker mu ni dovolila, da bi povedal resnico in mu je grozila z denarno kaznijo, mu zastavljala vprašanja in se ni prepričala, če tožnikovi nasprotniki govorijo resnico. Izraža tudi nezadovoljstvo s svojim pooblaščencem. Sodišču očita, da tisti, ki ima več denarja in zna lagati, zmaga; in da ni razčistilo problema plačila oz. neplačila davkov. Nato opisuje, kako je kupoval sporni kombi, kako je "ostal na cesti" in kako ga je popravljal mehanik V. P. Dodaja, da je star 70 let, da je invalid I. kategorije, da je bolan in je duševno, telesno in finančno uničen ter nima denarja za plačilo odvetnika in sodne takse.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodnim odločbam, zato je omejena, tako da ni dovoljena proti vsem pravnomočnim odločbam, pa tudi revizijski razlogi so omejeni.

Predvsem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče izhaja iz tistega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Tožnik navaja nekatere kršitve določb pravdnega postopka, toda po ZPP je procesno vodstvo naloženo sodišču. Po 298. členu ZPP predsednik senata oz. sodnik vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem ter skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Po 303. členu ZPP je njegova dolžnost tudi, da skrbi za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča. Iz zapisnikov z glavnih obravnav izhaja, da je sodišče prve stopnje ta določila izvajalo in je na glavni obravnavi dne 21.10.1999 moralo opozoriti tožnika, ki je izjavljal, da priče lažejo, naj ne moti dela sodišča; kasneje pa ga je moralo zaradi tega, ker je "skakal v besedo" in še vedno motil delo sodišča, opozoriti na zakonska določila o denarni kazni in o odstranitvi iz razpravne dvorane. Tako ravnanje sodišča do tožnika, ki se je neprimerno vedel, ni kršitev postopka, marveč je zakonito, saj je predvideno v 304. členu ZPP. Da tožnik ne spoštuje sodišča, pa izhaja že iz neutemeljenih revizijskih očitkov, češ da zmaga tisti, ki ima več denarja in laže. Odnos med tožnikom in njegovim pooblaščencem je njuno notranje razmerje, zato ne spada v revizijo. Očitek, da bi moralo pravdno sodišče razčiščevati plačilo davkov, pa ni utemeljen. V zadevi je že podana ovadba, zato je državno tožilstvo obveščeno in bo po lastni presoji raziskalo tudi trditev, da so tako kupec, kot prodajalca, navajali nižjo ceno zaradi utaje davkov.

Dokazna ocena, ki sta jo po končanem dokaznem postopku opravili sodišči prve in druge stopnje, je obširno, razumljivo in logično razložena v prvi sodbi in je povzeta tudi v drugi sodbi, tako da v zvezi s tem ni bistvene kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Čeprav tožnik v reviziji ne navaja zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi to (371. členu ZPP). Toda sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 7/89) o zmoti in o stvarnih napakah.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.