Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imel prodani avtomobil napake, zaradi katerih je na mestu znižanje kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožniku znesek 10.714,29 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem menjalniškem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za devizne vloge v DEM na vpogled od 9.2.1992 dalje. Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik upravičeno zahteva znižanje kupnine za avtomobil, ki ga je kupil od toženca.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja: Sodba je bila sprejeta na podlagi vrste kršitev Zakona o pravdnem postopku - ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po njegovem mnenju je šlo tudi za pristransko sojenje. Tožniku naj bi plačal s sodbo dosojeni znesek, pri čemer je tožnik uporabljal avto še 5 let od dneva izročitve, nato pa ga je prodal za 8.500 DEM. Res je med tem časom zamenjal motor in menjalnik, za kar je vse skupaj plačal največ 3.000 DEM. O tem se lahko opravijo poizvedbe. Toženec je tožniku izročil brezhiben avto. Tožnik je bil tehnično izredno nevešč človek, kar lahko dokaže toženec s pričo. Toženec je prepričan, da je tožnik sam povzročil, da je prišlo do napake v kompresiji. S tem v zvezi prilaga izvedensko mnenje. Do okvare je moralo priti nenadoma. Niso natančno ugotovljene napake samega motorja. Ni dokaza, da je bila potrebna zamenjava motorja. Gre za protislovno navedbo in s tem za bistveno kršitev v obrazložitvi sodbe, da je namreč bila potrebna obnovitev motorja. Sodišče ne navaja, kakšna obnovitev je bila potrebna, zaračunava pa tožencu kar zamenjavo motorja. Kakršnakoli obnova ali zamenjava motorja z rabljenim pa ne povzroči stroška, višjega od 3.000 DEM. Tožnik se je s tem poslom okoristil. Vrednost motorja je največ 25% vrednosti avtomobila. To potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca Kuharja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izvedencu Kalinu, ki je najdražje obračunal domnevne napake, ki naj bi jih povzročil toženec. Oglas v Oglasniku ne more biti merilo za vrednost. Prav tako ne priča M. V., ki se je želel tako maščevati tožencu. Kot stranki mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ni znano, kdaj je bila zaslišana priča M. V..

Izostanek z naroka dne 17.12.1998 je opravičil. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Navaja, zakaj se ne strinja z vsebino pritožbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Ni res, da bi toženec zaradi opustitve vročitve ne mogel sodelovati v postopku pred sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec na vse obravnave pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje je moralo vložiti veliko napora, da je vročitve sploh opravilo, več obravnav pa je tudi odpadlo, ker vročitve niso bile opravljene (glej napr. list. št. 120, 127, 159, 162). Kolikor gre za zaslišanje priče M. V., je bil toženec navzoč na glavni obravnavi dne 1.7.1996, kjer je bil sprejet sklep o zaslišanju omenjene priče na naslednji obravnavi.

Toženec je datum nove glavne obravnave vzel na znanje, vendar na glavno obravnavo dne 9.9.1996 ni prišel, takrat pa je bil M. V. zaslišan. Ko gre za vprašanje, ali je podana bistvena kršitev določb postopka zato, ker da ni jasno, ali je bila potrebna menjava ali obnova motorja, je treba ugotoviti, da v zvezi s tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo protislovja, ki ga zatrjuje pritožba. V dokaznem gradivu je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je bila potrebna obnovitev oziroma zamenjava motorja in na tak način sodba tudi večkrat pomanjkljivost motorja označi, torej kot "zamenjava oziroma obnova", sicer pa iz celotnega konteksta sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče glede na zbrane dokaze o stanju vozila enačilo generalno popravilo, torej obnovo motorja in zamenjavo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je imelo za tako obravnavanje stanja motorja v dokaznem postopku dovolj dokazov. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s tem, da bi šlo v sodbi za bistveno kršitev, ko v delu, ki jo pritožba citira, sodišče najprej govori o obnovi, nato pa o novem motorju.

Pritožba tudi ni utemeljena, kolikor gre za vprašanje dejanskega stanja. Če je toženec po petih letih avto prodal za 8.500 DEM, to še ne pomeni, da je bil avto v letu 1992, ko je prišlo do prodajne pogodbe med tožencem in tožnikom, avto vreden več, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi z ugotovitvijo vrednosti je sodišče prve stopnje prav tako izvedlo vrsto dokazov, pa tudi sam toženec v pritožbi navaja, da je tožnik avto v času do ponovne prodaje vsaj do določene mere obnovil. Dopolnjevanje dokaznega postopka s pričo, ki je direktor podjetja, ki mu je bil avto prodan, je zato nepotrebno.

Trditve o tem, koliko je tožnik za popravilo plačal, pa niso zadostne, da bi vzbudile dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, upoštevaje celoten dokazni postopek. Tudi trditve o tem, da je bil motor brezhiben in da je bil tožnik sam tisti, ki je povzročil, da je prišlo do napake, nimajo v spisu nobene podlage. Ni sicer mogoče izključiti možnosti, da tudi oseba z vozniškim dovoljenjem (kar tožnik najbrž je, saj nasprotnega toženec ne trdi) ne obvlada vožnje in da bi torej tudi nepravilno ravnanje lahko pripeljalo do napak. Vendar pa v obravnavanem primeru za take trditve v dokaznem gradivu ni podlage. Tudi če bi v pritožbi predlagana priča potrdila, da je tožnik nevešče ravnal z avtom, to še ne pomeni, da je sam povzročil okvaro motorja - še toliko manj bi bilo to mogoče ob tehnično brezhibnem avtu. Zato ni potrebni dopolnjevanje dokaznega postopka. Tožnik pa pritožbi ni predložil izvedenskega mnenja, na katerega se v pritožbi sklicuje. Kot je bilo rečeno že v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev o neustreznosti motorja tako v zaslišanju tožnika, priče M. V. in tudi v izvedenskih mnenjih, tako da po mnenju pritožbenega sodišča natančnejša specifikacija ni potrebna. Toženec v pritožbi sicer trdi, da priča M. V. ni verodostojna priča, vendar pa je sodišče prve stopnje na to trditev že odgovorilo v izpodbijani sodbi, zaslišanje te priče je povezalo z drugimi dokazi, tako da tudi pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je obseg napak ugotovilo v zadostni meri in prepričljivo, zato bolj natančna specifikacija po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebna. Sicer pa je v zvezi z višino vrednosti avtomobila imelo sodišče prve stopnje na razpolago tri izvedenska mnenja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je vzelo za osnovo zadnje izvedensko mnenje, tožena stranka pa niti v postopku na prvi stopnji ni predlagala dokazov, ki bi pripeljali do drugačnih zaključkov, prav tako pa v pritožbi zatrjevani dokazi do takih zaključkov ne morejo pripeljati. Kolikor gre za vprašanje cene, je sodišče prve stopnje v Oglasniku imelo podlago za ugotovitev vrednosti, toženec pa ni dokazal, da je bila cena nižja oziroma kakšna je v resnici bila, če ta v Oglasniku ni prava.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe čl. 482 in 488 ZOR.

Po določbi čl. 166/1 ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka sama nositi stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi stvariin gre torej za stroške, ki za pravdo niso bili potrebni (člen 155/1 ZPP).

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.