Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe (in dokazne predloge) strank.

Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da sporni notarski zapis predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da toženec ni izkoristil stiske tožnice in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici, da med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%, da tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, izposojenih zneskov ni vrnila vse do leta 2016, ni mogoče slediti tožničinim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama. V notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne predstavljajo oderuških obresti. Dejstvo, da se je tožnica bala, da bo toženec zoper njo zaradi nevračila posojila sprožil ustrezne sodne postopke, ne more predstavljati nedopustne grožnje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 466,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta pod točko 1. zahtevala, da se ugotovi, da sta Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, kakor izhajata iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 z dne 17. 11. 2014, nična, pod točko 2. zahtevala, da ji tožena stranka povrne 10.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od 4. 2. 2016 za znesek 1.000,00 EUR, od 3. 3. 2016 za znesek 2.000,00 EUR, od 5. 4. 2016 za znesek 2.500,00 EUR, od 20. 5. 2016 za znesek 2.000,00 EUR in od 15. 7. 2016 za znesek 3.200,00 EUR, do plačila ter pod točko 3. zahtevala, da ji tožena stranka povrne vse stroške tega postopka v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila. Pod točko II. izreka je z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je pod točko 1. zahtevala, da se Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve kakor izhajata iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 z dne 17. 11. 2014, razveljavita, pod točko 2. zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 10.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od 4. 2. 2016 za znesek 1.000,00 EUR, od 3. 3. 2016 za znesek 2.000,00 EUR, od 5. 4. 2016 za znesek 2.500,00 EUR, od 20. 5. 2016 za znesek 2.000,00 EUR in od 15. 7. 2016 za znesek 3.200,00 EUR, dalje do plačila ter pod točko 3. zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila. Pod točko III. izreka pa je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.968,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je v celoti pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnica najprej v bistvenem povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da si tožnica od toženca ni izposodila le znesek 700,00 EUR, temveč tudi 10.000,00 EUR, torej skupno 10.700,00 EUR. Pri tem pa izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 28. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da se je prepričalo, da si je tožnica od toženca izposodila skupni znesek 10.700,00 EUR, tudi na podlagi dejstva, da tožnica v izvršilnem postopku, opr. št. 0085 In 411/2015 sploh ni ugovarjala začeti izvršbi, temveč še več, s partnerjem je pristopila k plačilu glavnice 10.700,00 EUR, ter jo v več zneskih (1.000,00 EUR dne 4. 2. 2016, 2.000,00 EUR dne 3. 3. 2016, 2.500,00 EUR dne 5. 4. 2016, 2.000,00 EUR dne 20. 5. 2016 in 3.200,00 EUR dne 15. 6. 2016) do dne tudi nesporno odplačala. Po mnenju tožnice pa navedbe sodišča druge stopnje ne morejo predstavljati enega izmed dejstev, na podlagi katerih se je sodišče odločalo. Navedeno, po prepričanju tožnice kaže na dejstvo, da je tožnica popolnoma neizkušena in tudi lahkomiselna v pravnem prometu, kar je s pridom izkoristila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), in sicer najprej, ko ji je toženec dajal v podpis prazne liste papirja in pogodbe, ne da bi ji pokazal vsebino in nenazadnje tudi je bilo to tudi izkoriščeno pri podpisu notarskega sporazuma. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je njen strah, ki ga je imela in ga še vedno ima do tožnika (pravilno toženca), presojalo zgolj iz vidika strahu za življenje oziroma življenje njenih družinskih članov, ni pa presojalo strahu tožnice iz vidika stiske, v kateri se je znašla, ter psihičnih pritiskov, ki jih je bila s strani toženca nedvomno deležna. Če bi sodišče izpovedbo tožnice, ko je govorila o tem, da se je toženca bala, presojalo na ta način, da tožnica doživlja stisko ob vsakem soočanju s tožnikom (pravilno tožencem), ob dejstvu da je izkazano neizkušena, lahkomiselna, bi po njenem mnenju gotovo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritrdilo tožnici. Sodišču prve stopnje nadalje tožnica še očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko ni upoštevalo načela ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ. Tudi v primeru, če bi si tožnica v resnici izposodila znesek 10.700,00 ERU, izpostavlja, da ne gre spregledati dejstva, da je med 1. 1. 2002 in 22. 5. 2007 veljalo načelo ne ultra alterum tantum (376. člen OZ), ki pomeni, da v kolikor vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico, le-te prenehajo teči. Glede na to, da so obresti, katere so po sporazumu dogovorjene v višini 50%, presegle glavnico že pred letom 2007, bi te morale prenehati teči, torej bi tožnica v najslabšem primeru, torej tudi če bi si izposodila 10.700,00 EUR, dolgovala kvečjemu 21.400 EUR s pripadki, ki pa v nobenem primeru, glede na vloženo izvršbo ne bi mogla doseči zneska 40.000,00 EUR, kolikor toženec terja tožnico v izvršilnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Celju vodi pod opr. št. 0085 In 411/2015 zaradi izterjave zneska 40.152,24 EUR. Že upoštevaje navedene listine iz citiranega izvršilnega postopka, ki po mnenju tožnice kažejo na oderuško naravo pogodbe, bi po njeni oceni sodišče moralo presoditi, da je sporazum ničen in da toženec izkorišča nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost na ta način, da si je izgovoril zase nesorazmerno korist in je pogodba že iz tega razloga nična. Če bi sodišče prve stopnje navedeno upoštevalo, bi po njeni oceni prav gotovo razsodilo v korist tožnice in bi ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker pa se sodišče prve stopnje do navedenih listin izvršilnega postopka ni opredelilo, mu tožnica še očita, da je s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica zoper toženca primarno zahtevala ugotovitev, da sta Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, kakor izhajata iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 z dne 17. 11. 2014, nična, obenem pa je zahtevala tudi povrnitev na njuni podlagi že plačanih zneskov v skupni višini 10.700,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska od dneva plačila dalje, podredno pa je zahtevala, da se Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve kakor izhajata iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 z dne 17. 11. 2014, razveljavita, prav tako pa je obenem s tem zahtevala še povrnitev na njuni podlagi že plačanih zneskov v skupni višini 10.700,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska od dneva plačila dalje. Trdila je, da si je v letu 2002 zaradi hude finančne stiske od toženca sposodila znesek v višini cca 200,00 EUR, v letu 2004 pa še znesek v višini cca 500,00 EUR, kar delno izhaja tudi iz notarskega zapisa, opr. št. 943/2014 z dne 17. 11. 2014, da sta prvo posojilno pogodbo za znesek cca 200,00 EUR s tožencem sklenila ustno, pri čemer pa nista določila obrestne mere, kakor tudi ne roka odplačila, da tudi druge posojilne pogodbe nista pisno konkretizirala, vendar pa je tožnica zanjo podpisala ″blanko″ izjavo, na podlagi katere (naj bi) tožencu dolgovala znesek v skupni višini cca 700,00 EUR. Nadalje je še trdila, da toženec vračila denarnega zneska v višini cca 700,00 EUR ni zahteval vse do leta 2012 oziroma je toženec v vmesnem času rok vračila enkrat celo podaljšal, v juliju leta 2014 pa je začel od tožnice terjati vrnitev posojenega denarja, pri čemer je trdil, da si je od njega izposodila tudi znesek v višini 10.000,00 EUR, kar pa tožnica zanika. V juliju 2014 sta tožničin partner in hči srečala toženca, ki je z izredno povišanim tonom zahteval vračilo denarnega zneska, pri tem pa je tožničinemu partnerju ponudil, da znesek dolga odplača kar z novim posojilom, ki bi mu ga posodil kar toženec sam, vendar je tožničin partner slednje odklonil, nakar je toženec začel neposredno groziti tožničinemu partnerju in njeni hčeri, po tem dogodku pa so se grožnje toženca zgolj še stopnjevale. Po telefonu je klical tako tožnico kot tudi njenega moža ter jima grozil, da bo dolg izterjal s fizično prisilo, da bo pri tem uporabil ″posrednike″, ki bodo škodili oziroma poškodovali tako njo, kot njena družinska člana ter da bo škodil njenemu premoženju (predvsem njenemu domu na naslovu B. 27, ...), tožnico in njeno družino je tudi večkrat obiskal na domu ter grožnje s fizično silo in uničenjem premoženja večkrat ponovil. Tožnica je še navajala, da jo je toženec tako dolgo ustrahoval in tako dolgo grozil njeni družini (pri tem torej ni šlo zgolj za manjša verbalna žaljenja, ampak za resne grožnje po uporabi fizične sile nad njo in njenima družinskima članoma ter grožnje po uničenju premoženja), da se ga je tako bala, da je dne 17. 11. 2014 odšla z njim k notarki AA in podpisala notarski zapis opr. št.: SV 943/2014, ki vsebuje Sporazum o pripoznavi dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Z zadevnim Sporazumom pa se je tožnica zavezala plačati terjatev, ki sploh ne obstaja oziroma se jo je zavezala plačati v bistveno večjem znesku, poleg tega pa je s predmetnim sporazumom v svojo škodo zastavila tudi svoj idealni delež (1/2) na nepremičnini paro. št.: 327/0 k.o. ... (ID 2784904) oziroma v svojo škodo podala soglasje, da se na navedeni nepremičnini vknjiži neposredno izvršljiva notarska hipoteka za zavarovanje zneska, ki ga sploh ne dolguje, in sicer v korist toženca. Ker pa tožnica plačila zneska iz sporazuma nikakor ni uspela odplačati, saj so se sama in njena družinska člana komaj preživljali iz meseca v mesec, je toženec dne 17. 9. 2015 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (t. i. notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014) in predlagal izvršbo na nepremičnino tožnice oziroma na njen idealni delež. Izvršilni postopek se sedaj vodi pri Okrajnem sodišču v Celju pod opr. št.: In 411/2015, v skladu z navedbami toženca pa naj bi mu dolgovala znesek 40.152,24 EUR (gre za znesek, ki prav tako temelji na izračunu toženca in izhaja iz tabele na isti strani iste vloge), kar je več kot 3-kratnik glavnice po sporazumu o priznanju terjatve kot izhaja iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 in več kot 57-kratnik zneska kot si ga je v resnici sposodila. Ker je tožnica želela preprečiti prodajo svojega edinega doma, je s pomočjo partnerja in hčerke pričela z odplačevanjem zneska opredeljenega v notarskem zapisu v upanju, da bo s tem toženec prenehal z grožnjami in izsiljevanjem ter umaknil predlog za izvršbo v postopku opr. št. In 411/2015 oziroma kakor to določa prvi odstavek šestega člena notarskega zapisa, izdal tožnici overjeno izbrisno pobotnico za izbris vknjižene neposredno izvršljive notarske hipoteke. Tožnica je tako tožencu s pomočjo svojih družinskih članov in prijateljev od katerih si je izposodila denar, nakazala naslednje zneske: dne 4. 2. 2016 znesek 1.000,00 EUR, dne 3. 3. 2016 znesek 2.000,00 EUR, dne 5. 4. 2016 znesek 2.500,00 EUR, dne 20. 5. 2016 znesek 2.000,00 EUR in dne 15. 7. 2016 znesek 3.200,00 EUR. Skupaj je tako tožnica tožencu plačala oziroma nakazala znesek 10.700,00 EUR. Šele v mesecu septembru 2017, ko je Okrajno sodišče v Celju odredilo drugo javno dražbo za prodajo edinega doma tožnice, je slednja končno zbrala pogum in poiskala ustrezno pravno pomoč pri odvetniku BB, ki je 25. 9. 2017 kot njen pooblaščenec pristopil na (drugo) javno dražbo za prodajo predmetne nepremičnine ter predlagal, da se izvršilni postopek prekine do pravnomočne rešitve v pravdnem postopku, čemur je izvršilno sodišče sledilo (zadnji odstavek 2. strani zapisnika o drugem dražbenem naroku z dne 25. 9. 2017). Na predmetno javno dražbo je sicer pristopil tudi toženec, ki je prekinitvi postopka pričakovano nasprotoval. Sicer pa je tožnica še pojasnila, da je zoper toženca zaradi suma storitve več kaznivih dejanj pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju vložila tudi kazensko ovadbo. S tožbo je tožnica primarno zahtevala ničnost notarskega zapisa oziroma ničnost obeh sporazumov kakor izhajata iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 z dne 17. 1 1. 2014, saj Sporazuma o priznanju dolga in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, kakor izhajata iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 z dne 17. 11. 2014, v prvi vrsti nasprotujeta že temeljnim načelom obligacijskega prava, in sicer: načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, načelu vestnosti in poštena, načelu enakovrednosti dajatev, pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, pa je nična. Pri teh Sporazumih gre po njenih navedbah tudi za oderuško pogodbo, ker je toženec izkoristil šibkejši položaj tožnice. Objektivni element oderuške pogodbe se v primeru Sporazuma o priznanju denarne terjatve kaže v obstoju (očitne) nesorazmernosti med izpolnitvijo (izposoj enem denarnim zneskom) in nasprotnim izpolnitvenim ravnanjem (vračilo izposojenega denarnega zneska z obrestmi). Tožnica je v prvi vrsti izpostavila, da si od toženca nikoli ni izposodila zneska 10.000,00 EUR, ampak le znesek v skupni višini cca 700,00 EUR, pri čemer pa rok vračila sploh ni bil določen. Tožnica in toženec sta v predmetnem Sporazumu o priznanju dolga najprej ugotovila oziroma se je tožnica zavezala vrniti (kakor je razvidno iz 2. strani notarskega zapisa) poleg zneska glavnice tudi zakonske zamudne obresti, ki so povečane s pogodbenimi obrestmi za 50%. Tožnica tako po mnenju toženca (kakor izhaja iz vloge toženca z dne 4. 3. 2017) za vračilo zneska 700,00 EUR dolguje kar 40.152,24 EUR (račun je napravljen na dan 31. 3. 2017 kakor je to opredeljeno v prejšnji točki tožbe). To pa pomeni, da je na dan 31. 3. 2017 tožnica dolgovala kar 57-kratnik glavnice, kar jasno kaže na očitno nesorazmernost med izpolnitvijo toženca in njeno (nasprotno) izpolnitvijo oziroma na očitno nesorazmerno premoženjsko korist, ki si jo je zase izgovoril toženec. Vendar pa tudi, če bi si tožnica dejansko sposodila poleg 700,00 EUR tudi 10.000 EUR, torej skupen znesek 10.700,00 EUR, je to še vedno 3-kratnik glavnice. Tožnica je napravila izračun iz katerega izhaja, da v kolikor Sporazum o priznanju dolga ne bi vseboval takšnega pogodbenega zneska (in takšnih obresti), bi slednja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolgovala zgolj znesek 1.529,50 EUR. Naslednji element oderuštva je t. i. subjektivni element, po katerem je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja. Tožnica meni, da ne more biti dvoma glede zavestnega ravnanja oziroma namere toženca, da prikrajša tožnico. Toženec je zavestno, torej tako, da se je zavedal nedopustnosti in posledice, ki jo bo to ustrahovanje povzročilo ter jo tudi želela ustrahoval tako tožečo stranko kot njena družinska člana, saj je grozil, da bo fizično obračunal z njimi, jih večkrat obiskal na domu, grozil s posredniki, kakor tudi, da bo uničil njihovo premoženje. To je pri tožnici povzročilo takšno stisko oziroma se je toženca tako bala, da je na njeno zahtevo in po njegovih navodilih dne 17. 11. 2014 z njim odšla k notarki AA. Ko pa jo je notarka opozorila na elemente oderuštva v sporazumu, je toženca vsa prestrašena in tresoča le pogledala, nato pa podpisala predmetni (oderuški) sporazum. Nadalje je tožnica zatrjevala, da je Sporazum o pripoznavi dolga, kakor izhaja iz notarskega zapisa opr. št. SV 943/2014 ničen tudi po 35. členu OZ in 39. členu OZ, saj je v prvi vrsti predmet obveznosti nedoločljiv, hkrati pa takšna pogodba nima ustrezne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ), saj je potrebno upoštevati, da je pripoznava dolga akcesorne narave in ima zgolj omejen obseg. Tožnica pa si od toženca ni nikdar in nikoli izposodila zneska 10.000,00 EUR, zato se pripoznava dolga ne nanaša na določen oziroma določljiv dolg (35. člen OZ), saj ta ne obstaja. Prav tako pa ta sporazum v danem primeru zaradi neobstoječega dolga sploh nima podlage (39. člen OZ), kar lahko tožnica ustrezno dokaže s predlaganimi pričami. Povedano drugače, tožničina pripoznava dolga še ne pomeni, da dolg v resnici obstaja in če ta ne obstaja, tudi Sporazum o priznanju dolga ne more biti veljaven. V zvezi z ničnostjo Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve kakor izhaja iz notarskega zapisa opr. št.: SV 943/2014 pa je tožnica izpostavila, da je dejanska podlaga za predmetni sporazum Sporazum o pripoznanju dolga. Podredno, če sodišče ne bi sledilo tožničinim navedbam in ugotovilo, da sta Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve nična, pa je tožnica s tožbo zahtevala razveljavitev obeh sporazumov, saj sta bila sklenjena pod vplivom grožnje, ki jo je povzročil toženec, pri čemer je tožnica pravočasna pri uveljavljanju predmetnega zahtevka, saj ga uveljavlja znotraj 3 letnega objektivnega roka od sklenitve notarskega zapisa (17. 11. 2014) ter znotraj enoletnega subjektivnega roka od prenehanja grožnje. Način grožnje in da je le-to povzročil toženec je tožnica že predhodno pojasnila, nadalje pa se je opredelila še glede pogoja nedopustnosti grožnje in pogoja utemeljenega strahu. Grožnja bo predvsem nedopustna, če bo temelja na dejanju, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali če ta nasprotuje moralnim načelom. Tožnica je mnenja, da ne more biti dvoma, da je grožnja s strani nasprotne stranke bila nedopustna, saj je slednja grozila s poškodovanjem tako nje, kot tudi njenih družinskih članov (celo s posredniki) in z uničenjem njene nepremičnine oziroma edinega doma tožnica, kar pomeni, da je grozila resna nevarnost telesni integriteti tožnice in njenima družinskima članoma in pomembni premoženjski dobrini tožnice, torej njenemu domu. Taka nedopustna grožnja je pri tožnici povzročila takšen strah oziroma je povzročila, da se je tožnica toženca tako bala, da je na njegovo zahtevo in po njegovih navodilih dne 17. 11. 2014 odšla z njo k notarki AA in vsa prestrašena, da bo, če ne bo podpisala predmetnega notarskega zapisa, toženec fizično obračunal tako z njo, kot z njeno družino podpisala navedeni notarski zapis. Tožnica je ob primarnem ugotovitvenem zahtevku oziroma podrednem oblikovalnem zahtevku (t. i. v okviru eventualne kumulacije), v obeh zahtevkih uveljavljala še dajatveni zahtevek, s katerim j zahtevala vračilo zneska 10.000,00 EUR, ki jih je plača tožencu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 2. 2016 za znesek 1.000,00 EUR, od dne 3. 3. 2016 za znesek 2.000,00 EUR, od dne 5. 4. 2016 znesek 2.500,00 EUR, od dne 20. 5. 2016 znesek 2.000,00 EUR in od dne 15. 7. 2016 za znesek 3.200,00 EUR. Prav tako je tožnica v obeh zahtevkih od toženca uveljavljala tudi povrnitev pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v tej zadevi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila OZ o temeljnih načelih obligacijskega prava (3. člena1, 1. odstavek 5. člena2, 1. odstavek 8. člena3), o ničnosti (86. člen4), o izpodbojnosti (94. člen5), o oderuški pogodbi (119. člen6) in oderuških obrestih (1. odstavek 337. člena7), o določnosti predmeta pogodbe (35. člen8), o dopustnosti podlage pogodbe (39. člen9) in o nedopustni grožnji (45. člen10).

8. Po izvedenem dokaznem postopku11 je sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo podan, v točkah od 13. do 28. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotavljalo in zaključilo, da ne gre slediti tožnici, da si je od toženca izposodila in prejela le znesek 700,00 EUR, ne pa tudi 10.000,00 EUR, saj se je prepričalo, da si je tožnica od toženca izposodila skupni znesek 10.700,00 EUR, pri tem pa do dne 15. 7. 2016 v več zneskih (1.000,00 EUR dne 4. 2. 2016, 2.000,00 EUR dne 3. 3. 2016, 2.500,00 EUR dne 5. 4. 2016, 2.000,00 EUR dne 20. 5. 2016 in 3.200,00 EUR dne 15. 7. 2016) glavnico tudi odplačala. V točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da gre slediti tožencu, da sporni notarski zapis tako predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da je bila tožnica, sledeč njenemu opisu življenjskih okoliščin, v letih 2002 in 2004 v finančni stiski, vendar ni mogoče slediti njenim nadaljnjim trditvam, da je toženec izkoristil njeno stisko in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici. Ugotovilo je namreč, da ne drži trditve tožnice, da rok vračila ni bil nikoli določen, saj je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno vračilo zneska 10.000,00 EUR do dne 15. 6. 2003, zneska 200,00 EUR do dne 26. 6. 2004 in zneska 500,00 EUR do dne 8. 7. 2004, sledeč vsebini posojilno zastavne pogodbe z dne 13. 9. 2002, potrdila z dne 26. 5. 2004 in posojilne pogodbe z dne 8. 6. 2004 pa med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov 10.000,00 EUR, 200,00 EUR in 500,00 EUR sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%. Ker pa tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, ki jih je sklenila v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in se s podpisom zavezala, da bo izpolnila svojo obveznost in da bo odgovarjala za njeno izpolnitev, izposojenih zneskov v skupni vrednost 10.700,00 EUR ni vrnila vse do leta 2016, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da ni mogoče slediti njenim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama, ker izposojenih zneskov ni vrnila do dogovorjenih dnevov vračil, nakar se je v notarskem sporazumu, kot je sicer obljubljala že v izjavi z dne 20. 6. 2003, izjavi z dne l . 7. 2003, izjavi z dne 12. 9. 2009, izjavi z dne 16. 9. 2013 in odgovoru z dne 1. 7. 2014, zavezala vrniti zakonite zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, že od dneva izposoje posameznih zneskov, to je od dne 13. 9. 2002, 26. 5. 2004 in 8. 6. 2004. Ker je tako bila tožnica tista, ki je s svojim ravnanjem v nasprotju z načelom pacta sunt servanda povzročila tek dogovorjenih zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, je sodišče prve stopnje tudi upoštevaje na današnji čas preračunano terjatev, ki nekajkrat presega izposojeni znesek 10.700,00 EUR, v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe še poudarilo, da ni mogoče zaključiti, da je toženec s sklenitvijo notarskega sporazuma zavestno in namerno prikrajšal tožnico ter si pridobil nesorazmerno korist. Pri tem je še posebej poudarilo, da v notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne predstavljajo oderuških obresti, saj se v skladu z določilom prvega odstavka 377. člena OZ za oderuško pogodbo šteje le dogovor z dogovorjeno obrestno mero zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je nadalje v točkah 30. in 31. izpodbijane sodbe še obrazložilo, da tudi ni mogoče zaključiti, da je toženec zavestno z nedopustno grožnjo tožnici povzročil utemeljen strah, zaradi katerega je pristopila k podpisu notarskega sporazuma, saj je ugotovilo, da je tožnico bilo strah sodišča, o katerem ji je toženec govoril, medtem ko ji toženec kako drugače ni grozil, saj je tudi sama povedala, da toženec ni nad njo nikoli izvajal psihičnega pritiska, pač pa je z njo le govoril s takim tonom, če ne bo šla tja, bo šla pa na sodišče, česar pa ni navajena in je zanjo to pomenilo psihično uničevanje. Zaključilo je tudi, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil tožbenih trditev, da je toženec po srečanju s tožničinim partnerjem in njuno hčerko v juliju 2014 klical po telefonu tako tožnico kot njenega moža, jima grozil, da bo dolg izterjal s fizično prisilo, da bo pri tem uporabil "posrednike", da bo fizično obračunal z njimi, jih v ta namen večkrat obiskal na domu, zaradi česar se je tožnica toženca tako bala, da je na njegovo zahtevo in po njegovih navodili dne 17. I l . 2014 z njim odšla k notarki AA. Pojasnilo je še, da po njegovem prepričanju ni mogoče slediti tožničinim trditvam, da je tožnici in njenim družinskim članom s strani toženca grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini, s čimer je toženec zavestno pripravil tožnico, da je v svojo škodo in v korist toženca sklenila Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju terjatve z dne 17. 11. 2014. V točki 32. izpodbijane sodbe je še obrazložilo, zakaj ni slediti navedbam tožnice, da se pripoznava dolga ne nanaša na določen oziroma določljiv dolg in da tožničina pogodbena obveznost sploh nima dopustne podlage, t.j. zato, ker tožnici ni uspelo dokazati svojih trditev, da si je izposodila le znesek 700,00 EUR, hkrati pa je izvedeni dokazni postopek razkril, da je bila med pravdnima strankama že v posojilno zastavni pogodbi z dne 13. 9. 2002, potrdilu z dne 26. 5. 2003 in posojilni pogodbi z dne 8. 6. 20014 natančno določena obveznost tožnice in toženca, ki je bila v Sporazumu o priznanju dolga z dne 17. 11. 2014 le ponovno ugotovljena in priznana s strani tožnice, njena obveznost pa ima tudi dopustno podlago, saj se v skladu z določilom prvega odstavka 569. člena OZ s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Ker pa tožnica prejetega posojila v skupni višini 10.700,00 EUR ni vrnila do dogovorjenih rokov vračila, je zagotovo podana podlaga, da svojo obveznost vendarle izpolni v dogovorjenem obsegu, torej tudi z dogovorjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih tek je v posledici nespoštovanja roka za vračilo, povzročila sama. Pri tem pa po prepričanju sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano ničnostjo in v posledici ugotovljenega dejstva, da dogovorjene zakonske zamudne obresti niso presegle meje oderuških, v tem postopku ni dovoljeno razpravljati ali so na dan sklenitve notarskega sporazuma zakonske zamudne obresti sploh še tekle. Sklepno je tako sodišče prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da ne gre slediti tožničinim trditvam o ničnosti Sporazuma o priznanju dolga in posledično tudi ničnosti Sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 17. 11. 2014, zato je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev njune ničnosti, posledično pa tudi dajatveni zahtevek na vračilo zneska 10.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega zneska dalje, ker niso nastopile posledice ničnosti. V nadaljevanju je presojalo še utemeljenost podrednega zahtevka na razveljavitev Sporazuma o priznanju dolga in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 11. 2014 in v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe glede na že predhodne lastne dejanske ugotovitve in zaključke v točkah 30. in 31. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da tožnici s strani toženca ni grozila resna nevarnost njenemu življenju kakor tudi ne življenju njenih družinskih članov, prav tako pa z njegove strani ni grozila resna nevarnost telesni dobrini tožnice in njenih družinskih članov niti nelegitimna nevarnost njihovemu domu. Presodilo je tudi, da zgolj dejstvo, da se je tožnica bala, da bo toženec zoper njo zaradi nevračila posojila sprožil ustrezne sodne postopke ne more predstavljati nedopustne grožnje, saj je v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) vsakomur zagotovljena pravica do sodnega varstva. Če tožnica ni vrnila tožencu dolgovanega posojila vse do leta 2014, pa je bilo po oceni sodišča prve stopnje opozorilo toženca, da bo sprožil ustrezne sodne postopke, zagotovo utemeljeno. Ob dejstvu, da izvedeni dokazni postopek tudi ni potrdil preostalih tožničinih trditev o obsegu toženčevih groženj, je sodišče prve stopnje v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev Sporazuma o priznanju dolga in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 11. 2014, ne da bi presojalo še ali je tožnica v skladu z določilom 99. člena OZ pravočasno zahtevala razveljavitev izpodbojnih pogodb. Prav tako pa je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na vračilo zneska 10.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega zneska dalje, ker niso nastopile posledice razveljavitve pogodbe.

9. Očitki tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka so povsem pavšalni, saj ne konkretizira, katere (absolutne oziroma relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sploh zagrešilo. Če pa je imela s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin izvršilnega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. 0085 In 411/2015 zaradi izterjave zneska 40.152,24 EUR, v mislih kršitev pravice do izjave, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ta ni podana. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe (in dokazne predloge) strank. Sodna praksa12 in pravna teorija13 sta tako že zavzeli stališče, da se sodišču ni potrebno opredeliti do pravno nepomembnih in očitno neutemeljenih navedb (in dokaznih predlogov) strank. Ravno takšen je bil tudi dokaz tožnice z branjem listin izvršilnega postopka, saj gre za dokaz, s katerim je tožnica dokazovala višino denarne terjatve in višino zamudnih obresti, ter zatrjevano (ne)sorazmerje med glavnico in nateklimi obrestmi, zaradi izterjave katerih teče navedeni izvršilni postopek na predlog toženca kot upnika, višina terjatve in višina zamudnih obresti, zaradi uveljavitve katerih teče izvršilni postopek, pa sta dejstvi, ki za odločitev v tem pravdnem postopku, v katerem se ugotavlja pravna veljavnost spornih Sporazumov, ki predstavljata izvršilni naslov v izvršilnem postopku In 411/2015, nista pravno pomembni.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da se v tem postopku, ko se presoja (ne)veljavnost spornih Sporazumov, ne ugotavlja, ali so na dan sklenitve notarskega sporazuma zakonske zamudne obresti sploh še tekle, zato pravilno ni upoštevalo načela ne ultra alterum tantum in 376. člena OZ, v skladu s katerim je v obdobju med 1. 1. 2002 in 22. 5. 2007 veljalo, da v kolikor vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico, le-te prenehajo teči. Ob ugotovitvi, da je tožnica, kar priznava tudi v pritožbi, plačala na račun toženčeve terjatve doslej (le) 10.700,00 EUR, po lastnih trditvah pa bi upoštevaje omenjeno načelo lahko tožencu dolgovala zgolj 21.400,00 EUR, kolikor znaša dvojna glavnica, in torej že po njenih trditvah (doslej) do preplačila terjatve toženca v nobenem primeru še ni prišlo, uporaba oziroma presoja uporabnosti navedenega načela iz 376. člena OZ ni potrebna niti pri odločanju o utemeljenosti dajatvenih (vrnitvenih) denarnih zahtevkov primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

11. Očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa tožnica utemeljuje z lastnimi dejanskimi zaključki, z lastnim videnjem rezultata dokazovanja, z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in z lastno interpretacijo in lastnim razumevanjem vsebine izvedenih dokazov, s katerimi pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in posledično v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je s pravno pravilnimi in življenjsko logičnimi razlogi dokazne ocene, ki so vsebovani v razlogih sodbe pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je presojalo, v izogib ponavljanju pa se jim v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, utemeljilo, zakaj se v tej pravdi ni oprlo na tožničino izpoved, zakaj je sledilo toženčevi izpovedi, izpovedi katerih prič je sledilo in kakšno dokazno vrednost imajo posamezni listinski dokazi, zato so obširne pritožbene navedbe tožnice, ki povzema lastno izpoved in njeno vsebino, sklicujoč se pri tem tudi na lastno domnevno neizkušenost in naivnost, interpretira po svoje z namenom, da bi se z njimi izkazala zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje, neutemeljene.

12. Povsem neutemeljeno tako očita sodišču prve stopnje, da je njen strah, ki ga je imela in ga še vedno ima do tožnika (pravilno toženca), presojalo zgolj iz vidika strahu za življenje oziroma življenje njenih družinskih članov, ni pa presojalo strahu tožnice iz vidika stiske, v kateri se je znašla, ter psihičnih pritiskov, ki jih je bila s strani toženca deležna, ter da bi, če bi sodišče izpovedbo tožnice, ko je govorila o tem, da se je toženca bala, presojalo na ta način, da tožnica doživlja stisko ob vsakem soočanju s tožnikom (pravilno tožencem), ob dejstvu da je izkazano neizkušena, lahkomiselna, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritrdilo tožnici. Glede na izpovedi tožnice in kot prič zaslišanih D. V. in K. V., ki jih je v bistvenem sodišče prve stopnje povzelo v točkah 30. in 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilnosti njihovih povzetkov pa tožnica niti ne izpodbija, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točkah 30. in 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica niti z lastno izpovedbo niti z dokazoma z zaslišanjem prič D. V. in K. V., ni uspela dokazati, da je toženec zavestno z nedopustno grožnjo tožnici povzročil utemeljen strah zaradi katerega je pristopila k podpisu notarskega sporazuma, prav tako pa tudi ne svojih trditev, da je toženec po srečanju s tožničinim partnerjem in njuno hčerko v juliju 2014 klical po telefonu tako tožnico kot njenega moža, jima grozil, da bo dolg izterjal s fizično prisilo, da bo pri tem uporabil "posrednike", da bo fizično obračunal z njimi, jih v ta namen večkrat obiskal na domu, zaradi česar se je tožnica tako bala, da je na njegovo zahtevo in po njegovih navodilih dne 17. 11. 2014 z njim odšla k notarki AA. Tako je tožnica sama povedala, da se je toženec s takšnim glasom, da je bila ″frapirana″ zadrl: ″Če ne boš šla k notarju, bom te dal pa na sud.″, da ji je to vedno govoril in tega jo je bilo strah, torej sodišča, kar je tožnica pojasnila s tem, da je človek, ki se hitro znervira in takoj zasekira, medtem ko ji toženec kako drugače ni grozil, zaslišana pa je še pritrdila kot je že izpovedala v fazi preiskovalnih dejanj, da toženec ni nad njo nikoli izvajal psihičnega pritiska, pač pa je z njo le govoril s takim tonom, če ne bo šla tja, bo šla pa na sodišče, česar pa ni navajena in je zanjo to pomenilo psihično uničevanje. Tudi kot priča zaslišani mož tožnice D. V. pa je izpovedal, da je bil ob njihovem srečanju v letu 2016 ali 2017 toženec le glasen v gostilni, ko je govoril tako glasno, da je tožnica dolžna, da so vsi slišali, medtem ko mu je tožnica rekla le, daje toženec noče več videti. Priča K. V. pa je tudi izpovedala le, da je toženec potem ko sta mu z očetom D. V. povedala, da si je tožnica izposodila le 700,00 EUR začel govoriti kar z močnim tonom, da niso dolžni samo toliko, pač pa 42.000,00 EUR in da je povzdignil glas tudi nad njo, ko se je vtaknila v zapisano na barvnem listku, ki ga je pokazal in na katerem je pisalo 10.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih izpovedi tožničinega moža D. V. in njene hčerke K. V. tako povsem pravilno zaključilo, da pred podpisom notarskega sporazuma toženec sploh še ni imel nobenega stika z njima, saj je do dvakratnega srečanja v P. in v M. prišlo šele potem, ko je K. V. v letu 2016 ali 2017 našla zapis v zemljiški knjigi, da je polovični lastnik njihove hiše toženec, nakar je priča po telefonu poklicala toženca, če se lahko dobijo, kar pa pomeni, da tudi ne drži tožbena trditev, da sta se D. V. in K. V. v juliju 2014 sprehajala po parku mesta ..., kjer sta zavila v bližnji lokal po iskanju sprostitve in tam srečala toženca, ki je z izredno povišanim tonom zahteval vračilo 10.000,00 EUR. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec enkrat obiskal tožničin dom, pa je ob tem še ugotovilo, kot je izpovedal priča D. V., da je bil namen toženčevega obiska predstavljen kot da nekaj kupuje.

13. Neutemeljeno tožnica vztraja tudi pri lastnih trditvah in izpovedi o tem, da si je od toženca sposodila le 700,00 EUR in da je tako zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je sposodila tudi 10.000,00 EUR. Kot je pravilno v izpodbijani sodbi v točki 17. obrazložitve, ko je ugotovilo, da sta si glede teh dejstev izpovedi pravdnih strank nasprotujoči, pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpovedi tožnice ni moglo slediti tako zaradi samih nasprotij v njeni izpovedi, kot tudi zaradi drugih izvedenih dokazov, predvsem listinskih dokazov (npr. posojilno zastavne pogodbe z dne 13. 9. 2002 v prilogi B2, računa odvetnice CC št. 93 v prilogi B3, tožničine lastnoročne izjave z dne 26. 5. 2004 v prilogi B4, z dne 1. 7. 2003 v prilogi B30, posojilne pogodbe z dne 8. 6. 2004 v prilogi B5, izjave tožnice z dne 20. 6. 2003 v prilogi B23, njene izjave z dne 12. 9. 2009 v prilogi B24, njene izjave z dne 16. 9. 2013 v prilogi B25, dogovora z dne 1. 7. 2014 v prilogi B6 in B16), pa tudi dokazov z zaslišanjem prič (D. V., J. O. in notarke AA), ki so resničnost njene izpovedi zanikali in močno omajali dvom v njeno verodostojnost. V nasprotju s pritožbenimi navedbami so tako v celoti dokazno podprte dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da si je tožnica sposodila tudi znesek 10.000,00 EUR, kar posledično pomeni, da je pravilen tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sporni notarski zapis Sporazuma predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, to pa velja tako za glavno obveznost po treh posojilnih pogodbah kot tudi za dogovorjene zamudne obresti.

14. Ker je sodišče prve stopnje okoliščino, da tožnica v izvršilnem postopku In 411/2015 sploh ni ugovarjala začeti izvršbi, temveč je s partnerjem pristopila k plačilu glavnice 10.700,00 EUR, ter jo v več zneskih (1.000,00 EUR dne 4. 2. 2016, 2.000,00 EUR dne 3. 3. 2016, 2.500,00 EUR dne 5. 4. 2016, 2.000,00 EUR dne 20. 5. 2016 in 3.200,00 EUR dne 15. 7. 2016) do 15. 7. 2016 dne tudi nesporno odplačala, v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo le kot dodatno okoliščino, na podlagi katere se je prepričalo o tem, da si je tožnica od toženca izposodila skupni znesek 10.700,00 EUR, ta okoliščina pa ni bila niti edini niti glavni dokaz oziroma okoliščina, zaradi katere je sprejelo ta dejanski zaključek, so pravno povsem nepomembne vse tiste pritožbene navedbe tožnice, s katerimi želi tožnica zminimalizirati pomen te okoliščine.

15. Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da si je tožnica od toženca izposodila 10.700,00 EUR, da sporni notarski zapis tako predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da toženec ni izkoristil stiske tožnice in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici, da je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno vračilo zneska 10.000,00 EUR do dne 15. 6. 2003, zneska 200,00 EUR do dne 26. 6. 2004 in zneska 500,00 EUR do dne 8. 7. 2004, da med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov 10.000,00 EUR, 200,00 EUR in 500,00 EUR sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%, da tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, ki jih je sklenila v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in se s podpisom zavezala, da bo izpolnila svojo obveznost in da bo odgovarjala za njeno izpolnitev, izposojenih zneskov v skupni vrednost 10.700,00 EUR ni vrnila vse do leta 2016, da zaradi navedenega ni mogoče slediti njenim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama, ker izposojenih zneskov ni vrnila do dogovorjenih dnevov vračil, nakar se je v notarskem sporazumu, kot je sicer obljubljala že v izjavi z dne 20. 6. 2003, izjavi z dne l . 7. 2003, izjavi z dne 12. 9. 2009, izjavi z dne 16. 9. 2013 in odgovoru z dne 1. 7. 2014, zavezala vrniti zakonite zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, že od dneva izposoje posameznih zneskov, to je od dne 13. 9. 2002, 26. 5. 2004 in 8. 6. 2004, da ni mogoče zaključiti, da je toženec s sklenitvijo notarskega sporazuma zavestno in namerno prikrajšal tožnico ter si pridobil nesorazmerno korist, da v notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne predstavljajo oderuških obresti, da tudi ni mogoče zaključiti, da je toženec zavestno z nedopustno grožnjo tožnici povzročil utemeljen strah, zaradi katerega je pristopila k podpisu notarskega sporazuma, da ni slediti trditvam tožnice, da je tožnici in njenim družinskim članom s strani toženca grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini, s čimer je toženec zavestno pripravil tožnico, da je v svojo škodo in v korist toženca sklenila Sporazum o priznanju dolga in Sporazum o zavarovanju terjatve z dne 17. 11. 2014, da je dolg po spornem Sporazumu določen, ima pa tudi dopustno podlago, posojilne pogodbe, ki so bile podlaga za sklenitev spornega Sporazuma, v katerem je obveznost tožnice in toženca le ponovno ugotovljena in priznana s strani tožnice, je ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. določila 86. člena, 1. odstavka 3. člena, 1. odstavka 5. člena, 1. odstavka 8. člena, 1. odstavka 119. člena, 35. in 39. člena OZ) sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sporni Sporazum o pripoznavi dolga ni ničen, saj ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, ne nasprotuje URS, prisilnim predpisom in moralnim načelom, ne predstavlja oderuške pogodbe, ne vsebuje dogovora o oderuških obrestih, ima pa določen predmet in dopustno podlago, ter da posledično ni ničen tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 11. 2014, zato je odločilo pravilno, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti obeh sporazumov. Ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. določila 87. člena OZ) pa je pravilno zavrnilo tudi dajatveni zahtevek tožnice na vrnitev plačanih zneskov po spornem Sporazumu, saj posledice ničnosti niso nastopile. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da tožnici s strani toženca ni grozila resna nevarnost njenemu življenju kakor tudi ne življenju njenih družinskih članov, prav tako pa z njegove strani ni grozila resna nevarnost telesni dobrini tožnice in njenih družinskih članov niti nelegitimna nevarnost njihovemu domu, zgolj dejstvo, da se je tožnica bala, da bo toženec zoper njo zaradi nevračila posojila sprožil ustrezne sodne postopke pa ne more predstavljati nedopustne grožnje, je ob dejstvu, da izvedeni dokazni postopek tudi ni potrdil preostalih tožničinih trditev o obsegu toženčevih groženj, sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. določila 94. in 45. člena OZ), tudi pravilno odločilo, da je potrebno zavrniti tudi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev Sporazuma o priznanju dolga in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 11. 2014, prav tako pa je pravilno (ob pravilni uporabi 96. člena OZ) zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na vračilo zneska 10.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega zneska dalje, ker niso nastopile posledice razveljavitve pogodbe.

16. Tožnica odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožnica s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

17. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po uradni dolžnosti paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

18. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), obenem pa mora tožencu povrniti vse njegove potrebne (v skladu s 155. členom ZPP in veljavno OT) pritožbene stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožencu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo: za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 12,5 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 84,15 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 466,65 EUR, ki jih je dolžna tožnica tožencu povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

1 3. člen OZ določa: ″Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.″ 2 1. odstavek 5. člena OZ določa: ″Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.″ 3 1. odstavek 8. člena OZ določa: ″Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.″ 4 1. odstavek 86. člena OZ določa: ″Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.″ 5 94. člen OZ določa: ″Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno.″ 6 1. odstavek 119. člena OZ določa: ″Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.″ 7 1. odstavek 377. člena OZ določa: ″Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.″ 8 35. člen OZ določa: ″Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.″ 9 39. člen OZ določa: ″(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). (2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. (3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. (4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.″ 10 45. člen OZ določa: ″(1) Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. (2) Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.″ 11 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016. 13 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, str. 287-301 in A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005, str. 53-63.