Jedro

V pravdni zadevi je bilo sporno, ali ima upravitelj stanovanjske hiše pravico v svojem imenu zahtevati vračilo denarja, ki ga je plačal namesto toženca. Ker je toženec ugovarjal, da je založil sredstva iz namensko zbranih sredstev stanovalcev in da bi bili zato le-ti upravičeni zahtevati vračilo, je bilo odločilno vprašanje, ali je bil toženec obogaten na škodo tožeče stranke, torej ali je upravnik plačal račune iz lastnih sredstev.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zapisali, da je plačal račune iz lastnih sredstev, čeprav iz listin, ki jih je predložil izhaja, knjiženje "v breme računa A. p.o. - sred.skup.stan. L.", torej v breme sredstev skupnosti stanovalcev L., ki se zbirajo na računu tožeče stranke, in ne iz sredstev tožeče stranke same, sta storili absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/08237 z dne 7.4.1997 v veljavi v celotni 1. in 3. točki izreka. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Proti temu sklepu se je toženec pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbi izpodbija v celoti. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je v odločilnem dejstvu - ali je tožeča stranka kot upravnik plačala obratovalne stroške toženca iz lastnih sredstev - nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih obeh sodb o vsebini listin in med samimi listinami.

Pojasnjuje, da je okrajno sodišče v tretjem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe navedlo, da je "iz predloženih delnih konsignacij namreč razvidno, da je tožeča stranka račune, na podlagi katerih so nastali stroški, ki jih sedaj vtožuje, plačala iz lastnih sredstev". Toda iz listin v prilogah A 6 - 11 jasno izhaja, da je APP knjižila plačilo terjatev v breme sredstev skupnosti stanovalcev L., in torej ne v breme sredstev tožeče stranke. Toženec je v pritožbi uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabo materialnega prava, toda višje sodišče je zavrnilo pritožbo in v svoji utemeljitvi sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo aktivno legitimacijo, saj "ob izkazanih dejstvih, da je tožeča stranka zalagala svoja sredstva za plačilo stroškov ..., gre za verzijski zahtevek".

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 36/04-69/05), je bila v zvezi z drugim odstavkom 391. člena tega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V pritožbenem postopku se upoštevajo le tiste bistvene kršitve procesnih pravil, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. To so bistvene kršitve postopka, ki jih zakonodajalec našteva v prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve) in v drugem odstavku tega člena (absolutne bistvene kršitve). Za slednje zakonodajalec predpostavlja, da so vplivale na pravilnost postopka in jih taksativno našteva. V 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zakonodajalec navaja različne pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, med njimi tudi, da je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in med samimi listinami.

V pravdni zadevi je bilo sporno, ali ima tožeča stranka kot upravnik več stanovanjske zgradbe pravico zahtevati vračilo denarja, ki ga je plačala namesto tožene, saj 29. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91-29/03) ureja položaj upravnika le kot položaj zastopnika, ki ne more v svojem imenu izterjevati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno je lahko legitimiran le za izterjavo stroškov upravljanja v ožjem smislu, to so po drugem odstavku 24. člena SZ stroški stanovanjskih storitev organizacijske, pravne narave, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov. Sicer pa mu pravico do izterjave obratovalnih in drugih stroškov lahko podelijo lastniki stanovanj s pogodbo, toda tega v obravnavani zadevi tožnik ni zatrjeval. In ker je toženec ugovarjal, da je tožnik založil sredstva iz namensko zbranih sredstev stanovalcev in da bi bili zato le-ti upravičeni zahtevati vračilo, je bilo odločilno vprašanje, ali je bil toženec obogaten na škodo tožnika, torej ali je slednji plačal račune iz lastnih sredstev.

Vrhovno državno tožilstvo pravilno navaja, češ da je sodišče prve stopnje pri presoji tega odločilnega dejstva v tretjem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe zapisalo, da je tožeča stranka zalagala stroške iz lastnih sredstev, čeprav iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka in so označena kot priloge A 6-11 spisa izhaja, knjiženje "V BREME RAČUNA A. p.o.- SRED.SKUP.STAN.L.", torej v breme sredstev skupnosti stanovalcev L., ki se zbirajo na računu tožeče stranke, in ne iz sredstev tožeče stranke same. Tudi sodišče druge stopnje, ki je odločalo o toženčevi pritožbi, v kateri je uveljavljal bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je v drugem odstavku na 4. strani utemeljitve sodbe nepravilno potrdilo aktivno legitimacijo tožeče stranke, češ da ima verzijski zahtevek, ker to izhaja "ob zatrjevanju in izkazanih dejstvih, da je ... zalagala svoja sredstva za plačilo stroškov toženca ...".

Ker torej zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na nasprotje med tem, kar je zapisano v listinah, in povzeto vsebino v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje, sta sodišči pri sojenju kršili določilo 14. točke 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 379. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.