Jedro

Ker so v obravnavani zadevi podani vsi elementi odškodninskega delikta, je materialnopravno pravilen zaključek, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožnici nastalo premoženjsko škodo (prvi odstavek 131. člena OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 756,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 10. 11. 2003 (delno) obdržalo v veljavi tako, da mora toženka tožnici plačati glavnico v višini 43.448,39 EUR ter obresti in izvršilne stroške, kot je navedeno pod II. točko izreka delne sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto delne sodbe izdati (končno) sodbo, s katero bi odločilo tudi o razširjenem delu tožbenega zahtevka. Sodbama sodišč prve in druge stopnje očita, da nimata razlogov za izdajo (le) delne sodbe. Zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (ker je v prvostopenjski sodbi izostal pravni pouk) in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave (ker se pritožbeno sodišče ni konkretno opredelilo do pritožbenih navedb). S povzemanjem izvedenskega mnenja B. A. skuša predstaviti sklep, da toženka ni povzročila vtoževane škode. Trdi tudi, da je tožnica soprispevala k nastali škodi, ker toženke med delom ni ustrezno nadzirala. Zato meni, da je tožnica upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska trditev, ki meri na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavni zadevi ni podana. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Da se je pritožbeno sodišče s toženkinimi navedbami, ki se nanašajo na nestrinjanje z izdajo delne sodbe, seznanilo, pa izhaja iz 7. točke izpodbijane sodbe. Zato ne drži, da so toženkine pritožbene navedbe ostale preslišane. Očitek, da je bila z izostankom pravnega pouka v prvostopenjski sodbi kršena toženkina pravica do pritožbe, tudi ne drži. Ker je na enak pritožbeni očitek korektno odgovorilo že pritožbeno sodišče (glej 8. točko izpodbijane sodbe), ta očitek ni terjal obravnave revizijskega sodišča. Glede revizijske trditve, ki meri na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa velja pojasniti, da je bistvena in nosilna značilnost kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

7. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da je bila toženka pravnomočno obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), storjenega na škodo tožnice kot oškodovanke, in da je bilo že v kazenskem postopku toženki naloženo, da oškodovanki povrne premoženjskopravno korist v višini 18.256,55 EUR. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imela samo toženka (zaposlena pri tožnici kot blagajničarka) ključ od blagajne s čeki, v kateri je bil ugotovljen manjko, in da je bila skupna višina manjka, ugotovljena iz gotovinsko unovčenih čekov v obdobju od leta 2002 do 21. 10. 2003, 61.704,94 EUR (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevajoč navedeno so v obravnavani zadevi podani vsi elementi odškodninskega delikta (nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter krivda). Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožnici nastalo premoženjsko škodo (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Revizijska teza, da naj bi tožnica soprispevala k nastali škodi, je namreč neutemeljena, kot je materialnopravno pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (glej 10. točko izpodbijane sodbe).

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožnici pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.