Jedro

Da bi življenjska skupnost moškega in ženske imela zakonske posledice mora biti pri obeh prisotna zavest o tem, ob hkratnih ostalih elementih iz čl. 13. ZZZDR.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da pripada tožniku dedna pravica po pokojni Frančiški E. po 10. členu Zakona o dedovanju iz naslova dalj časa trajajoče izvenzakonske skupnosti. Tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na garsonjeri v Ljubljani, A... 13 do ene idealne polovice ter da ta idealni del nepremičinine ne spada v zapuščino po pokojni Frančiški E., pa je prvostopno sodišče zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi vseh treh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP - Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kršilo procesno pravilo iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je tožniku priznalo dedno pravico iz naslova ugotovljene izvenzakonske zveze med njim in pokojnico, zavrnilo pa zahtevek na priznanje pravice do skupnega premoženja. Po določbi 51. člena ZZZDR - Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pripada zakoncu oziroma izvenzakonskemu partnerju lastninski delež na skupnem premoženju. Kršitev materialnega prava pa je sodišče prve stopnje naredilo s tem, ko bi moralo uporabiti določila 51. in 59. člena ZZZDR in na tej podlagi priznati tožniku določen delež na skupnem premoženju. Sodišče je napačno oziroma zmotno uporabilo vse izvedene dokaze po 355. členu ZPP, saj je na podlagi izvedenih dokazov priznalo tožniku opravljanje domačih del, le-tega pa ni upoštevalo pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju. Tožena stranka v laični pritožbi ne priznava izvenzakonskega razmerja, saj je tožnik izjavil, da z njegovo materjo nima nič, kar mu je izjavila tudi njegova mati. Poleg tega je tožnik sam izjavil, da ima partnerico, zaradi česar naj bi bil večkrat odsoten, tudi po 14 dni. Ugotovi naj se, kje je živel do prijave 24.9.1984. Pritožbi sta utemeljeni. Življenjska skupnost partnerjev, kot eden izmed nujnih pogojev za obstoj izvenzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR, se po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema. Življenjska skupnost v izvenzakonski zvezi pa ni le tista, v kateri moški in ženska zadovoljujeta svoje čustvene, spolne, moralno - etične (medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in pomoč), gospodarske in druge življenjske potrebe, temveč mora imeti tudi skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bilo v primeru skupnosti med tožnikom in pokojnico zgoraj navedenim pogojem zadoščeno. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da sta živela skupaj, vendar narekuje določba 12. člena ZZZDR v zvezi s členom 10/2 Zakona o dedovanju - ZD potrebo po presoji vsebine življenjske skupnosti. Da bi partnerja vodila skupno gospodinjstvo, skupno ekonomsko skupnost iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja. Dejanske ugotovitve, da je imela redni dohodek pokojnica, da je iz tega dohodka vzdrževala stanovanje ter zadovoljevala ne samo svoje, temveč tudi tožnikove potrebe, da je tožnik imel drugo partnerico, ter da je bil pogosto zaradi tega tudi odsoten, zaenkrat takega sklepanja ne dopuščajo. Vsakršna dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, namreč še nima posledic, ki jih predvidevata zgoraj omenjeni zakonski določbi. Da bi take posledice imela, mora biti pri obeh osebah prisotna zavest o tem, da živita kot zakonca ob hkratnih ostalih elementih iz člena 13. ZZZDR (obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, medsebojna pomoč). Ali in koliko časa je ta zavest obstajala pri tožniku in kako so se na njegovi strani kazali elementi, ki naj bi ga s pokojno povezovalo v skupno življenje in koliko časa so ti elementi trajali, ni ugotovljeno. Ugotovitve sodišča prve stopnje zaenkrat kažejo, da je sicer živel pri pokojni, vendar je odhajal in prihajal, živel je na njen račun, svoj denar je zapravil, vendar dohodkov ni imel. Če je odhajal k drugi ženski, mu je oproščala, izjavljala je, da mora zgolj skrbeti. Kakšen pa je bil njegov prispevek v skupnem življenju in kako se je kazal, pa ni ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče Marije G. o tem, da sta zadnja leta živela kot brat in sestra. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, da bo lahko pravilno uporabilo materialno pravo, dopolniti dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank, po potrebi pa tudi z drugimi dokazi. Ker je torej po povedanem utemeljena pritožba toženca, ki zadeva vprašanje izvenzakonske skupnosti, je bilo v zvezi s tem treba ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, ki zadeva vprašanje deleža na skupnem premoženju. O tem, ali je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, namreč ni mogoče odločati ločeno od vprašanja obstoja izvenzakonske skupnosti. Tako je bilo torej treba zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugoditi obema pritožba in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na čl. 166/3 ZPP. Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.