Jedro

Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 5.588,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.7.2018 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v znesku 1.069,70 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da glede padca oškodovanke RR sodišče ni izvedlo nobenega objektivnega dokaza. To okoliščino sta potrdili le priči RR in ZZ ter pisna izjava PP. V prijavi ne gre za zapis objektivnih dejstev. Da je škodni dogodek prijavila RR je na zaslišanju potrdila tudi priča MV, ki je opravil raziskavo nezgode. Priča je prijavila poškodbo pri delu po desetih dneh in ne takoj po poškodbi. RR se je v času škodnega dogodka v kletnih prostorih bolnišnice nahajala nepooblaščeno. Priča MM je izpovedala, da so imeli vsi delavci, ki so delali v administraciji, v okviru delovnega časa 30 minutni odmor. Oškodovanka naj bi se v kletne prostore bolnišnice odpravila med 10 minutnim odmorom popoldne. Ta odmor pa ni bil dopuščen. V spornem času tudi delavci niso zamenjevali delovnih oblek v depoju. To so počeli zjutraj, kar izhaja iz izpovedbe priče VV. Iz izpovedi prič RR in ZZ tudi ni jasno razvidno, ali so šli v depo ali samo na čik in obratno. Temu dejstvu sodišče ni dalo večjega poudarka. Sodišče ni upoštevalo deljene odgovornosti same oškodovanke. ZZ je na zaslišanju potrdila, da so bili delavci seznanjeni s tem, da morajo nositi primerno obutev. Oškodovanka je v času nezgode nosila le poletne sandale ali japonke. Kljub temu sodišče ni upoštevalo njenega soprispevka k zatrjevanemu padcu. Nadalje tudi ni upoštevalo, da bi morala biti delavka pri hoji previdna in gledati v tla pred seboj, kar se od pešca pričakuje. Pozorna bi morala biti na morebitne sledi mokrote. Posebej, če se jo na to opozarjale opozorilne table. Sporni prostor v bolnišnici se je vsakodnevno čistil po 13 uri. Tudi na to okoliščino bi morala biti oškodovanka pozorna. Spolzka tla niso nepričakovana situacija. Priča MM je pojasnila, da je vse svoje sodelavce in sodelavke vedno opozarjala, da nimajo primerne obutve, če jih je pač zaznala. To je izpovedala tudi priča VV. Če bi do zdrsa delavke resnično prišlo, potem bi to videlo veliko število oseb, in sicer glede na zatrjevani čas padca. Skozi ta hodnik so namreč delavci zapuščali delovne prostore bolnišnice. Sodišče je verjelo izpovedbama prič RR in ZZ, ki sta izpovedali, da v času padca opozorilnih tabel ni bilo. V tej zvezi pa sodišče ni pojasnilo vsebine elektronskega sporočila GG z dne 1.8.2016. Sploh pa ni sledilo trditvam tožene stranke. GG je namreč v tem obvestilu navedel, da je bila opozorilna tabla nameščena v avli pri vhodu v laboratorij. Iz izpovedb ZZ in MV izhaja, da sploh ni jasno, na katerem mestu na hodniku je prišlo do padca. V zvezi s postavljenimi opozorilnimi tablami bi moralo sodišče upoštevati nesporno dejstvo, da se po strojnem čiščenju tla hitro posušijo. To je izpovedal GG, takratni vodja čiščenja pri toženi stranki. To je potrdil tudi sodni izvedenec. Da voda ni mogla ostati zaradi prevoza odpadkov, potrjuje prav tako izpoved GG. V tej zvezi je bilo torej dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, saj sodišče ni dovolj skrbno ocenilo vseh dokazov. Pritožba opozarja tudi na pravilnik tožene stranke o osebni varovani opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu. Gre zgolj za priporočila. Upoštevati je treba tudi, kakšna dela je sploh oškodovanka opravljala pri toženi stranki. Do padca lahko pride po naključju, tega pa tožena stranka ne more vnaprej predvideti. Delavcem iz programa javnih del je bilo gibanje po prostorih bolnišnice omejeno. Odhodi po čisto delovno obleko niso bili vsakodnevni. 4. člen Pravilnika o osebni varovani opremi določa, da osebno varovano opremo uporabljajo delavci pri delih, pri katerih se ni mogoče izogniti tveganjem za varnost in zdravje, ter v primerih, ko delodajalec ne more v zadostni meri omejiti tveganj s tehničnimi sredstvi kolektivnega varstva ali ustrezno organizacijo dela. Pritožba opozarja na pravilno razlago določbe prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ).

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

4. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ. V sodni praksi1 pa se je ustalilo stališče, da mora sodišče v primeru, ko delodajalec trdi, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec (zaposleni delavec), ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odgovornost. Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ)2. 5. V obravnavani zadevi je tožena stranka te ugovore v pravdi uveljavljala, in sicer v smeri: 1) da je oškodovanka RR v nasprotju z izrecnimi navodili zapustila delovišče; 2) da pri hoji pred padcem zaradi zdrsa ni bila dovolj skrbna in ni gledala kje hodi, posebej pa ni bila pazljiva na morebitne sledi mokrote na tleh, upoštevaje pri tem tudi morebitne postavljene opozorilne table za mokra tla in 3) da obutev, ki jo je nosila v času padca (natikači), ni bila primerna delovna obutev. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi naredilo zgolj zaključek, da delavki ni mogoče očitati nobene soodgovornosti za nastalo nezgodo, ker je nihče od nadrejenih ni opozoril, da obutev ni primerna. Takšen zaključek pa ni le celovit (ne obravnava ostalih trditev glede soodgovornosti) in popoln, marveč je lahko tudi materialnopravno zmoten, saj se od povprečno skrbnega delavca v bolnišnici vendarle pričakuje, da v službo ne hodi obut v poletne natikače, glede katerih je vsakomur jasno, da gre za obutev, ki protizdrsno ni varna. V tem delu se zato pritožbeno sodišče pridružuje pritožbeni kritiki, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s temeljnimi zaključki sodišča prve stopnje glede krivdne odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je predmet obravnave te pravde. Nobenega dvoma ni, da je delavki tožene stranke RR v delovnem času (okoli 14.00 ure) spodrsnilo na sledi vode na tleh hodnika, ki se nahaja v kletnih prostorih x bolnišnice, pri čemer točno določeno mesto padca na dolgem hodniku niti ni bistveno (bližje vratom depoja oblek3 ali bližje vratom arhiva4). Bistveno je, da so imeli delavci bolnišnice (tudi oškodovanka) dostop do tega dela prostora bolnišnice, saj so preko tega hodnika delavci prihajali na delo in odhajali iz dela, poleg tega pa se je v tem delu bolnišnične zgradbe nahajal prostor – depo za zamenjavo službenih oblačil, ki ga je uporabljala tudi oškodovanka RR. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil omenjeni hodnik del delovnega mesta oškodovanke RR. V tem delu pritožbeno sodišče obravnavani pritožbi ne more slediti.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi proste presoje dokaznega gradiva pravilno ugotovilo, da se je škodni dogodek dogodil na način, kot sta ga v svojih izpovedbah opisali oškodovanka RR in neposredna priča dogodka ZZ5. Z vidika proste dokazne ocene objektivni dokaz (na katerega se sklicuje pritožba) sploh ni potreben oziroma relevanten. S procesnega vidika je važno le to, da je tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme tega pravno pomembnega dejstva, procesno breme zmogla, po drugi strani pa tožena stranka ni uspela uspešno ovreči tako ugotovljenega pravno pomembnega dejstva. Tega ne uspe tudi s pritožbeno trditvijo, da je bil dogodek formalno prijavljen kot nesreča pri delu šele po desetih dneh, saj iz izpovedb prič RR, ZZ in VV (neposredno nadrejene osebe delavki ZZ po pooblastilu MM, ki je bila tedaj vodja službe zdravstvene administracije) jasno izhaja, da je bila VV kmalu po dogodku seznanjena s poškodbo delavke RR, ki jo je nato tudi napotila na urgentni oddelek6. 8. Prav tako samo po sebi ni pomembno, zakaj je bil na tleh omenjenega hodnika v času škodnega dogodka vodni madež7. Ker je bil, je zanj vsekakor odgovoren delodajalec, ki bi moral za vse delavce (tudi oškodovanko, ki je bila pri toženi stranki zaposlena zaradi opravljanja javnih del) zagotoviti obutev po standardih, ki je protizdrsno varna. V tej smeri je treba razumeti tudi določbe internega Pravilnika tožene stranke o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (izvedenec za varstvo pri delu), kar je konec koncev v svoji izpovedbi potrdila tudi priča MV (odgovorna oseba za varstvo pri delu)8. Zato se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti tudi v tem delu ne more izogniti.

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje trditve tožene stranke glede prispevka njene delavke k nastali škode presoditi še po pravilih o deljeni odgovornosti. Do teh navedb se doslej sodišče prve stopnje ni konkretno in celovito opredeljevalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, upoštevaje ob tem tudi naravo stvari in okoliščine konkretnega primera (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Teh kršitev pritožbeno sodišče brez izvajanja dokazov samo ne more odpraviti, saj bi s tem relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP v zvezi merili za odločanje po 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ZVPSBNO).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Odločbe VS RS III Ips 122/2011, III Ips 1/2014, III Ips 6/2013, III Ips 97/2013. 2 Glej VSL sklep I Cpg 528/2016. 3 Po izpovedbi priče ZZ. 4 Po izpovedbi MV, ki naj bi mu to po nezgodi povedala oškodovanka RR, ki se točnega mesta na podlagi fotografij v spisu ni znala točno opredeliti. 5 Enako izhaja tudi iz pisne prijave dogodka, ki jo je zapisal PP. 6 Oškodovanka je bila sprejeta na triažo tistega dne ob 14.48 uri, kar ni sporno dejstvo. 7 Kljub temu je sodišče prve stopnje v tej zvezi postavilo tudi zaključek, da je šlo za sled vode kot posledico okvarjenega stroja za čiščenje tal. To čiščenje pa naj bi se tistega dne odvijalo okrog 13.00 ure. 8 Vsi delavci bi morali imeti protizdrsno obutev, tudi oškodovanka, za kar bi morala poskrbeti njena nadrejena vodja – stran 134 – 135 spisa.