Jedro

Dejstvo, da je tožnica tožencu dobavljala blago brez predhodno izvedenega postopka javnega naročanja in brez na njegovi podlagi sklenjene pogodbe, ne izključuje presoje sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi. Kogentna pravila o javnem naročanju v to ureditev neposredno ne posegajo. Edina civilna sankcija, ki jo določa ZPVPJN, je izpodbojnost pogodbe, kadar je bila ta sklenjena v nasprotju s pravili javnega naročanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris spora**

1. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo dobavljenih in porabljenih reagentov ter potrošnega materiala, potrebnih za delovanje analizatorjev (v nadaljevanju s skupno besedo: potrošni material). V utemeljitev tožbenega zahtevka je navajala, da je bila v januarju 2017 s strani dr. A. A., vodje oddelka za ambulantno diabetološko dejavnost pri tožencu, pozvana k predstavitvi medicinskega aparata (analizatorja za glikirani hemoglobin). Tako je tožencu za potrebe validacije dobavila prvi analizator marca 2017, aprila pa še drugega. Dr. A. A. je tožnici takrat zatrdila, da je bil njen analizator izbran kot najboljši izmed ponudnikov ter da se bo s toženčevo nabavno službo dogovorila, kako pravilno in zakonito izpeljati postopek nakupa. Aprila 2017 je bila tožnica pozvana, da analizator prestavi iz kleti v laboratorij, ker so imeli pri tožencu težave s trenutnim dobaviteljem, analizator pa so nujno rabili za nemoteno delovanje ambulant. Dr. A. A. je tožnici takrat zatrjevala, da se stvari s toženčevo nabavno službo in vodstvom urejajo ter da bo toženec zagotovo vse plačal, tožnica pa ima v zvezi z dobavljenim materialom tudi pisna naročila. Tožnica je tožencu potrošni material za uporabo analizatorjev dobavljala sproti, od 29. 5. 2017 do 5. 12. 2019, in sicer na podlagi vsakokratnega pisnega ali ustnega naročila, največkrat s strani toženčevega laboratorijskega tehnika B. B. Tožnica je v letu 2017 vzpostavila stik tudi s toženčevo nabavno službo, ki ji je prav tako zagotovila, da bo toženec opravljene dobave potrošnega materiala plačal. Pravdni stranki sta se nato dogovarjali, kako bi lahko sporno razmerje zaključili, vendar dogovor v tej smeri med njima ni bil dosežen. Toženec je nato 30. 5. 2019 objavil javni razpis za nakup novih analizatorjev, na katerem je bila kot najugodnejši ponudnik izbrana tožnica, pravdni stranki pa sta 14. 10. 2019 podpisali pogodbo o nakupu analizatorjev za glikirani hemoglobin. Ta pogodba ni obsegala nakupa analizatorjev iz leta 2017 niti potrošnega materiala, porabljenega ob njihovi uporabi.

**Dosedanji potek postopka**

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo z dne 18. 6. 2021 zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati 168.174,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2020 do plačila. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala na temelju prodajne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da B. B. in dr. A. A., ki sta pri pogajanjih za sklenitev pogodbe nastopala na toženčevi strani, toženca nista mogla veljavno zavezati k sklenitvi pogodbe. Presodilo je, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj tožnica v smeri višine zahtevka po tej podlagi ni podala trditev.

3. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cpg 658/2021 z dne 3. 3. 2022 tožničini pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo z dne 18. 6. 2021 razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča, da s strani toženca ni bila na veljaven način izražena volja za sklenitev pogodbe, zato tožnica s svojim zahtevkom na temelju prodajne pogodbe ne more uspeti. Ker pa je prvostopenjsko sodišče v prvem sojenju utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, čeprav se nobena izmed pravdnih strank na to pravno podlago ni sklicevala, je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo z dne 18. 6. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da v ponovljenem postopku v okviru svoje dolžnosti materialnega procesnega vodstva pravdni stranki pozove k dopolnitvi trditev glede presoje zahtevka na tej podlagi.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati 151.307,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2020 dalje (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 9.519,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (2. točka izreka).

5. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter zadevo dodeli drugemu sodniku.

6. Toženec je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagal, da tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo njegovih pritožbenih stroškov.

**Presoja sodišča prve stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da bi morala tožnica, glede na to, da bi toženec moral glede potrošnega materiala v skladu z Zakonom o javnem naročanju (ZJN-3) izvesti postopek javnega naročanja, počakati na javni razpis, na njem kandidirati, in šele ko bi bila izbrana, tožencu dobaviti blago. Izpostavilo je, da bi bila pogodba, sklenjena v nasprotju s pravili ZJN-3, izpodbojna. Kot pomembno okoliščino je izpostavilo, da sta se pravdni stranki dogovarjali o sklenitvi donatorske pogodbe. Poudarilo je, da je toženec največji naročnik na področju nabave medicinske opreme, v preteklosti pa so bile številne afere v zvezi z nepravilnostmi pri njihovem nakupu. Zaradi navedenih okoliščin, zlasti v povezavi z nenehnimi aferami nakupov medicinske opreme in materiala pri tožencu, je presodilo, da tožnici ne more nuditi pravnega varstva pri uveljavljanju zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

8. Pritožba je utemeljena.

_Glede ponovnega odločanja o tožničinem zahtevku za plačilo kupnine na podlagi prodajne pogodbe_

9. Ker je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 658/2021 z dne 3. 3. 2022 sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 18. 6. 2021 v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, pritožnica utemeljeno opozarja, da v ponovljenem postopku ni mogoče izključiti presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni podlagi. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da je bilo o tožničinem zahtevku na temelju prodajne pogodbe že pravnomočno odločeno. Pri tem pa pritožnica s ponavljanjem istih argumentov, ki so bili že pretreseni v prvem sojenju pred pritožbenim sodiščem, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v razveljavitvenem sklepu, da dr. A. A. in B. B. pri tožencu nista imela statusa pooblaščencev po zaposlitvi. Izvajanje njunih delovnih nalog v nobenem primeru ne terja sklepanja pogodb o nabavi potrošnega materiala. Zato ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi imela potrebno pooblastilo za sklepanje takšnih pogodb. Toženec je javni zdravstveni zavod, ki ne opravlja pridobitne dejavnosti, pri nabavi blaga pa je zavezan s pravili javnega naročanja. Stranke v poslovnem prometu zato ne morejo utemeljeno pričakovati, da bi vodja toženčevega oddelka za ambulantno diabetološko dejavnost in laboratorijski tehnik lahko imela upravičenje za sklepanje poslov o nabavi medicinske opreme in potrošnega materiala.

10. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno opozarja na pravno podlago naknadne odobritve pogodbe, o čemer se prvostopenjsko sodišče niti v prvem niti v ponovljenem sojenju ni izreklo. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno navajala, da sta vodja nabavne službe C. C. in D. D. na sestanku 27. 6. 2017 tožnici zagotovili, da bo toženec vse dobave plačal. Na sestanku s toženčevo nabavno službo 21. 3. 2018 je bilo tožnici znova zatrjevano, da se zadeva s plačili potrošnega materiala ureja ter naj tožnica z dobavami nadaljuje.1 Predstavniki toženca naj bi tožnici obljubljali, da bodo našli rešitev in zadevo uredili "za nazaj". Nadalje naj bi E. E. iz toženčeve službe za nabavo medicinske opreme tožnici zagotovila, da bo z javnim razpisom v letu 2019 urejeno tudi plačilo za dobavljeni potrošni material.2 V tretji pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo na naroku dne 18. 6. 2021, pa je tožnica navedla, da je bil s problematiko naročanja tožničinega potrošnega materiala med drugim seznanjen tudi toženčev zakoniti zastopnik, vendar naročil in dobav ni ustavil.3 Tožnica je v zvezi z navedenim predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter prič C. C., D. D. in E. E. 11. Takšna trditvena podlaga terja presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo kupnine tudi z vidika uporabe določil o naknadni odobritvi pogodbe. Prvi odstavek 73. člena OZ določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo pozneje odobri. Neupravičeno zastopani lahko svojo voljo o odobritvi izrazi tudi konkludentno (na primer tako, da sprejme izpolnitev od nasprotne pogodbene stranke oziroma da od nje zahteva, da to izpolnitev opravi).4 Vprašanje, ali je toženka naknadno s konkludentnim ravnanjem odobrila pogodbo, zajema ugotavljanje njene volje, kar je dejansko vprašanje. Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožnica je ta pritožbeni razlog smiselno tudi uveljavljala. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. V ponovnem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče raziskati, ali je toženec prodajno pogodbo s konkludentnim ravnanjem naknadno odobril. _Glede presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve_

12. Pritožnica utemeljeno navaja, da dejstvo, da je tožnica tožencu dobavljala blago brez predhodno izvedenega postopka javnega naročanja in brez na njegovi podlagi sklenjene pogodbe, ne izključuje presoje sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je treba v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi. Kogentna pravila o javnem naročanju v to ureditev neposredno ne posegajo. Edina civilna sankcija, ki jo določa Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, je izpodbojnost pogodbe, kadar je bila ta sklenjena v nasprotju s pravili javnega naročanja (2. točka prvega odstavka 44. člena ZPVPJN).

13. Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju v sodbi z dne 18. 6. 2021 pravilno presodilo, da sta prodajno pogodbo v imenu toženca sklepali osebi brez njegovega pooblastila. Izhajalo je iz dejstva, da pogodba med strankama ni bila sklenjena. V ponovljenem sojenju pa je v izpodbijani sodbi skušalo prikazati, da je tožnica skušala zaobiti kogentna pravila javnega naročanja in mimo postopka javnega naročanja zavezati toženca k plačilu dobavljenega blaga. V svoji obrazložitvi je tako izpostavilo, da tožnici očitno ni uspel manever, da bi pridobila posel brez javnega razpisa. Potrošni material pa je dobavljala tožencu na reverz morebiti zato, da bi imela boljše pogajalsko izhodišče pri javnem naročanju. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno navaja, da prvostopenjsko sodišče z ničemer ni pojasnilo, na čem temelji takšen dejanski zaključek. Dejstvo, da je pri toženčevih nakupih medicinskih aparatov in materiala prihajalo do nepravilnosti, z ničimer ne utemeljuje sklepanja, da je tožnica tista, ki je pri sklepanju pogodbe s tožencem ravnala nedopustno. Pritrditi je pritožnici, da navedeni zaključki, na katere se je prvostopenjsko sodišče oprlo pri svoji presoji, nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju niti v trditveni podlagi pravdnih strank. Takšni zaključki očitno tudi ne dosegajo zahtevane stopnje materialne resnice. Sodišče v pravdnem postopku (praviloma) odloča s stopnjo prepričanja (ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek). Pri ugotavljanju dejstev sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno. Morajo pa zaključki o obstoju odločilnih dejstev izhajati iz skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, logičnega sklepanja ter iz splošnih življenjskih izkušenj, kar mora sodišče vse razumno utemeljiti.

14. Utemeljena je tudi pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno štelo kot nesporno med pravdnima strankama, da bi moral biti v obravnavani zadevi za nakup potrošnega materiala skladno z ZJN-3 izveden postopek javnega naročanja. To vprašanje ni dejanske, pač pa pravne narave. Domneva, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), se ne razteza na pravna pravila. Slednja mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje v tem delu torej ni imelo podlage, da je kot nesporno med pravdnima strankama štelo, da bi za predmetno blago toženec moral izvesti postopek javnega naročanja.

15. Kakšen namen sta zasledovali pri dogovarjanju za sklenitev donatorske pogodbe, je bilo med pravdnima strankama sporno. Tožnica je zatrjevala, da se pravdni stranki nista dogovorili za brezplačno rabo potrošnega materiala. Njej je bilo vseeno, kakšno pogodbo ji bo toženec, da bo zadostil svojim internim pravilom, ponudil v podpis, če le dobi plačilo za dobavljeno blago. V zvezi s tem naj bi toženec omenjal donatorsko pogodbo, pri čemer naj s sklenitvijo takšne pogodbe ne bi bilo mišljeno, da bi tožnica tožencu potrošni material dobavljala brezplačno. Tožnica je tožencu dobavljala blago le zato, ker ji je ta obljubljal plačilo. Kot dokaz, da je bilo med pravdnima strankama vedno nesporno, da je tožnica tožencu blago dobavljala odplačno, je predlagala zaslišanje prič C. C., D. D., E. E., A. A., F. F. in tožničine zakonite zastopnice G. G.5 Toženec pa je trdil, da sta se pravdni stranki dogovarjali tako o sklenitvi donatorske pogodbe kot tudi o sklenitvi sporazuma o neobstoju obveznosti. Tožnica naj bi se strinjala s sklenitvijo neodplačne pogodbe za dobavo potrošnega materiala.6 Po presoji pritožbenega sodišča je opisano sporno dejstvo pomembno za odločitev v tem sporu. Če je bila tožničina prava in resnična volja, da bo tožencu brezplačno dobavljala blago, potem o toženčevi neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Ker v tej smeri ni izvedlo predlaganih dokazov, hkrati pa je v izpodbijani sodbi skušalo prikazati, da sta se pravdni stranki dogovarjali za sklenitev donatorske pogodbe zaradi neodplačne narave prenosa blaga, tožnica utemeljeno navaja, da prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja v tem delu ni popolno ugotovilo.

16. Pritožnica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj zgoraj navedenih dokazov z zaslišanjem prič in strank, ki jih je predlagala, ni izvedlo, s čimer ji je bila kršena njena pravica do izjave v postopku (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Ali razlogi nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) oziroma iz obrazložitve končne odločbe. Le tako je stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga, in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič. Pavšalno je pojasnilo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov. Takšna splošna opredelitev ne zadostuje za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov. Glede na to, da je v nadaljevanju kot pomembno okoliščino izpostavilo, da sta se stranki dogovarjali o sklenitvi donatorske pogodbe, bi moralo prvostopenjsko sodišče konkretno obrazložiti, zakaj je štelo, da so predlagani dokazi nepotrebni.

17. Na tem mestu je utemeljen tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določbe prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče ni opravilo vseh pravdnih dejanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cpg 658/2021 z dne 3. 3. 2022. Prvostopenjsko sodišče bi moralo skladno z napotki pritožbenega sodišča, in sicer glede presoje zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve raziskati okoliščine sodelovanja med pravdnima strankama, tako da bi zaslišalo predlagane priče, da bi se ugotovila narava sodelovanja med strankama. Sodišče sicer ni vezano na materialnopravna stališča instančnega sodišča, mora pa z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča pravno odločilna, ustvariti podlago za spremembo sodbe na drugi stopnji.7 Ker dokaznega postopka kljub jasnim napotilom pritožbenega sodišča ni dopolnilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

_Sklepno_

18. Ugotovljene postopkovne kršitve ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. in prvi odstavek 354. člena ZPP). Odprto ostaja vprašanje, ali se je tožnica tožencu res zavezala brezplačno dobaviti potrošni material. Če bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni bilo tako, bo treba ugotoviti, ali je toženec pogodbo naknadno odobril. Če jo je, potem pravni temelj za plačilo kupnine obstaja.

19. Če pa bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da pogodba ni bila naknadno odobrena, bo moralo prvostopenjsko sodišče utemeljenost tožničinega zahtevka presojati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Če bo presodilo, da so izpolnjeni splošni pogoji za neupravičeno obogatitev, bo moralo nadalje presojati preostale toženčeve ugovore (ugovor zastaranja, privolitev v prikrajšanje, ugovor glede količine tožničinega blaga, ki ga je dobavila tožencu, ali višina tožničinega zahtevka ustreza tržni ceni blaga …). Ne bi bilo primerno, da bi se ta vprašanja prvič pretresala pred pritožbenim sodiščem. Pač pa je prav, da ugotovljene postopkovne kršitve odpravi in dokazni postopek dopolni sodišče prve stopnje, saj bosta le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pravdni postopek je pričel teči novembra 2020, zato razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

20. Pritožbeno sodišče je sledilo pritožničinemu predlogu in sklenilo, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Takšno odločitev so narekovali neprimerni nosilni razlogi za odločitev, s katerimi je prvostopenjsko sodišče odgovornost za nastali položaj izrazito enostransko v celoti pripisalo tožnici. Tako je na primer pri svoji presoji povsem prezrlo tožničine trditve o tem, da so ji pri tožencu zaposleni delavci vseskozi zatrjevali, da iščejo rešitev, na podlagi katere bo tožnica za dobavljeno blago poplačana. Pravilna presoja pogojev za neopravičeno obogatitev upošteva okoliščine na strani obeh strank, od česar je v obravnavanem primeru odvisen tudi nadaljnji tek dokaznega postopka. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z zgornjimi izhodišči. Ustrezno se mora opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, ki so pomembne za presojo tožničinega zahtevka na temelju prodajne pogodbe, podredno (če bi bil ta po presoji prvostopenjskega sodišča neutemeljen) pa na podlagi neupravičene obogatitve. Izvedene dokaze naj celovito in skrbno presodi ter v zadevi ponovno odloči. Odločitev mora jasno in konsistentno obrazložiti.

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej tožbo, str. 4 (r. št. 1, l. št. 2). 2 Glej tožničino prvo pripravljalno vlogo z dne 29. 3. 2021, str. 9 (r. št. 7, l. št. 30). 3 Glej str. 5 navedene pripravljalne vloge (r. št. 16, l. št. 69). 4 Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 455. 5 Glej tožničino drugo pripravljalno vlogo z dne 11. 5. 2021, str. 3 (r. št. 10, l. št. 44). Pri navedenem je vztrajala tudi v ponovljenem postopku - glej tožničino peto pripravljalno vlogo, str. 5 in 6 (r. št. 37, l. št. 146-147). 6 Glej toženčevo prvo pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2021, str. 3 (r. št. 9, l. št. 37). 7 Glej J. Zobec v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 500.