Jedro

Zastaranje vodenja disciplinskega postopka ima za posledico nezakonitost kasneje sprejetih disciplinskih sklepov (izrečenega ukrepa), oziroma preprečuje nadaljevanje vodenja disciplinskega postopka zoper delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo disciplinska sklepa tožene stranke z dne 14.6.2001 in 20.7.2001, o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja ter disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Hkrati je ugotovilo, da tožniku na podlagi teh sklepov delovno razmerje pri toženi stranki dne 13.8.2001 ni prenehalo, tako da je pri njej še vedno v delovnem razmerju z vsemi pravicami in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas, ko ni delal, vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu izplačati nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodom davkov in prispevkov. Ugotovilo je, da je pred izdajo spornih disciplinskih sklepov pri toženi stranki potekel šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v gornjem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka, formalno iz vseh revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 12/2003). V zvezi z razveljavitvijo disciplinskih sklepov in ustavitvijo disciplinskega postopka dejansko navaja in utemeljuje le obstoj revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava glede presoje zastaranja disciplinskega pregona, oziroma poteka roka za vodenje disciplinskega postopka iz 3. odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Nižji sodišči naj bi zmotno ugotovili, da je tožena stranka že najkasneje 20.11.2000 izvedela za sporne disciplinske kršitve in storilca, čeprav je v smislu začetka teka roka za vodenje disciplinskega postopka mogoče šteti, da je tožena stranka za tožnika, kot storilca, izvedela šele 20.2.2001, ko je bila s strani policije obveščena, da je bila zoper njega zaradi ravnanj, ki so bila predmet disciplinskega postopka, vložena kazenska ovadba. Šele s tem je bil podan utemeljen sum, da je kršitve dejansko storil tožnik. Računajoč od tega datuma do zaključka disciplinskega postopka pri toženi stranki zakoniti šestmesečni zastaralni rok za vodnje postopka še ni potekel. Z ugoditvijo zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja, čeprav se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki registriral kot samostojni podjetnik, pa je sodišče pristalo na nedovoljena razpolaganja stranke, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, izrek sodbe pa v tem delu tudi ni izvršljiv.

V skladu z določbami 375. člena ZPP je sodišče revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru zanika obstoj revizijskih razlogov in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija v revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne pomeni razpolaganja tožnika z zahtevkom, ki bi nasprotoval prisilnim predpisom ali moralnim pravilom v smislu določb 3. odstavka 3. člena ZPP, tudi če se tožnik po spornem prenehanju delovnega razmerja zaposli drugje ali začne z lastno podjetniško dejavnostjo. Pravice, ki jih pridobi na tak način, se lahko pri odločanju o reparacijskem zahtevku upoštevajo le na ugovor stranke. Izrek sodbe o vpisu delovne dobe v delovno knjižico in o odvodu in plačilu davkov in prispevkov za čas morebitnih zaposlitev drugje, ni neizvršljiv, saj se v vsakem primeru izvrši ob upoštevanju določb o delovni knjižici in določb o obračunu in plačilu davkov in prispevkov. Glede na to revizijski očitek, da sta nižji sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke, smiselno pa tudi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

Kdaj je tožena stranka izvedela za kršitev delovnih obveznosti in za tožnika, kot storilca, je dejansko vprašanje, glede katerega je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bilo to najkasneje 20.11.2000, ko je bil sestavljen in tudi s strani vodstva tožene stranke podpisan uradni zaznamek o razgovoru s tožnikom dne 17.11.2000, o razlogih in njegovi vlogi pri nastanku blagajniškega primanjkljaja v trezorju poslovalnice tožene stranke. Na takšne dejanske ugotovite nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Ker je tožena stranka za disciplinsko kršitev in storilca zvedela najkasneje 20.11.2000, sta sodišči pravilno presodili potek šestmesečnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR, z iztekom katerega je vodenje postopka zoper tožnika zastaralo že pred sprejemom dokončnega sklepa o njegovi disciplinski odgovornosti in izrečenem ukrepu z dne 18.7.2001. Zato sta sporna disciplinska sklepa utemeljeno razveljavili in disciplinski postopek zoper tožnika ustavili, saj ima zastaranje vodenja disciplinskega postopka za posledico nezakonitost kasneje sprejetih disciplinskih sklepov, oziroma preprečuje nadaljevanje vodenja disciplinskega postopka zoper delavca.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveni prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije svoje revizijske stroške.