Jedro

Vprašanje, daj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, predstavlja dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin v posameznem sporu. Zgolj razprava o možnosti ukinitve delovnega mesta še ne predstavlja podlage za seznanitev z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, od katere začnejo teči roki iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritoži se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke opr. št. 32/2003 z dne 15.2.2003. Zavrnilo je tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo po preteku 45 dnevnega odpovednega roka. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da ni bilo ukinjeno delovno mesto tajnice krajevne skupnosti, ki ga tožnica zaseda od 1.2.1995 dalje, prav tako pa se ni spremenil obseg tega dela. Naloge tajnice so taksativno naštete v 23. členu statuta tožene stranke. Tožena stranka bi obstoj zakonitih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala dokazati z ustreznimi analizami in spremljanjem dela tožnice v zadnjih šestih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Pooblaščenka tožene stranke je na naroku za glavno obravnavo pojasnila, da niso bile izdelane nobene analize ali pregled tožničinega dela.

Tudi ne drži, da bi svet krajevne skupnosti dne 3.12.2002 sprejel sklep, da ni več potrebno delo profesionalne tajnice, saj to ne izhaja iz vsebine zapisnika, temveč zgolj iz navedb pooblaščenke tožene stranke. V skladu z dokaznim pravilom iz 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) mora delodajalec dokazati utemeljen razlog odpovedi, česar pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil podan kakšen od razlogov, ki ga za odpoved pogodbe o zaposlitvi določa zakon. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izvedena v skladu s predvolilnimi obljubami, ki so razvidne iz letaka. V tem letaku pa kot razlog ni naveden zmanjšani obseg dela, pač pa kršitve, ki naj bi jih tožnica storila pri svojem delu. Ta razlog izhaja tudi iz zapisnika 2. seje sveta tožene stranke, kjer so tožnici očitali vrsto nepravilnosti, vendar zoper njo ni bil uveden postopek za ugotavljanje njene odgovornosti. Tožnica je bila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjena že 25.11.2002 in ne šele 18.1.2003, ko je bila obveščena o nameravani ukinitvi delovnega mesta tajnice, ki pa še vedno obstaja. Pravi razlog za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako bolniški stalež tožnice in nepravilnosti, ki so se ji očitale, ki pa jih tožena stranka nikoli ni dokazala. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz navedbe, da iz zapisnika seje sveta krajevne skupnosti z dne 3.12.2002 ne izhaja, da bi takrat sprejeli sklep, da delo profesionalne tajnice ni več potrebno, je možno sklepati, da tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka

339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vendar v konkretnem primeru takšnega nasprotja ni, saj je v zapisniku druge seje sveta tožene stranke pod tč. 3. e zapisano, da se vsi prisotni člani sveta strinjajo, da profesionalne tajnice za 8 ur dnevno ne potrebujejo ter da bosta v začetni fazi tajniška dela prevzela predsednik in podpredsednik krajevne skupnosti, dežurstvo in ostala dela po potrebi pa vsi člani sveta krajevne skupnosti. V izpodbijani sodbi je takšna vsebina zapisnika povsem korektno povzeta v razlogih izpodbijane sodne na strani 4 in sicer v okviru povzetka izpovedbe za toženo stranko zaslišane M. U..

Pač pa tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Peti odstavek 88. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato lahko odločilno dejstvo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, o tem pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih dokazov in po potrebi tudi z njihovo dopolnitvijo ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved. Zmotno je prepričanje tožnice, da naj bi to bilo že na prvi seji sveta tožene stranke dne 25.11.2002, ko naj bi nova predsednica sveta tožnici rekla, da je več ne potrebujejo. Celo v primeru, če bi predsednica sveta to res izjavila, to še vedno ne pomeni odločitve tožene stranke o ukinitvi delovnega mesta tajnice in tudi ne seznanitve z razlogi za redno odpoved. V spisu sicer ni zapisnika 1. seje sveta tožene stranke, saj ga nobena od strank ni predložila, vendar je iz izpovedb tožnice in za toženo stranko zaslišane predsednice sveta, pa tudi iz pisnih pripomb tožnice k temu zapisniku, razvidno, da na tej seji o tem ni bil sprejet noben formalni sklep.

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje in je nanj potrebno odgovoriti v vsakem sporu posebej glede na vse okoliščine konkretne zadeve. Zlasti pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vsake razprave o spremembi organiziranosti in o možnosti ukinitve posameznega delovnega mesta pač ni mogoče šteti že za seznanitev z razlogi za redno odpoved v smislu določb petega odstavka 88. člena ZDR. Tako tudi navedba v zapisniku 2. seje sveta tožene stranke o tem, da se vsi prisotni člani strinjajo, da ne potrebujejo profesionalne tajnice za osem ur dnevno in da bosta tajniška dela v začetni fazi prevzela predsednik in podpredsednik krajevne skupnosti, ne dokazujejo tega, da se je tožena stranka na tej seji že dokončno seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za toženo stranko zaslišana predsednica sveta tožene stranke M. U. je namreč prepričljivo izpovedala, da so to, da za poklicno tajnico ni dovolj dela, ugotovili na podlagi primerjave z ostalimi krajevnimi skupnostmi, pa tudi na podlagi lastnega opazovanja, ko so v času dežurstva videli, koliko je sploh tega dela. Iz nadaljnje izpovedi M. U. pa je razvidno, da je bila v času po 3.12.2002 petkrat dežurna v popoldanskem času in da so takrat bili povprečno po trije telefonski klici krajanov, osebno pa se je zglasilo pet strank. Takšna izpovedba obenem pomeni, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v celoti seznanila šele po

3.12.2002, saj so se dežurstva opravljala po tem datumu.

Iz izvedenih dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ocenilo, bi tako lahko izhajalo, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti seznanila šele potem, ko je predsednica sveta opravila še ustrezne posvete na Mestni občini K. o postopku odpovedi. V zapisniku 3. seje sveta tožene stranke z dne 15.1.2003 je namreč navedeno, da je predsednica sveta na MOK poslala zahtevo za navodila v postopku za prekinitev delovnega razmerja in da v kolikor bo do konca tedna prejela odgovor, bo tožnici lahko odgovorila na njeno vprašanje o tem, kako naj ravna po zaključku bolniškega staleža; če pa odgovora ne bo, tožnica pride na delo. Takšen potek dogodkov bi omogočal zaključek, da se tožena stranka z razlogi, ki utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokončno seznanila šele po teh posvetih, ko je tožnico tudi obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor se je tožena stranka z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tako seznanila šele 18.1.2003, ko je tožnico obvestila o nameravani ukinitvi delovnega mesta, potem odpoved ni bila dana prepozno glede na določbo petega odstavka

88. člena ZDR. V skladu s citirano določbo mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 15.2.2003, kar je pred iztekom tridesetdnevnega subjektivnega roka, v kolikor je ta v resnici začel teči 18.1.2003. Zmotno je pritožbeno stališče, da niso bili podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov že zgolj zaradi tega, ker niso bile izdelane posebne analize o obsegu tožničinega dela. Da dela v resnici ni bilo za polno zaposlitev, izhaja tudi iz že citirane izpovedbe M. U. o tem, da je bila v času po 3.12.2002 petkrat dežurna v popoldanskem času in da so takrat bili povprečno po trije telefonski klici krajanov, osebno pa se je zglasilo pet strank.

Na podlagi dejanskega stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je delo tajnice še vedno potrebno. Svet krajevne skupnosti je prav gotovo pristojen za odločanje o tem, kako bo organiziral svoje delo in je v tem okviru tudi pristojen za odločitev, da v bodoče ne bo več imel poklicne tajnice. Gre za vprašanje organizacije dela in v kolikor se svet odloči, da bo v bodoče svoje delo organiziral tako, da bosta tajniška dela prevzela predsednik in podpredsednik krajevne skupnosti, dežurstva in ostala dela pa po potrebi vsi ostali člani sveta krajevne skupnosti, potem od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da dela ne sme organizirati tako, ampak da mora še vedno imeti zaposleno tajnico.

Pri tem ni bistveno, da svet krajevne skupnosti ni tudi formalno spremenil statuta, v katerem so določene naloge tajnika, pa tudi to, da tajnik profesionalno pomaga predsedniku pri pripravljanju in vodenju sej sveta.

V kolikor bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila 18.1.2003, potem bo ob že sedaj pravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede preostalih odločilnih dejstev tožbeni zahtevek moralo zavrniti. V kolikor pa bo ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila več kot 30 dni pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, potem bo tožbenemu zahtevku moralo ugoditi, saj gre pri roku iz petega odstavka 88. člena ZDR za prekluzivni rok.