Jedro

Nestrinjanje tožnika s predhodnimi odločbami ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost države. Tožnik tudi ni izkazal, da bi naša sodišča v podobnih primerih odločala drugače, oziroma da bi bila sprejeta odločitev arbitrarna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso, kar bi lahko predstavljalo protipravno ravnanje državnih organov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja sodišč in upravnega organa ter kršitve evropskega prava. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 872,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nevračila DDV, saj je Vrhovno sodišče kršilo ustaljeno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), zmotno tolmačilo jasno zakonsko določbo, kršilo domačo sodno prakso, za kar je odgovorno po 26. členu Ustave RS. Pritožba povzema način sprejema Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), ki je implementiral Šesto direktivo sveta. Vrhovno sodišče je postopalo z malomarnostjo, saj je odločalo preveč fomalistično ter tožniku odvzelo sredstva v obliki zavrnitve vračila DDV zgolj zaradi formalne pomanjkljivosti računa. Izdajatelj računa je Davčnemu uradu postavil vprašanje, ali podatek o pošiljanju blaga vpiše na račun, ker blago prodaja tujcu, blago pa ne bo zapustilo njegove delavnice, in je prejel odgovor, da tega podatka ne vpiše. Kasneje je bilo v postopku nadzora zavzeto drugačno stališče, vendar mu zapisa podatka niso dovolili pripisati. Slovenska sodišča še vedno ne razumejo, da je obračun DDV v poslovni sferi namenjen zgolj medsebojni kontroli gospodarskih subjektov, davčnih zavezancev in je zato prejemniku računa DDV odbiten. Davčni organi in sodišča bi morali ugotoviti materialno resnico, ne pa preštevati formalne sestavine računa. Razlaga protipravnosti, kot jo je zapisalo prvostopno sodišče, je preozka in oškodovancu skoraj ne omogoča povrnitve škode. SEU je v številnih primerih zavzelo stališče, da je odgovornost države za povzročeno škodo objektivna. Obveznost držav članic plačati nadomestilo za takšno škodo predstavlja 10. člen PES, s katerim so članice zavezane sprejeti vse ukrepe za zagotovitev izpolnitve njihovih obveznosti po pravu ES. Kršitev prava EU je dovolj resna, če je že bila ugotovljena s strani Sodišča ES. Od Upravnega in Vrhovnega sodišča je mogoče razumno pričakovati in zahtevati strokoven in profesionalen pristop k razlagi zakonskih določb, zlasti temeljnih načel. Da je v zmoti, bi Vrhovno sodišče moralo ugotoviti iz svoje predhodne sodbe I Up 1183/2003, v kateri obrazloži, da napačen naziv firme prejemnika na računu ne dovoljuje zavrnitve pravice do odbitka DDV. V obeh primerih torej račun ni izpolnjeval formalnih pogojev, zato ne more obstajati položaj, da je prva napaka opravičljiva, druga pa ne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v konkretnem postopku zahteva plačilo odškodnine na dveh podlagah, in sicer zaradi nepravilne implementacije in kršitve prava EU, konkretno 17. člena Šeste direktive sveta, ter zaradi protipravnega ravnanja sodnikov in upravnega organa po 26. členu Ustave RS. V zvezi s prvo podlago pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da evropskega prava naši organi pri odločanju o tožnikovem zahtevku za povračilo DDV niso bili dolžni uporabiti. Tožnikova davčna obveznost je nastala in bila izpolnjena v letu 2001, to je tri leta pred vstopom Slovenije v EU. Takrat je tudi že nastal in bil dokončan zatrjevani škodni dogodek. Zato je v skladu s sodno prakso Sodišča ES in domačo sodno prakso (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča UP 282/09) sodišče v konkretni zadevi moralo uporabiti domače pravo, odločati v skladu z domačo sodno prakso in tudi ni bilo dolžno postavljati predhodnega vprašanja Sodišču ES. Pritožbene navedbe, v katerih se tožnik ponovno sklicuje na objektivno odgovornost države zaradi kršitve prava EU, so že iz omenjenega razloga neutemeljene.

5. Po določilu 26. člena URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki takšno službo ali dejavnost opravlja. Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je toženka odgovorna, ker so njeni organi pri obravnavanju tožnikovega zahtevka za vračilo DDV kršili temeljna načela nevtralnosti DDV, ravnali v nasprotju z načelom materialne resnice, načelom, da je v dvomu potrebno odločiti v korist davčnega zavezanca, predvsem pa so njegovo zahtevo obravnavali zgolj formalno in niso vsebinsko presojali pogojev za vračilo DDV iz 54. v zvezi s 40. in 34. členom ZDDV. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik vračilo DDV zahteval pred organom prve stopnje, ki je njegovo zahtevo zavrnil, DURS je z odločbo z dne 15. 12. 2001 takšno odločitev potrdil, tožnik je nato sprožil upravni spor, v katerem ni uspel (sodba Upravnega sodišča RS z dne 25. 5. 2004), zavrnjena pa je bila tudi revizija zoper omenjeno odločbo s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 7. 2009. Tožnik je tako v celoti izčrpal možnosti pravnih sredstev. Tako upravni organi kot sodišče so v svojih odločbah ugotovili, da tožnik ni izpolnil formalnega pogoja za odbitje vstopnega DDV-ja, saj na računu ni bilo bistvene sestavine, ki se je nanašala na datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitve, ker blago dejansko ni bilo odpravljeno in je ostalo v posesti prodajalca. Vrhovno sodišče se je v svoji odločbi opredelilo do kršitve načela nevtralnosti DDV ter načela materialne resnice ter ugotovilo, da omenjeni načeli nista bili kršeni. Tožnik v tem postopku nedvomno ne more doseči drugačne vsebinske odločitve, saj njegovo nestrinjanje s predhodnimi odločbami ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost države. Tožnik tudi ni izkazal, da bi naša sodišča v podobnih primerih odločala drugače, oziroma da bi bila sprejeta odločitev arbitrarna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso, kar bi lahko predstavljalo protipravno ravnanje državnih organov. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi pojasnilo, da je tudi že v predhodni sodni praksi zavzelo stališče, da v primeru, da na računu manjka datum odpošiljanja blaga, tak račun ne more biti podlaga za vračilo vstopnega DDV. Primer, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, z obravnavano zadevo ni primerljiv, saj je tam račun bil izpolnjen, ugotovljena je bila le nepravilnost pri navedbi subjekta, ki pa jo je bilo mogoče odpraviti.

6. Čeprav je ZDDV nastal zaradi implementacije evropskega prava v naš pravni red, ga je v obravnavani zadevi, ki je časovno nastala pred vstopom Slovenije v EU, sodišče razlagalo v skladu z obstoječo sodno prakso, ki je temeljila predvsem na formalističnem upoštevanju vsebine predloženih dokumentov za vračilo DDV-ja. To pa ne predstavlja protipravnega ravnanja, za katerega bi toženka lahko odgovarjala po določilu 26. člena Ustave RS. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, ki bi jih bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.