Jedro

Po 88. členu ZDen z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, sklenjeni v nasprotju s to prepovedjo, so nični. Pogodbo izreče za nično sodišče (92. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01). V denacionalizacijskem postopku ugotovitev, da je prodajna pogodba o predmetu podržavljena nična, vzpostavi pravno stanje, ko mora upravni organ kot zavezanca za denacionalizacijo obravnavati prodajalca. Pravni interes za izpodbijanje pogodbe zato nima le denacionalizacijski upravičenec, ki v primeru, če je premoženje prešlo v last fizične osebe, po 16. členu ZDen izgubi pravico do vrnitve v naravi. Ta okoliščina daje tudi Slovenski odškodninski družbi pravni interes, da doseže pravno neučinkovanje nične pogodbe, saj je sicer zaradi nemožnosti vrnitve v naravi denacionalizacijski zavezanec za denacionalizacijo v obliki odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A., Izpostava B. z dne 27. 2. 2001, s katero je prvostopni organ določil upravičencu do denacionalizacije pokojnemu A.A. odškodnino v višini 4.953 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe kot razliko med vrednostjo 7/12 podržavljene nepremičnine parc. št. 36 (sedaj parc. št. 955), stavba z dvoriščem, vl. št. 84 k.o. ..., in že vrnjenim poslovnim prostorom. Obveznice je zavezanka dolžna izročiti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe skrbnici za poseben primer BB. Tožeča stranka v obrazložitvi odločbe na podlagi pisne dokumentacije ugotavlja, da je vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka C.C. dne 4. 6. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo 7/12 nepremičnine vl. št. 84 k.o. ... v obsegu, kot je bila nacionalizirana, nato pa je dne 22. 10. 1993 zahtevo za denacionalizacije hiše umaknila. Dne 11. 12. 1996 je njen pooblaščenec izjavo o umiku preklical. Ker upravni organ do preklica umika ni izdal sklepa o umiku, je stranka v skladu z 132. členom ZUP/86 imela možnost umik preklicati. V času od umika zahtevka do preklica umika pa je Občina B. prodala stanovanje v pritličju stanovanjske hiše fizični osebi, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da je bil s sklenitvijo takšne pogodbe kršen 88. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in je pogodba nična, tožena stranka navaja, da je ničnost treba uveljavljati pred pristojnim sodiščem. Upravičenec do denacionalizacije, ki ima edini pravni interes in s tem zakonsko možnost, da sproži postopek za ugotavljanje ničnosti pravnega posla, s katerim je prišlo do razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, ničnosti ni uveljavljal, in je posel še vedno veljaven. Zato je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega organa, da zaradi ovir za vračanja nepremičnine v naravi pripada upravičencu odškodnina v obliki obveznic, pravilna.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila kršena določba 88. člena ZDen in zato v zadevi prereka pasivno legitimacijo. Pri tem stališču se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča RS, opr. št. II Cp 736/97 z dne 8. 4. 1998. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku C.C., na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami je sporno, ali sta tožena stranka in pred njo že prvostopni organ materialno pravno pravilno odločila, da je v obravnavani zadevi denacionalizacijski zavezanec tožena stranka, glede na to, da je bila po uveljavitvi ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) sklenjena prodajna pogodba za stanovanje, katerega solastniški delež je predmet denacionalizacije. Pogodba med Občino B. in D.D. je bila sklenjena dne 11. 11. 1994, to je potem ko je vlagateljica denacionalizacijski zahtevek delno umaknila (22. 10. 1993), nato pa umik preklicala (11. 12. 1996). Po 88. členu ZDen z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, sklenjeni v nasprotju s to prepovedjo, so nični. Pogodbo izreče za nično sodišče (92. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ in 181. člen zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99). Če je pogodba nična, morajo stranke vrniti vse, kar so na podlagi take pogodbe prejele (87. člen OZ). V denacionalizacijskem postopku pa ugotovitev, da je prodajna pogodba o predmetu podržavljena nična, vzpostavi pravno stanje, ko mora upravni organ kot zavezanca za denacionalizacijo obravnavati prodajalca. Pravni interes za izpodbijanje pogodbe zato nima le denacionalizacijski upravičenec, ki v primeru, če je premoženje prešlo v last fizične osebe, po 16. členu ZDen izgubi pravico do vrnitve v naravi, kot to zmotno meni tožeča stranka v izpodbijani odločbi. Ta okoliščina daje tudi tožeči stranki pravni interes, da doseže pravno neučinkovanje nične pogodbe, saj je sicer zaradi nemožnosti vrnitve v naravi denacionalizacijski zavezanec za denacionalizacijo v obliki odškodnine. Tožeča stranka ima torej po določbah ZDen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe. V čigavi lasti je premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, je v denacionalizacijskem postopku del dejanske podlage za odločanje. Glede na to, da spada odločanje o lastninski pravici v sodno pristojnost, lahko upravni organ v upravnem postopku, v katerem postane to vprašanje sporno, o njem odloči kot o predhodnem vprašanju (144. člen ZUP/86). Ker pa ima rešitev predhodnega vprašanja po upravnem organu učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 144. člena ZUP/86), takšna odločitev ne bi mogla učinkovati nasproti tretjim (kupcu stanovanja). Takšen učinek ima samo sodna odločitev o ugotovitvi pogodbe za nično. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni upravni organ tožečo stranko pozval, da vloži tožbo na ugotovitev ničnosti. S sprožitvijo sodnega postopka bi tožeča stranka izposlovala glede ničnosti prodajne pogodbe odločitev za to pristojnega organa, ki bi zavezovala tudi upravni organ. V upravnih spisih ni podatka, da bi tožeča stranka sprožila sodni postopek, niti sama tega ne trdi. Ker upravni organ ni razpolagal s sodno odločitvijo, niti z dokazilom, da je bil sodni postopek sprožen, je moral o denacionalizacijskem zahtevku odločiti po svoji presoji. Kot izhaja iz prvostopne odločbe je upošteval pravno situacijo, kakršna je nastala po sklenjeni pogodbi, kar je po mnenju sodišča prepričljivo utemeljil s tem, da ni bilo podržavljeno celotno stanovanje, za katero je bila sklenjena kupna pogodba, poleg tega pa je, kot izhaja iz pogodbe, celotno kupnino za stanovanje prejela tožeča stranka. Ob tako argumentirani odločitvi prvostopnemu organu ni mogoče očitati, da je kršil 88. člen ZDen. Ker je to odločitev tožena stranka potrdila, je pravilna tudi njena odločitev, čeprav ne iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe navedla. Pravilne razloge za takšno odločitev je navedlo sodišče v tej sodbi. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).