Jedro

Tožnica v predlogu ni navedla konkretnih okoliščin in dejstev, ki bi izkazovale verjeten obstoj terjatve ter posledično nepravilnost in nezakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca. Nasprotnega ni mogoče zaključiti niti na podlagi pritožbenih trditev, da je na podlagi lastnih navedb sposobna opravljati svoje dosedanje delo, brez razbremenitev. Iz predloženih mnenj IK, ki so podlaga izpodbijanih odločb, so jasno razvidne tožničine zdravstvene težave, obremenitve na delovnem mestu in ob izostanku drugih dokazov ni verjetno, da bi bila tožnica na opisano zdravstveno stanje zmožna za delo brez omejitev.

Enako pa ni izkazano, da bi prišlo z izvršitvijo dokončne izpodbijane odločbe toženca pri tožnici do težko nadomestljive škode. Tožnica ni izkazala, da zaposlitve s polnim delovnim časom z razbremenitvami ne bi ohranila, temveč celo nasprotno. Z odložitvijo dokončne odločbe bi lahko prišlo do ireverzibilnega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Morebitna nezmožnost tožničinega delodajalca zagotoviti ji ustrezno delo, pa ne predstavlja nenadomestljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvršitev odločbe toženca št. ... z dne 12. 3. 2024 in odločbe št. ... z dne 22. 8. 2023 do pravnomočne rešitve tega socialnega spora. Hkrati je odločilo, da tožnica sama krije stroške v zvezi z začasno odredbo.

2. Zoper takšen sklep se po pooblaščenki pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu tožnice v celoti ugodi ter tožencu naloži v plačilo stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški, podredno pa razveljavi prvostopenjsko odločitev in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Izpodbijana je odločitev toženca, da je potrebno tožnico razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznati pravico do premestitve na drugo delovno mesto: fizično lahko pretežno sedeče delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez vsiljene ali daljše hoje, le v dnevnih izmenah, v ugodnem toplem okolju, le v rednem delovnem času s polnim delovnim časom od 13. 7. 2023 dalje. Tožnica je zaposlena na delovnem mestu učitelj predmetnega pouka DKE in učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, po izobrazbi pa je učiteljica geografije in zgodovine. Delo opravlja v zaprtem prostoru, večinoma sede, ne premešča težjih bremen od 5 kg, dela v dopoldanski izmeni. Sedanje delo lahko tožnica glede na svoje zdravstveno stanje opravlja brez premestitve na drugo delovno mesto. V letu 2022 je zbolela za karcinomom dojke, po opravljenem posegu se je stanje izboljšalo. Tožnica je bila hospitalizirana, uvedena ji je bila terapija z zdravili, ki ji je stanje stabilizirala in optimizirala, tako da tožnica zmore običajne fizične napore. Kardiolog, ki je ugotovil srčno popuščanje, jo redno spremlja. Tožničina osebna zdravnica meni, da se ji je stanje popravilo. Izvedenec medicinske stroke s področja kardiologije in onkologije naj vpogleda v osebno zdravstveno kartoteko tožnice ter zasliši njeno osebno zdravnico. Upoštevajoč tožničino zdravstveno anamnezo, lahko delo na svojem delovnem mestu učiteljice opravlja brez omejitev. Odločba toženca je od prejema drugostopenjske odločbe izvršljiva, zaradi česar bi jo moral delodajalec izvršiti. To bi lahko zanjo predstavljalo nepopravljivo posledico v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar bi ji ogrozilo življenje ter poslabšalo njeno zdravstveno stanje. Z zadržanjem odločitve do pravnomočne rešitve tega spora, tožencu ne bi nastala nobena škoda. Opis iz izpodbijane odločbe toženca o preostali tožničini delazmožnosti je identičen z opisom del in nalog, ki jih tožnica že sedaj opravlja na delovnem mestu, kjer je trenutno zaposlena. Če bi tožnica ostala na istem delovnem mestu, to ne bi vplivalo na njeno zdravstveno stanje. ZDR-1 upošteva delo, ki ga tožnica dejansko opravlja in ne le opis del in nalog iz sistemizacije delovnih mest toženca. Dela in naloge, ki jih tožnica že sedaj opravlja so popolnoma identične opisu del in nalog, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe, ki naj bi jih tožnica opravljala po premestitvi. Gre za nelogičnost, ki jo mora ugotoviti šele sodišče. Delodajalec tožnice je že tekom postopka prejel obvestilo toženca o dokončnosti odločbe in nujnosti premestitve tožnice skladno z odločbo. Zaradi tega je tožnica v nevarnosti, da takoj izgubi službo, saj delodajalec drugega delovnega mesta za tožnico nima, s čimer je tožnica seznanjena. Tožnici grozi izguba zaposlitve in nemožnost preživljanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do pavšalno zatrjevanih s strani tožnice. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Namen začasnih odredb je v zavarovanju obstoječega stanja, da tekom sodnega postopka ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočalo kasnejšo izvršbo. Sodišče je v 4. točki izpodbijanega sklepa povsem ustrezno navedlo relevantno pravno podlago in jo pritožbeno sodišče ne bo ponovno povzemalo.

6. Kot pravilno ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve, tožnica z začasno odredbo predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta o tožničini preostali delazmožnosti. Gre za regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja, ki je zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustna v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda. Mora iti za večjo škodo, ki se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.

7. Glede na takšno pravno podlago in ureditev v tem sporu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da gre za presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 3. 2024, tožnica pa v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazala verjetnega obstoja terjatve. Terjatev v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožnici ni invalidnosti. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja terjatve je zadoščeno, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Ko gre za ugotavljanje invalidnosti, je v predlogu za izdajo začasne odredbe tako potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, ki so enake tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve ob izkazani vsaj še eni izmed predpostavk določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.1

8. Tožnica v predlogu ni navedla konkretnih okoliščin in dejstev, kar pravilno pojasnjuje sodišče, ki bi izkazovale verjeten obstoj terjatve ter posledično nepravilnost in nezakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca. Nasprotnega ni mogoče zaključiti niti na podlagi pritožbenih trditev, da je na podlagi lastnih navedb sposobna opravljati svoje dosedanje delo, brez razbremenitev. Iz predloženih mnenj IK, ki so podlaga izpodbijanih odločb, so jasno razvidne tožničine zdravstvene težave, obremenitve na delovnem mestu in ob izostanku drugih dokazov ni verjetno, da bi bila tožnica na opisano zdravstveno stanje zmožna za delo brez omejitev. Ustrezno je sodišče izpostavilo, da je tožnica v delovni anamnezi navedla, da ima težave s fizičnim naporom, športnimi dnevi, dnevi dejavnosti zaradi dolgotrajne hoje stresa in dolgotrajnih sestankov več kot 4 ure.

9. Enako pa ni izkazano, da bi prišlo z izvršitvijo dokončne izpodbijane odločbe toženca z dne 12. 3. 2024 pri tožnici do težko nadomestljive škode. Tožnica ni izkazala, da zaposlitve s polnim delovnim časom z razbremenitvami ne bi ohranila,2 temveč celo nasprotno. Z odložitvijo dokončne odločbe3 bi lahko prišlo do ireverzibilnega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Morebitna nezmožnost tožničinega delodajalca4 zagotoviti ji ustrezno delo, pa ne predstavlja nenadomestljive škode.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da opis ustreznega dela za tožnico v izpodbijani odločbi, ustreza opisu del in nalog, ki jih tožnica že sedaj opravlja na delovnem mestu, kjer je trenutno zaposlena. Upoštevajoč zatrjevano delodajalec tako ne bo imel posebnih težav tožnici zagotoviti delo, kot je navedeno v opisu izpodbijane odločbe.

11. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Strokovno odločitev toženca o tožničini preostali delazmožnosti in posledično ali lahko tožnica glede na zdravstveno stanje brez nastanka škode za njeno zdravje opravlja svoje dosedanje delo brez dodatnih razbremenitev, bo sodišče presojalo med sodnim postopkom. 2 Tudi upoštevajoč zakonske določbe o obveznostih delodajalca za delovne invalide. 3 Če bi tožnica opravljala dela, ki ne ustrezajo njenemu zdravstvenemu stanju oziroma njeni preostali delazmožnosti. 4 Upoštevajoč zakonsko določene obveznosti delodajalca v zvezi z delovnimi invalidi.