Jedro

Direktiva št. 2011/95/EU dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi sobsidarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V nasprotju s tem je tožena stranka zavrnila tožnikovo prvo prošnjo in tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ker se je tožena stranka nepravilno oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere.

Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 k EKČP in Protokola 13 k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS in Listina EU o temeljnih pravicah), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-362/2016/14 (1312-07) z dne 4. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V odločbi tožena stranka najprej povzema, kaj je tožnik povedal ob podaji prošnje dne 8. 2. 2016 in kaj na osebnem razgovoru dne 19. 9. 2016, ter ugotavlja, da je tožnikova istovetnost nedvomno izkazana.

2. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. V skladu s 1. odstavkom 21. člena ZMZ-1 mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Prav tako mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala dogodke, zaradi katerih naj bi zapustil Iran. Priložil je sicer krstni list Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 28. 2. 2016, ki pa ne dokazuje dogodkov ali dejstev, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo. Ker v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazov glede zatrjevanega preganjanja, je tožena stranka presojala, ali so podane okoliščine iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. Tožnik je na vprašanja sicer odgovarjal tekoče, vendar je pri oceni dejstva, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nemogoče spregledati, da so bili njegovi odgovori izjemno kratki in skopi, ter da ga je morala uradna oseba k obširnejšim odgovorom ves čas vzpodbujati z dodatnimi podrobnimi podvprašanji. Tožnik ni znal navesti nekaterih ključnih podrobnosti glede cerkve, ki naj bi jo opazoval kar dve leti, njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero pa so bili na splošno neprepričljivi. Tožnik bi se tako lahko bolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Tožnik je Iran zapustil približno 50-60 dni pred podajo prošnje, ilegalno je odšel v Turčijo, od tam v Grčijo, kjer je ostal približno 25 dni, nato pa preko Makedonije, Srbije, Hrvaške, Slovenije in Avstrije v Nemčijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od držav, ki jih je prečkal, saj je želel iti naprej proti Evropi. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. V Slovenijo je resda prišel v t.i.»begunskem valu« v času množičnih migracij po »balkanski poti«, vendar je nemogoče prezreti, da je svojo pot preko Avstrije nadaljeval vse do Nemčije. Za mednarodno zaščito ni zaprosil ne na Hrvaškem (prvi državi EU, ki jo je prečkal), ne v Sloveniji (ko je prvič vstopil na njeno ozemlje) in niti v Avstriji ali Nemčiji. Tožnikove navedbe, s katerimi je skušal pojasniti tovrstno ravnanje, so neprepričljive. Ni namreč mogoče sprejeti za verjetno, da se ne v Avstriji in ne v Nemčiji niso hoteli pogovarjati z njim, da ni imel prevajalca in da ga policisti in vojaki niso spustili v kamp. Tožnik ni navedel, da bi mu bila vložitev prošnje na Hrvaškem onemogočena in niti ni imel kakšnih varnostnih zadržkov pred vložitvijo prošnje v tej državi. Od osebe, ki je zaradi domnevnega preganjanja prisiljena zapustiti svojo izvorno državo, je vsekakor mogoče pričakovati, da za zaščito zaprosi v prvi varni državi.

3. V nadaljevanju je tožena stranka opravila presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja v povezavi z njegovim zanimanjem za krščansko veroizpoved v izvorni državi. Tožnikove izjave glede tega je tožena stranka ocenila za neprepričljive, malo verjetne ali celo neverjetne in mestoma tudi kontradiktorne. Tožnik je tako ob podaji prošnje, kakor tudi na osebnem razgovoru povedal, da je v Iranu zadnji dve leti pred zapustitvijo države od zunaj opazoval neko cerkev. Na osebnem razgovoru je izpostavil, da je to počel skoraj vsakodnevno med službo, saj je imel na tistem področju svoje stranke. Nadalje je navedel, da ne ve, kateri veri je pripadala omenjena cerkev, ter ob tem ugibal, da je bila mogoče ruska cerkev, ker je v bližini ambasada Rusije. To pa je neprepričljivo in neverjetno, namreč, če so resnične tožnikove navedbe, da ga je pogled na ljudi, ki so vstopali v omenjeno cerkev in iz nje, resnično tako prevzel ter v njem vzbudil zanimanje za novo vero, bi bilo kljub temu, da ne pozna črk te cerkve, od njega mogoče pričakovati, da se nekako pozanima glede cerkve, katere vere je to sploh bila. Glede na to, da se je omenjena cerkev nahajala na obljudeni ulici v centru Teherana, bi tožnik to, kateri veri je pripadala ta cerkev, lahko izvedel tudi v povsem neformalnem pogovoru s katerimkoli prodajalcem ali obiskovalcem v npr. prodajalni sadja - zelenjave, fast food lokalu, kamor je zahajal, ali v bližnji cvetličarni, ne da bi se mu bilo pri tem potrebno kakorkoli osebno izpostavljati. Neverjetno je tudi dejstvo, da tožnik dve leti ni storil nobenega koraka proti kateri od oseb, ki so obiskovale to cerkev - v smislu, da bi katerega od njih naključno ogovoril na ulici in tako izvedel vsaj to, cerkev katere vere je to. Glede na dejstvo, da tožnik ni vedel povedati, cerkev katere vere je dve leti opazoval, je po mnenju tožene stranke nemogoče zatrditi, da je omenjena cerkev sploh pripadala katerikoli od krščanskih cerkva, na kar je v svoji zgodbi skušal nakazati tožnik. Zgolj dejstvo, da se v bližini cerkve nahaja ambasada Rusije, v ničemer ne izkazuje, da je omenjena cerkev pripadala ruski pravoslavni cerkvi. Tožnik tudi ni prepričljivo opisal zunanjosti omenjene cerkve, kar bi bilo od nekoga, ki je to cerkev opazoval skoraj vsak dan v obdobju dveh let, vsekakor mogoče pričakovati. Poleg tega so tožnikove navedbe glede tega, koliko časa je trajalo njegovo posamezno opazovanje omenjene cerkve, kontradiktorne. Tožnik je najprej navedel, da je ponavadi čakal pred cerkvijo od začetka cerkvenega obreda do konca, ko so ljudje prihajali ven iz stavbe. Kasneje pa je na vprašanje, koliko časa je postaval in gledal cerkev na posamezni dan, navedel, da je to trajalo od tri do pet minut, saj si več ni upal. Ti dve izjavi tožnika se medsebojno izključujeta. Ni namreč mogoče sprejeti za verjetno, da bi cerkveni obred trajal samo tri do pet minut. Neprepričljive so tudi navedbe, da je tožnik svoje zanimanje za krščansko vero v Iranu izkazoval tudi tako, da je skupaj z družino na satelitski TV gledal filme o Jezusu Kristusu. Tožnik namreč kljub temu, da naj bi te filme gledal dlje časa (eno leto), ni znal navesti imena TV postaje, kjer so bili ti filmi predvajani. Tudi sicer gledanja filmov o Jezusu Kristusu v nobenem primeru ni mogoče šteti za pridobivanje informacij o krščanski veri, na kar je impliciral tožnik s svojimi odgovori. Omenjeni filmi namreč niso bili v farsi jeziku in jih tožnik sploh ni razumel. Nadalje je neverjetno, da sta mu dva neznanca v civilu nekega popoldneva proti večeru sledila ravno zaradi tega, ker je opazoval cerkev. Tožnik se namreč o tem ni z nikomer pogovarjal. Cerkev je stala na prometni ulici, kjer je bilo posebej ob večerih veliko ljudi, zato je izjemno malo verjetno, da bi bil na tožnika med domnevnim opazovanjem cerkve sploh kdorkoli pozoren. Omenjena neznanca ga nista ogovorila, kaj šele da bi mu hotela storiti kaj drugega. Tožnik tako ni prepričljivo in verodostojno izkazal povezave med zasledovanjem teh dveh neznancev in njegovim domnevnim zanimanjem za novo vero, s tem pa ni prepričljivo izkazal razloga, zaradi katerega je zapustil svojo izvorno državo. Tožnika po njegovem odhodu iz Irana nihče ne išče ali po njem ne povprašuje, njegova družina neovirano živi na istem naslovu, njegovi otroci nemoteno hodijo v šolo, njegovo podjetje pa uspešno posluje brez kakršnihkoli težav. Ni torej mogoče sprejeti za verjetno, da se je tožnik v svoji izvorni državi sploh kakorkoli zanimal za krščansko vero. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ocenjuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero.

4. Tožena stranka je tudi presojala, ali ima tožnik zaradi dejstva, da se je po prihodu v Republiko Slovenijo krstil v evangeličanski cerkvi, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, namreč izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Iranska oblast otroka, rojenega muslimanskemu očetu, avtomatično šteje za muslimana. Za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, je predpisana smrtna kazen, preganjajo pa jih varnostne in obveščevalne sile. Tožnik se je dne 28. 2. 2016, le 20 dni po podani prošnji, krstil v evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Čeprav je glede na predloženi krstni list sicer neizpodbitno, da se je tožnik na omenjeni datum res krstil, pa tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb in ravnanj ocenjuje, da so imele njegove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Samo krstni list še ne pomeni resničnega spreobrnjenja, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je tožnik res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka priznanja mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi tožnikove osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja. Tožnik je navedel, da si je krst v evangeličanski cerkvi srčno želel. Tožena stranka dvomi v pristnost te želje, sploh ob hkratnem upoštevanju dejstva, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil aktiven glede zanimanja za krščansko vero, in tudi dvomi, da bi se tožniku želja po krstu v evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če ta prihaja iz tako tradicionalne družbe, kakor je Iran. Glede na to, da tožnik ni prepričljivo in verodostojno izkazal zanimanja za krščansko vero v svoji izvorni državi, ravno tako pa ni verodostojno in prepričljivo izkazal, da bi imel dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, sploh kakšno povezavo z njegovim domnevnim opazovanjem cerkve v Iranu, ob tem pa je bil že 20 dni po podaji prošnje krščen v evangeličanski veroizpovedi, pred tem pa je 2-3-krat obiskal evangeličansko cerkev ter se tam srečal z župnikom, bi se morala torej ta njegova želja po krstu v evangeličanski veroizpovedi vzbuditi po prihodu v Republiko Slovenijo, kar pa tožena stranka glede na odsotnost njegovih poprejšnjih aktivnosti v tej veri ocenjuje za izjemno neprepričljivo in neverjetno. Tožnik je krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Tožnik se je namreč izredno kmalu (po njegovih navedbah že nekaj dni po tem, ko je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito) pridružil skupini prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, ki so mu rekli, da gredo v cerkev. Tožnik torej sploh ni iskal kakšne točno določene cerkve v Sloveniji niti ni izkazal samoiniciativnosti, da bi se tako cerkev potrudil poiskati, tako da so njegove navedbe o želji po krstu ravno v evangeličanski cerkvi toliko bolj neprepričljive. Tožnik pred samim krstom v evangeličanski cerkvi ni bil deležen kakšnega posebnega verskega pouka ali priprav na krst. Vprašanjema o tem, koliko je pred krstom sploh vedel o evangeličanski veri oziroma ali mu je o tej veri pred krstom sploh kdo karkoli povedal, se je tožnik izmikal, saj je na obe vprašanji odgovoril le, da je s fanti od prvega dne hodil v to cerkev. Tožnik je sicer navedel, da svojo vero poglablja in prebira sveto pismo, vendar pa ni znal odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj o krščanski veri in obredih, kar bi po sedmih mesecih obiskovanja obredov in poglabljanja vere moral znati. Na podlagi 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 je tožena stranka zaključila, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, priznanje za mednarodno zaščito pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Tožnik zato ni upravičen do podelitve statusa begunca iz istega razloga pa tožnik tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik tudi ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V Iranu situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 5. V tožbi tožnik odločbo izpodbija iz vseh razlogov iz prvega dostavka 27. člena ZUS-1. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka v zvezi z vprašanjem, koliko časa je trajalo opazovanje cerkve v Teheranu, tožniku očita kontradiktornost, vendar mu tožena stranka na osebnem razgovoru ni dala priložnosti, da bi pojasnil očitano kontradiktornost, niti ga ni na to opozorila. Tožnik se kontradiktornosti ni zavedal, saj je vprašanje razumel popolnoma drugače. Tožnik zatrjuje, da je cerkev opazoval večkrat, skoraj 2 leti, pri čemer se je to dogajalo ob različnih trenutkih, tudi včasih, ko v cerkvi ni bilo obreda (nikoli ni izjavil, da je cerkev opazoval samo takrat, ko se je v notranjosti odvijal obred), in je logično to opazovanje takrat trajalo krajši čas. Kdaj drugič, ko pa je bil v cerkvi obred, pa je tožnik počakal pred cerkvijo do konca obreda, kar je logično trajalo dlje. Odločba je torej »zgrajena« zgolj na navidezni kontradiktornosti, glede katere pa je tožena stranka tožniku odvzela pravico do izjave. Tožnik se s tem zvezi sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča, da je ustaljena upravno sodna praksa, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Tožena stranka mu prav tako ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida konkretneje opisal lokacijo opazovane cerkve v Teheranu, kar je še dodatna absolutna bistvena kršitev. Pravna podlaga za uporabo zemljevidov je izrecno podana v ZMZ-1 (v 5., 6,. in 9. alineji prvega odstavka 23. člena). Zaradi neuporabe zemljevidov pride do bistvenih kršitev postopka, ki vplivajo na zakonitost odločb, saj prosilcem ni dana priložnost soočenja z zemljevidom, ki bi jim omogočila, da konkretneje pokažejo sporne lokacije in s tem utrdijo svojo verodostojnost. Tožnik zatrjuje tudi bistveno kršitev postopka, ker tožena stranka npr. tožniku v zvezi z lokacijo cerkve, ki jo je opazoval v Teheranu, ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida Teherana predstavil in pojasnil lokacijo opazovanja. Tožnikova pooblaščenka je s tožnikom imela krajši pogovor, pri čemer je na zemljevidu Teherana, ki je prosto dostopen na spletu, skupaj s tožnikom poiskala Rusko ambasado in odkrila, da gre pravzaprav za ulico z imenom » ... « in ne »...«, kot je navedeno v zapisniku o osebnem razgovoru. Tožnik s tem v zvezi prilaga tudi dve skici sporne cerkve v Teheranu, ki jih je narisal na roko, pri čemer je imena ulic zapisal v svojem jeziku in zahteva, da jih tožena stranka prevede v slovenski jezik. V zvezi s cerkvijo navaja, da je s pomočjo zemljevida prišel do zaključka, da je šlo za cerkev »...« v Teheranu. Tožnik navaja še, da je skupaj s svojo pooblaščenko na zemljevidu odkril tudi restavracijo s hitro prehrano, v katero je zahajal, gre za restavracijo z imenom » ... « in ne »...«, kot je zapisano v zapisniku o osebnem razgovoru. Tožnik navaja, da ne gre za tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1 oziroma so le te dopustne, gre za to, da se tožena stranka ni dovolj potrudila in ga soočila z zemljevidom Teherana. Tožnik nima računalnika, njegov dostop do interneta je omejen, nahaja se v tuji državi in se ne znajde, nima tiskalnika in ne govori slovenskega jezika, doslej se ni zavedal, da je predložitev zemljevidov tako pomembna oziroma je zaupal toženi stranki, da ga bo s tem ona soočila, tožnik ima končanih šest razredov osnovne šole. Tožnik zatrjuje, da je zaradi neuporabe zemljevidov v tej konkretni zadevi tožena stranka kršila tudi prvi odstavek 37. člena ZMZ-1, saj osebnega razgovora ni vodila na način, da bi lahko tožnik celovito predstavil osebne okoliščine na njegovi strani oziroma ga ni soočila z zemljevidi, ki bi tožniku omogočili, da pojasni, kje v Teheranu je opazoval sporno cerkev, kje je sporna ulica, kje je restavracija s hitro prehrano v bližini. To je vplivalo na nezakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik zatrjuje še dodatno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 27. člena (2. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom) ZUS-1. In sicer odločbe na določenih mestih ni mogoče preizkusiti in je s tem podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka ga sploh ni spraševala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih izvedel, da je spremenil vero. Da je to ena izmed bistvenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih je potrebno zelo natančno raziskati, izhaja tudi iz nedavne odločbe ESČP v zadevi F.G. proti Švedski. Tožena stranka ni celovito raziskala, kakšen odnos bo imel tožnik do svoje nove vere v Iranu. V primeru, da tega ne bo skrival, mu namreč grozi smrtna kazen. Tožnik zatrjuje, da tega, da je po prihodu v Evropo spremenil svojo vero in postal evangeličan, ne namerava skrivati, posledično mu grozi smrtna kazen. Splošno znano namreč je, da je »versko odpadništvo« v Iranu kaznivo.

6. Tožena stranka v nasprotju s 47. členom ZMZ-1 o prošnji tudi ni odločila v najkrajšem možnem času oziroma tožnika ni pisno obvestila o zamudi in razlogih za zamudo. Tožnik s tem v zvezi navaja, da je bila prošnja vložena 8. 2. 2016, odločba pa je bila tožniku vročena 18. 10. 2016, kar je celo več kot 8 mesecev kasneje.

7. Ne drži, da je goreč vernik, in kaj takšnega ni nikdar izjavil. Celo nasprotno, tožnik je večkrat izjavil, da je vera zanj osebna stvar (str. 11 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje ne drži, da tega, da je tožnik spremenil vero, nihče ne ve. Tožnik je o spremembi vere povedal ženi, poleg tega je na svojem profilu na Facebook-u javno objavil več slik, ki ga prikazujejo v evangeličanski cerkvi v Sloveniji. O tem so nekateri njegovi sorodniki že spraševali tudi njegovo ženo. Poleg tega pa tožnik kot dopustno tožbeno novoto navaja še to, da se je s svojima sostanovalcema v Azilnem domu, ki oba prihajata iz Irana, sprl, pri čemer sta oba vedela za to, da je tožnik v Sloveniji spremenil vero. Tožnik zatrjuje, da se glede na to, da sta oba sostanovalca pobegnila nazaj v Iran, lahko zgodi, da bosta oblastem povedala, da je spremenil vero. Ni izključeno, da mogoče delata za vlado in da sta ga zasledovala oz. vohunila in bosta informacije prenesla naprej vladi v Iran, da bi si rešila življenje, saj sta tudi onadva v Sloveniji spremenila vero. Tožnik tožbi prilaga tudi potrdilo evangeličanske cerkve iz Ljubljane, ki dokazuje, da se tožnik redno udeležuje obredov in se aktivno vključuje v skupnost. Tožnik prilaga tudi fotografijo biblije, ki jo ima pri sebi in jo redno prebira. Tožnik v zvezi s temi trditvami zatrjuje, da je glede na odločbo ESČP v zadevi F.G. proti Švedski dokaze glede osebnih okoliščin, ki se nanašajo na spremembo vere možno predložiti kadarkoli, saj je vera osebna stvar, odnos do nje pa se lahko spreminja in ni nekaj stalnega. Tožena stranka tudi ni upoštevala UNHCR-ovih smernic iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi. Iz 29. odstavka teh smernic je npr. razvidno, da so veliko bolj kot preverjanje podrobnosti posamezne religije pomembna splošna načela vere. Iz izpodbijane odločbe je npr. mogoče razbrati, da tožniku tožena stranka očita, da ni znal povedati, kje se je rodil Jezus Kristus, in da je napačno navedel, da je imel Jezus 4 brate. Tožeča stranka s tem v zvezi navaja, da je iz UNHCR-ovih smernic GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION: Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28. 4. 2004 razvidno, da na tak način prosilcev ni priporočljivo zasliševati in da je veliko bolj pomembno, kaj npr. v tem primeru za pritožnika pomeni evangeličanska vera oz. kakšna načela, smernice za življenje in delovanje posameznika predvideva oz. kako jih razume vsak posameznik in kakšen odnos ima do njih in v čem je to drugače od npr. muslimanske vere oz. načel, ki veljajo v Iranu. Iz zapisnika o osebnem razgovoru tako npr. jasno izhaja, da tožnik neprestano govori o tem, da mu je nova vera vzbudila druga čustva, da ga pomirja, da zanj ni toliko pomembno, da razume jezik, kot pa to, kaj mu vera vzbuja v srcu.

8. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. Po drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

12. Tožnik je svojo prošnjo sprva utemeljeval zgolj na podlagi svojega zanimanja za krščanstvo, po podaji prošnje pa se je krstil in uveljavljal mednarodno zaščito tudi na tej podlagi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila predvsem na podlagi naslednjih zaključkov: (1) da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero (stran 9 izpodbijane odločbe); (2) da njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in, s tem povezano, (3) da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (str. 10, 11 in 12 izpodbijane odločbe). Prvi razlog se v bistvu nanaša na dogodke oziroma tožnikova dejanja, do katerih je prišlo v njegovi izvorni državi, preostala dva pa na okoliščine, ki so nastale po njegovem odhodu iz izvorne države oziroma prihodu v Republiko Slovenijo. To razlikovanje je za pravilno presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta pomembno, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

13. Glede prvega razloga sodišče najprej opozarja, da je v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 do priznanja statusa begunca upravičena oseba, ki ima v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem. Gre torej za strah pred bodočim preganjanjem. Zgolj dejstvo, da oseba v izvorni državi ni bila izpostavljena dejanjem preganjanja, še ne pomeni, da oseba ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča,1 enako pa je razvidno iz določbe drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, ni pa torej takšno preteklo preganjanje, povzročena resna škoda oziroma pretekla neposredna grožnja pogoj za priznanje mednarodne zaščite.2 Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi izrecno opredelila zgolj do zatrjevanih dejanj preteklega preganjanja, presoja, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja, grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode, pa je neupravičeno izostala. Sodišče se glede prvega razloga za zavrnitev prošnje (tj., da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero), strinja z zaključki tožene stranke, da so navedbe tožnika glede podlage za preganjanje, ki naj bi obstajala v izvorni državi (seznanitev oblasti s tožnikovim opazovanjem določene cerkve in njegovo namero za spremembo vere), in preteklih dejanj preganjanja (zasledovanje s strani dveh moških) zelo neprepričljive. Tudi sodišče meni, da tožnik ni izkazal, da bi v svoji izvorni državi bil deležen dejanj preganjanja, in ne dvomi, da tožniku zgolj zaradi njegovega zatrjevanega opazovanja cerkve ne grozi bodoče preganjanje. Znotraj tega se sodišče lahko sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

14. Te presoje ne spremeni niti tožbeni ugovor, da tožena stranka tožnika ni seznanila s kontradiktornostjo o trajanju posameznega opazovanja cerkve v Teheranu. Temu tožbenemu očitku sicer sodišče lahko pritrdi, vendar hkrati ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da ta kontradiktornost ni bila ključna za presojo zatrjevanih dejanj in razlogov preganjanja, pač pa ugotovitev tožene stranke, da so tožnikove izjave neprepričljive ter malo ali celo neverjetne. Očitana kontradiktornost zato ni dejstvo, ki bi bilo pomembno za izdajo odločbe, in zato tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), navedena kršitev pa tudi ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tudi sicer je tožnik v tožbi imel možnost izjaviti se glede navedene nekonsistentnosti. Glede tega je navedel, da je včasih cerkev opazoval krajši čas, včasih pa je počakal do konca obreda, kar je trajalo daljši čas, ni pa pojasnil svojega odgovora na osebnem razgovoru, ko je na vprašanje, koliko časa je postaval in gledal cerkev na posamezni dan, odgovoril, da se je ustavil in gledal po tri do pet minut, saj si več ni upal, da ne bi bil sumljiv.3 Tožnik tako niti v tožbi ne pojasni, kako je lahko včasih cerkev opazoval daljši čas, če pa se je bal, da bo že po parih minutah opazovanja postal sumljiv. Tožnik nadalje zatrjuje, da mu tožena stranka ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida konkretneje opisal lokacijo opazovane cerkve, kar sicer stori v tožbi z navajanjem pravilnih zapisov ulic, restavracije s hitro prehrano, navedbo imena cerkve in skico cerkve in okolice (priloge A4, A5 in A6). Glede na to, da je tožnik navedel, da je bil v bližini te cerkve pogosto zaradi službenih obveznosti4 in da je pogosto tudi jedel v bližnji restavraciji s hitro prehrano,5 sodišče sprejema za verjetno, da tožnik pozna lokacijo cerkve, njen zunanji izgled in njeno okolico (ime ulice, restavracijo s hitro prehrano), kar pa še ne izkazuje preostalih bolj bistvenih tožnikovih navedb, tj., da je cerkev dejansko opazoval in to zaradi pristnega zanimanja za krščansko vero in da sta mu ravno zaradi tega sledila pripadnika tajne policije.

15. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o prekoračitvi roka iz prvega oziroma drugega odstavka 47. člena ZMZ-1. Gre za instrukcijski rok, poleg tega pa ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj ni jasno, kako bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), tega pa v tožbi ne pojasni niti tožnik.

16. Kot že pojasnjeno pa ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oziroma mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Tožena stranka, kakor uveljavlja tudi tožnik v tožbi, tega bistvenega vprašanja sploh ni obravnavala, to pa zato, ker se je oprla na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, s čimer sta povezana prej omenjena drugi in tretji razlog za zavrnitev tožnikove prošnje (tj., da njegova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite). Drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 namreč pravi, da če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Določbo je treba brati v povezavi s prvim odstavkom 30. člena ZMZ-1, ki določa, da utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, pri čemer je to dejstvo treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. Določba prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 torej ureja potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem (sur place), torej zaradi dogodkov oziroma dejanj prosilca, ki so se zgodili po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo. Po 1. odstavku 30. člena ZMZ-1 je podelitev mednarodne zaščite utemeljena tudi v takšnih primerih, pri čemer ta določba v celoti ustreza določbi člena 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.6 Določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 pa predstavlja izjemo od tega pravila. Podobno, vendar ne enako, izjemo vsebuje tudi določba člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki pa v ZMZ-1 ni bila ustrezno prenesena. Vsebina člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU je namreč naslednja: "Brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države" (poudarilo Upravno sodišče). Direktiva torej dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija7).

17. V nasprotju s tem je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prvo prošnjo in tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.8

18. Na splošno in ne samo v azilnih zadevah, ko gre za izvajanje prava EU, velja, da "glede posledic, ki jih mora nacionalno sodišče izpeljati, kadar so določbe njegovega nacionalnega prava v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja Listina, ustaljena sodna praksa nalaga, da ima nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije, dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje – tudi naknadne – ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku. Vsaka določba nacionalnega pravnega reda in vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki bi lahko ovirale polni učinek predpisov Unije, namreč ne bi bila skladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s samo naravo prava Unije."9 Obveznost ignorirati (ne uporabiti) nacionalno normo v takih primerih velja tudi za upravne organe.10

19. Glede na povedano se torej sodišče v tem upravnem sporu ne sme opreti na določbo drugega odstavka 30. čelna ZMZ-1, enako pa se nanjo ne bi smela in se tudi v ponovljenem postopku ne sme opreti tožena stranka. Člen 32(1) Procesne direktive 2013/32/EU11 namreč določa, da lahko države članice prošnjo (z izjemo umika prošnje v skladu s 27. členom Procesne direktive 2013/32/EU) štejejo za neutemeljeno le, če je organ za presojo ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je s tem, ko je svojo odločbo oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ki ni v skladu s pravom EU, ravnala tudi v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi Slovenije, ki izhajajo iz Pogodbe o Evropski uniji (PEU), člen 4(3) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člen 78(1). V odločbi je tožena stranka tako napačno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in že iz tega razloga je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

20. Ker se je torej tožena stranka nepravilno oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere. Glede same pristnosti spremembe vere sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi v času odločanja znanih dejstev in predloženih dokazov do neke mere prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da tožnikova zatrjevana sprememba vere ni bila pristna oziroma resnična. V tožbi se tožnik sicer sklicuje na sodbo F.G. proti Švedski,12 vendar iz nje ne izhaja, da bi bila pristnost sprememba vere pritožnika F.G. sporna oziroma to vsekakor ni bilo ključno vprašanje.13 Bistvo te zadeve je bilo vprašanje, ali je bila država dolžna, kljub temu da se tožnik sprva pri vložitvi prošnje ni skliceval na svojo spremembo vere, to upoštevati pri presoji okoliščin v zvezi s 3. členom EKČP (prepoved mučenja) in po uradni dolžnosti zbrati informacije o izvorni državi.14

21. Vendar sodišče podarja, da vprašanje pristnosti vere v okoliščinah konkretnega primera, ko ni sporno, da se je tožnik dne 28. 2. 2016 krstil v evangeličanski cerkvi, in ko tožena stranka v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, ni nujno odločilno. Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi.

22. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost - tj. spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja. Tega tožena stranka ni raziskala, pa bi v skladu z načelom materialne resnice morala, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP).

23. Nadalje iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 (ki so v predmetni zadevi relevantno materialno pravo, na pa tudi člen 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, kot je že bilo pojasnjeno), kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.15 Vprašanje, ki je bistveno za presojo, ali nekdo izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ostaja tudi v takšnih primerih isto: ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.16

24. Da priznanje statusa begunca ni pogojeno z obstojem "dobre vere" na strani prosilca je na primer odločilo angleško sodišče Court of Appeal v primeru Danian v. Secretary of State for the Home Department [1999] EWCA Civ 3000 in v primeru YB (Eritrea) v Secretary of State for the Home Departmernt [2008] EWCA Civ 360 (zlasti 13., 14. in 15. odstavek). V prvi omenjeni sodbi sodišče omenja tudi sodbo ameriškega sodišča United States Court of Appeals, Seventh Circuit, v zadevi Bastanipour proti INS 980 F 2d (1992), v kateri je sodišče kot bistveno štelo ne to, ali je bila sprememba vere iranskega državljana iskrena, pač pa, kako bodo na zatrjevano spremembo vere gledale oblasti v Iranu. Angleško sodišče se je v primeru YB (Eritrea) postavilo na stališče, da gre pri ugotavljanju, ali ima prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem za "objektivno" vprašanje.17 V pravni teoriji se je izoblikovalo celo stališče, da naj država prošnjo, podano v "slabi veri", obravnava kot vsako drugo prošnjo na podlagi enakih kriterijev, brez posebnih vsebinskih ali procesnih omejitev, pri čemer naj ne bi bila utemeljena skrb, da bi se lahko v nasprotnem primeru vsak prosilec sam spremenil v begunca, ker je namreč ključen odziv izvorne države in so edina namerna dejanja, ki lahko povzročijo potrebo po nudenju zaščite, dejanja izvorne države, ki ne spoštuje svoje osnovne dolžnosti, tj. nuditi zaščito svojim državljanom brez diskriminiranja.18

25. Dodaten argument, da je podelitev mednarodne zaščite mogoča tudi, če temelji na dejavnostih, storjenih z izključnim ali poglavitnim ciljem ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje statusa, pomenijo določbe prejšnje Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES,19 ki je v členu 20(6) in (7) omogočala, da države članice zmanjšajo ugodnosti, ki se priznajo beguncu ali osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ki je pridobila status na podlagi dejavnosti z izključnim ali poglavitnim ciljem ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje statusa. Glede na to, da je tudi prejšnja Kvalifikacijska direktiva 2004/83/ES vsebovala enake določbe 5. člena (ki urejajo potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem - sur place) kot sedaj veljavna direktiva, že sam obstoj določb člena 20(6) in (7) potrjuje, da je podelitev statusa begunca in subsidiarne zaščite mogoča tudi, če temelji na dejavnostih, storjenih z izključnim ali poglavitnim ciljem ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje statusa.20

26. Enako izhaja tudi iz določbe 4(3)d sedaj veljavne Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je bila ustrezno prenesena v 10. alinejo 23. člena ZMZ-1 in ki določa, da mora tožena stranka izvesti oceno, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, tudi, kadar tožena stranka ugotavlja, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito. Ta določba torej nasprotuje interpretaciji, da je mogoče prošnjo zavrniti zgolj na podlagi ugotovitve, da so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito.21 Tudi v teh primerih je torej nujna izvedba presoje, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo prav zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi.22

27. Četudi ni povsem jasno, kakšno težo ESČP daje vprašanju, ali so bile sur place aktivnosti pristne ali ne,23 pa ESČP na splošno priznava, da je v primerih, ki zadevajo sur place dejavnosti, zelo težko oceniti, ali se oseba resnično zavzema za določene cilje ali pa se je v te dejavnosti vključila le zato, da bi ustvarila razloge za ugoditev prošnji.24 Po mnenju sodišča je glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zadeva odpravo smrtne kazni25 in Protokola 13 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah26 (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo,27 mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS28 in Listina EU o temeljnih pravicah29), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja. V sodbi Chahal proti Združenemu kraljestvu je na primer Veliki senat ESČP navedel, da pri varovanju pred kršitvami pravice iz 3. člena EKČP v primeru izgonov tujcev "dejavnosti posameznika, čeprav nezaželene in nevarne, ne morejo biti pomemben dejavnik [v angl. a material consideration]. Zaščita, ki jo zagotavlja 3. člen, je tako širša kot tista iz 32. in 33. člena Konvencije Združenih narodov o statusu beguncev iz leta 1951."30

28. Podobno stališče, tj., da mora tožena stranka ugotoviti, ali ima prosilec iz Irana, ki se vrne v Iran in je v drugi državi pridobil dokumentacijo o tem, da je spremenil vero, utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo, je Upravno sodišče že zavzelo v sodbi I U 850/2017 z dne 21. 6. 2017. To sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču z argumentom, da je le-to drugače ugotovilo dejansko stanje, in sicer da že predloženi krstni listi predstavljajo resnično spremembo vero, za kar pa bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo.31 Sodišče zato v tej zadevi poudarja, da dejanskega stanja ni ugotovilo drugače kot tožena stranka in da tudi po mnenju sodišča predloženi krstni list še ne morejo sami po sebi izkazovati tožnikove povsem pristne spremembe vere. V nadaljevanju omenjenega sklepa je Vrhovno sodišče še zapisalo, da če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja, in da preverjanje, kako bi tožniki lahko bili preganjani v Iranu na podlagi spremenjene vere, ni smiselno, če so vero spremenili le navidezno zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.32 Glede na že pojasnjeno, da je torej bolj od tega, ali je tožnik resnično spremenil vero, bistveno vprašanje, ali mu lahko to lastnost pripišejo subjekti preganjanja, v konkretnem primeru (še) ni možen zaključek, da razlog preganjanja ne obstaja, in sicer zgolj zato, ker tožena stranka tožniku ne verjame, da je vero dejansko spremenil. Glede na informacije o izvorni državi, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile,33 je razlog za preganjanje tožnika lahko podan, in sicer če mu subjekti preganjanja pripišejo spremembo vere. Kakšna je verjetnost, da se bo to zgodilo, pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo neraziskano.

29. To pa ni edino vprašanje, ki ga bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku raziskati. Iz že omenjenih smernic UNHCR iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, izhaja, da dejavnosti, ki so bile izvršene zgolj z namenom ustvarjanja pogojev za mednarodno zaščito (angl. "self-serving" activities), ne ustvarijo utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga iz Ženevske konvencije, če bo "oportunistična" narava teh dejavnosti očitna vsem, tudi oblastem v izvorni državi, in v primeru vrnitve v izvorno državo ne bodo nastale resne škodljive posledice.34 Za pravilno in popolno oceno dejanskega stanja, bi bilo torej treba ugotoviti, (1) ali bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere in njegove aktivnosti v evangeličanski cerkvi ter (2) ali bodo iranske oblasti lahko sklepale ali se pustile prepričati, da so bile tožnikove dejavnosti v zvezi s spremembo vero storjene le zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite,35 in mu torej na tej podlagi ne bo grozilo preganjanje oziroma povzročitev resne škode. Glede prvega vprašanja bi bilo treba na primer tudi preveriti, ali obstajajo kakšne objektivne ali subjektivne okoliščine, zaradi katerih bi iranske oblasti postale pozorne na tožnika že ob vstopu v državo.36 Pri tem je nujno treba upoštevati splošne in specifične informacije o izvorni državi v skladu z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in v skladu z UNHCR-ovimi smernicami iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, ki navajajo, da so za oceno, ali je prosilčev strah pred preganjanjem objektivno utemeljen, potrebne natančne informacije o izvorni državi.37 Sodišče je seznanjeno z obstojem zadev iz tuje upravno-sodne prakse, ki so po dejanski plati do neke mere primerljive z obravnavano, iz česar sklepa, da nedvomno obstajajo verodostojne informacije o tem, kako verjetno je, da iranske oblasti izvejo za dejavnosti prosilcev v zvezi s spremembo vero, kako te dejavnosti nato ocenijo in, ali oblasti takšne prosilce, če se v državo vrnejo, nato dejansko preganjajo.

30. Na navedena vprašanja bi tožena stranka morala odgovoriti že na podlagi dejstev, ki so ji bila znana v času izdaje odločbe. V ponovljenem postopku pa bo tožena stranka morala upoštevati tudi nekatere relevantne dokaze, ki jih je tožnik predložil v tem upravnem sporu.38 Glede na navedena vprašanja oziroma dejstva, ki jih bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku raziskati in ugotoviti, so tožnikove novejše objave na družbenem omrežju Facebook, kjer je prikazan v evangeličanski cerkvi in ob krščanskih simbolih, relevantni dokazi, saj lahko povečajo verjetnost, da bodo iranske oblasti izvedele za tožnikov krst in mu pripisale spremembo vere. Fotografije tožnikove biblije in molitve v farsi jeziku (priloge A9-A11) po mnenju sodišča niso posebej relevanten dokaz, saj iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bilo tožnikovo posedovanje biblije za toženo stranko sporno dejstvo, je pa lahko relevantno potrdilo Evangeličanske cerkvene občine z dne 24. 10. 2016 o tožnikovem udeleževanju obredov in udejstvovanju v skupnosti (priloga A12), saj lahko vpliva na oceno tožene stranke o pristnosti spremembe tožnikove vere, ki se lahko v času tudi spreminja. V tožbi tožnik tudi pravi, da je o spremembi vere povedal svoji ženi in da so jo o njegovi spremembe vere že spraševali njeni sorodniki. Glede na to, da je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da o spremembi vere ni povedal nikomur, niti svoji ženi ne,39 je treba to razhajanje v ponovljenem postopku razjasniti in v primeru resničnosti tega dejstva, tudi preveriti, ali to vpliva na verjetnost, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma mu bo povzročena resna škoda. Tožena stranka bo morala tudi preveriti pravočasnost, verodostojnost in relevantnost tožbenih navedb, da se je tožnik s svojima bivšima sostanovalcema v azilnem domu sprl, sedaj pa se boji, da bosta informacijo o njegovi spremembe vere posredovala oblastem v Iranu, da bi si rešila življenje, saj sta tudi onadva v Sloveniji spremenila vero.

31. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, tj. drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, prav tako pa tudi ni upoštevala določb 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ker ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in ni izvedla ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, tudi če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, s čimer je posledično podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

32. Ker sodišče v primeru ugotovitve napačne uporabe materialnega prava ni dolžno opraviti glavne obravnave (prvi odstavek 75. člena ZMZ40) in ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), je sodišče odločitev sprejelo na seji. Tožnik je sicer predlagal, da ga sodišče zasliši in njegovi prošnji za mednarodno zaščito ugodi, s čimer je smiselno predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki so predpisani v 1. odstavku 65. člena ZUS-1. Narava stvari bi v obravnavanem primeru sicer dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, vendar pa podatki spisa (še) ne dajejo zadostne podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Prav tako ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Tožnik namreč v tožbi ne navaja, da bi mu "nov" postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo, za kar tudi ni predlagal nobenega dokaza.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, 12. odstavek: "Namen pridobitve statusa begunca je zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju. Ni pa namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen." 2 Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 (odst. 9) navedlo, da je namen mednarodne zaščite „varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. V tem okviru je že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1)." 3 Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 4 Str. 4 in 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 5 Ibidem. 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 337/9, 20. 12. 2011. 7 Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92. 8 Zaradi drugih nepravilno prenesenih elementov določbe 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se sodišču se na tem mestu ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je sama določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 oziroma njena uporaba v neskladju z Ženevsko konvencijo, dodaja pa, da uveljavljeni avtorji navajajo, da bi preširoko razlaganje člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pomenilo de facto razširjanje izključitvenih razlogov iz Ženevske konvencije o statusu beguncev, kar je prepovedano (Steve Peers, Violeta Moreno-Lax, Madeline Garlick and Elspeth Guild (eds) EU Immigration and Asylum Law (Text and Commentary): Second Revised Edition Volume 3: EU Asylum Law, Brill Nijhoff, 2015, str. 95). 9 Sodba SEU C-617/10, Åklagaren, 26. 2. 2013, odst. 45-46. 10 Sodbi SEU v zadevah 103/88 Fratelli Costanzo, odst. 31 in C-198/01, CIF, odst. 49. 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 180/60, 29. 6. 2013. 12 Sodba Velikega senata ESČŠ F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016. 13 V ločenem mnenju sodnice Jäderblom je razbrati, da verodostojnost prosilca ni bila vprašljiva. 14 ESČP je švedskim oblastem očitalo, da niso izvedli temeljite ocene pritožnikove spremembe vere in preverili resnosti njegovih prepričanj, načina izražanja krščanske vere na Švedskem ter tega, kako bo novo vero izražal v Iranu, če bi bil tja vrnjen (odst. 156). Vrhovno sodišče RS je v Sodbi I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19) glede vprašanja o izražanju vere v izvorni državi navedlo, da če "ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, tudi niso smiselna morebitna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu." 15 V literaturi se za takšne prošnje oziroma prosilce uporabljajo različni termini: prošnje podane v dobri ali slabi veri (good faith/bad faith, mala fide/bona fide claims), bootstrap refugees, preračunljive/prirejene prošnje (opportunistic/manufactured claims) ipd. 16 Podobno tudi UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 35. 17 Odst. 13 sodbe. Sodišče je v zvezi s tem prepričljivo navedlo, da je v primeru, da se prosilcu verjame glede njegovih dejavnosti, ne verjame pa se mu glede njegovega motiva zanje, vprašanje, ali ima prosilec posledično utemeljen strah pred preganjanjem ali nečloveškim ravnanjem (ill-treatment), objektivno (objective) vprašanje. Na meji razumnosti (may verge on the perverse) bi bilo, če bi mu ob ugotovitvi, da njegov strah dejansko je utemeljen, ne verjeli, ko zatrjuje, da ga je utemeljeno strah. Sodišče je s tem argumentom odgovorilo na vprašanje, kakšno težo imajo lahko prosilčeve "preračunljive" sur place dejavnosti na njegovo verodostojnost in njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu. 18 J. C. Hathaway, M. Foster: The Law of Refugee Status, druga izdaja, Cambridge University Press, 2014, str. 88 in 89. 19 Direktiva 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali apatridi, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, Uradni list EU L 304/2, 30. 9. 2004. 20 V sedaj veljavni Kvalifikacijski direktivi 2011/95/EU takšne možnosti ni več, ker je Komisija menila, da so določbe neugodne za integracijo, problematične z vidika prepovedi diskriminacije in omejeno uporabne (COM (2009) 551, Explanatory Memorandum, str. 9.). 21 Tako tudi Court of Appeal v primeru YB (Eritrea) v Secretary of State for the Home Departmernt [2008] EWCA Civ 360, kjer sodišče v 15. odstavku zavzame stališče, da iz formulacije člena 5(2) Kvalifikacijske direktive 2004/83/EC (ki je vsebinsko enak v sedaj veljavni Kvalifikacijski direktivi 2011/95/EU) očitno izhaja, da lahko tudi dejavnosti, ki niso storjene v dobri veri, privedejo do statusa begunca sur place, in se nadalje sprašuje, kakšen bi bil sicer smisel člena 4(3)d (ki je ostal enak tudi v novi Kvalifikacijski direktivi), in nadalje ponuja odgovor, ki da se skriva v določbi sami, tj., da je smisel člena 4(3)d, da se oceni, ali bodo te dejavnosti prosilca izpostavile preganjanju oziroma resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo. 22 Tako tudi smernice UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 35 in 36. 23 Priročnik EASO Qualification For International Protection (Directive 2011/95/EU) A Judicial Analysis, december 2016, str. 88, opomba 563. 24 A.A. proti Švici, 58802/12, 7. 1. 2014, odst. 41. in tam navedene sodbe. 25 Ur. l. RS – MP, št. 7/94. 26 Ur. l. RS – MP, št. 22/03. 27 Npr. sodba Chahal proti Združenemu Kraljestvu, 22414/93, 15. 11. 1996, odst. 79, Saadi proti Italiji, 37201/06, 28. 2. 20108, odst. 138, Othman (Abu Qatada) proti Združenemu Kraljestvu, 8139/09, 17. 1. 2012, odst. 185 in F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 127. 28 17. in 18. člen Ustave RS. 29 2. in 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah, Uradni list EU, C 83/389, 30. 3. 2010. 30 Chahal proti Združenemu Kraljestvu, 22414/93, 15. 11. 1996, odst. 80. 31 Odst. 8, 9 in 10 sklepa VSRS I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017. 32 Odst. 11 sklepa VSRS I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017. 33 Str. 9 izpodbijane odločbe. 34 UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 36. 35 Ibidem, odst. 35, in Court of Appeal v primeru YB (Eritrea) v Secretary of State for the Home Departmernt [2008] EWCA Civ 360, odst. 15. 36 Gl. tudi priročnik EASO Qualification for International Protection (Directive 2011/95/EU) A Judicial Analysis, December 2016, str. 90 in tam navedena sodna praksa. 37 UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees] z dne 28. 4. 2004, odst. 35. 38 Sodišče ima tudi z vidika sodne prakse ESČP v primeru, če ima stranka t.i. „arguable claim“, torej zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika tveganj, vezanih na 2. ali 3. člen EKČP, kakor ga ima tudi tožnik v tem upravnem sporu, obveznost izvedbe ex nunc in stroge sodne presoje, tako da vzame v presojo tudi dejstva in dokaze, ki morebiti niso bili predmet (dovolj natančne) obravnave v upravnem postopku in da opravi strogo presojo dejstev; če je potrebno, ugotavlja dejstva tudi po uradni dolžnosti in četudi jih morebiti stranka ni navajala v postopku (F.G. v. Sweden, [GC], odst. 127; glej mutatis mutandis Hirsi Jamaa and others v. Italy, [GC], 23. 2. 2012, odst. 132-133, Kebe and others v. Ukraine, 12. 1. 2017, odst. 104; J.K. and others v. Sweden, [GC], odst. 87, 90.). 39 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016, str. 10. 40 125. člen ZMZ-1: Če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona, se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 – odl. US).