Jedro

Darovalec nima pravice zahtevati vrnitve darila, temveč le nadomestitev njegove vrednosti, če je bil poseg v podarjeno nepremičnino tako obsežen, da je s tem nastala nova stvar.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba med pravdnima strankama, ki sta jo sklenili 18. 9. 1990, glede polovice nepremičnine s parc. št. 98/2 - dvorišče v izmeri 788 m2, stanovanjska stavba v izmeri 111 m2, in parc. št. 98/3 – cesta v izmeri 18 m2, vse k. o. X, razvezana. Toženki je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri polovici prej navedenih nepremičnin vpisala lastninska pravica na ime tožnika. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba razvezana, zavrnilo pa je tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se do ene polovice vknjižil kot lastnik nepremičnin s parc. št. 98/2 in 98/3, obe k. o. X. Izpostavlja, da ima izpodbijana sodba številne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja delna ugoditev tožbenemu zahtevku. Prvostopenjsko sodišče bi moralo zapisati, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

3. Toženka odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporaba materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka oz. razveljavitev sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Izpostavlja, da je pri oceni fiktivnosti darilne pogodbe z dne 18. 9. 1990 prvostopenjsko sodišče zmotno ocenjevalo vsebino nagiba tožnikovega očeta ter napačno sklepalo o vsebini ugovora. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do izjav tistih prič, ki so bile v prid trditvam toženke, in je upoštevalo le izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik. Poudarja, da je nepremičnina v času obstoja razlogov za razvezo zakonske zveze v primerjavi z nepremičnino, ki je bila podarjena leta 1990, predstavljala novo stvar. Vrnitev darila v obsegu, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, tako ni mogoča. Darilo bi moralo ovrednotiti v primerjavi s sedanjo vrednostjo nepremičnine in ugotoviti idealni solastniški delež. S tem namenom je bilo prvostopenjskemu sodišču posredovano kompleksno in kvalitetno mnenje sodnega izvedenca I. P., katerega namen pa ni bilo dokazovanje točne višine vlaganj toženke, marveč je predstavljalo podlago za zaključek, da se je nepremičnina bistveno spremenila. Pritožnica poudarja, da nima pravnega interesa za postavitev stvarnopravnega zahtevka v smislu priznanja lastninske pravice na novozgrajeni hiši, ker je vknjižena kot lastnica hiše do celote. Prav tako pa tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje obligacijskega zahtevka v smislu priznanja vlaganj pri izgradnji hiše. Bistveno je, da je zaradi obsežnih vlaganj prišlo do nastanka nove stvari in s tem do nemožnosti vrnitve darila. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pravnega in gradbenega termina tretje gradbene faze in ni sprejelo ocenjene razlike v vrednosti nepremičnine ter zatrjevanj, da je bila hiša od sklenitve darilne pogodbe do razveze zakonske zveze bistveno spremenjena.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama; tožnik je na pritožbo podal odgovor, v katerem je izrazil svoje strinjanje s stališči, argumentacijo in pravnimi naziranji prvostopenjskega sodišča, razen v delu, zoper katerega je tudi sam vložil pritožbo (jasnejši zapis izreka).

5. Pritožbi pravdnih stranki nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika

6. Zmoten je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje, poleg zavrnitve tožbenega zahtevka glede razveze darilne pogodbe, zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Prvostopenjsko sodišče je izrek razdelilo na tri točke, pri čemer je le v I. točki zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba med zakoncema, sklenjena 18. 9. 1990, razvezana. V II. točki pa je povsem jasno zapisalo, da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na njegovo ime. Takšen izrek je zadosti jasen in povsem nepotrebno je, da bi sodišče prve stopnje dodalo še zapis o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP neutemeljen.

K pritožbi toženke

7. Pravno podlago za vračanje daril po prenehanju zakonske zveze predstavlja 84. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) (v nadaljevanju: ZZZDR), ki določa, da se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Običajnih daril ni treba vračati. Sodna praksa utemeljuje vrnitveni zahtevek zakonca z razlago, da lahko nagib, zaradi katerega je bilo darilo dano, preide v poslovno podlago (kavzo) pogodbe, če pa ta kasneje odpade (npr. z razvezo zakonske zveze), pravni posel neha veljati. Zakonec lahko v takem primeru zahteva le vrnitev darila, ne pa tudi razveljavitve darilne pogodbe, saj okoliščine, ki so nastopile potem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, na veljaven nastanek obveznosti ne morejo vplivati. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora v primeru, če je predmet darila nepremičnina, darovalec od obdarjenca zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine za povratni vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo.

8. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno, ocenilo je vse relevantne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ki je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo zatrjevanih kršitev.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala svojih zatrjevanj o fiktivnosti darilne pogodbe in darilne pogodbe med zakonci ter pogodbe o dednem odpravku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izvedlo celovito dokazno oceno, ki je življenjsko logična in prepričljiva. Oprlo se je na sporno darilno pogodbo, iz katere nikakor ne izhaja, da je želel pokojni oče tožnika nepremičnino podariti prav toženki. Prvostopenjskemu sodišču se niti ni bilo treba izrecno opredeljevati do izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka, saj o razlogih za sklenitev pogodbe niso vedele izpovedati nič določnega. Natančno pa je pojasnilo, zakaj ni moč slediti toženkinemu zatrjevanju, da ji je nepremičnino podaril tožnikov oče; v zvezi s tem je navedlo jasne in prepričljive razloge, ki utemeljujejo zaključek, da sklenjena darilna pogodba in darilna pogodba med zakoncema ni bila navidezna oz. ni prikrivala drugega pravnega posla.

10. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso darovalec nima pravice zahtevati vrnitve darila, temveč le nadomestitev njegove vrednosti, če je bil poseg v podarjeno nepremičnino tako obsežen, da je s tem nastala nova stvar. Dokazno breme o nastanku nove stvari, ki naj bi bila posledica nadaljnjih posegov v podarjeno nepremičnino (hišo v tretji gradbeni fazi), je na toženki, saj je v tej smeri podala tudi trditve. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da toženka nastanka nove stvari ni izkazala. Predloženega cenitvenega poročila izvedenca P. (pridobljenega izven pravde), ki mu je tožnik nasprotoval, ni moč šteti kot dokaz o izgradnji nove stvari. Ugotovitve v predloženem poročilu se namreč lahko upoštevajo le kot del trditvene podlage; toženka pa bi morala za dokazovanje nastanka nove stvari predlagati dokaz z izvedencem ustrezne stroke, in šele v postopku pridobljeno izvedeniško mnenje bi bilo lahko podlaga za ugotavljanje morebitnega nastanka nove stvari. Iz navedenega razloga so tudi neutemeljeni njeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega in gradbenega termina tretje gradbene faze, pa tudi navedbe o tem, kakšen zahtevek bi moral postaviti tožnik.

11. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje logična in v skladu s splošnimi življenjskimi izkušnjami, je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, pa tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

12. Pritožbi glede na zgoraj obrazloženo nista utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

13. Pritožnika s pritožbo nista uspela, tožnik pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154 v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Uradni list SRS, št. 15-644/1976 – s spremembami in dopolnitvami