Jedro

Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal izvedbo dokaza z vpogledom v potrdilo delodajalca o izgubi nagrade tožnika za stalnost pri delu. Potrdilo delodajalca z dne 18. 12. 2014 je nato priložil z vlogo 10. 3. 2014, torej pravočasno, saj je bil dokaz predlagan na prvem naroku, a tožnik takrat z njim še še ni razpolagal. Sodišče tega potrdila (skupaj z vlogo tožnika z dne 10. 3. 2014) ni vročilo toženi stranki. Iz dokaznega sklepa na naroku 28. 1. 2014 ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje vpogledalo v predlagani dokaz niti ni tega storilo na naroku 25. 11. 2014. Sodišče je s takim postopanjem toženi stranki odvzelo možnost, da se izjavi o predmetnem dokazu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - v drugi alineji I. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti zakonske zamudne obresti od zneska 232,91 EUR od 18. 10. 2010 do 19. 2. 2013, tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 232,91 EUR pa se zavrne; - v tretji alineji I. točke izreka in v III. točki izreka razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.100,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2011 dalje, 232,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2010 dalje in 95,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2010 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo v ugodilnem delu, iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita, da je sodišče dosodilo previsoko odškodnino glede na razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in ni upoštevalo, da je tožena stranka 232,91 EUR že plačala 20. 2. 2013 (potrdilo o plačilu je priložila že vlogi z dne 9. 12. 2013 in to pojasnila na naroku 28. 1. 2014). Nadalje navaja, da dodatka za stalnost v višini 95,00 EUR tožnik ni dokazal. Sodišče se sicer sklicuje na potrdilo delodajalca z dne 18. 2. 2014, vendar s slednjim tožena stranka ne razpolaga, v primeru, da pa sodišče z njim razpolaga, ga izpodbija kot dokaz, saj je bil predložen prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je sodišče pri oceni premalo upoštevalo zapis travmatologa, da gre pri tožniku morda za rentno nervozo (nervozo, kjer je v ospredju interes oškodovanca po odškodnini). Nadalje ugovarja ugotovitvam izvedenca nevrologa, da gre pri tožniku za posttravmatsko stresno motnjo, saj te tožnik ni uveljavljal v svoji pravočasni trditveni podlagi, izvedeniško mnenje pa trditvene podlage ne more nadomestiti, poleg tega pa sodišče izvedenca tega sploh ni vprašalo, zato gre za prekoračitev dane naloge in posledično za nedovoljeno podlago. Navaja še, da glede na ugotovitve izvedenca travmatologa, da je imel tožnik glavobole že pred prometno nesrečo, morebitni sedanji glavoboli ne morejo biti v vzročni zvezi z vtoževano prometno nesrečo in upoštevani pri odmeri odškodnine. Poleg tega je tožnik izvedencu travmatologu povedal, da opravlja vse dejavnosti kot pred poškodbo, zato je sodišče neutemeljeno prisodilo odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Dodaja še, da je sodišče glede strahu in telesnih bolečin premalo upoštevalo, da želodčne težave, hemeroidna bolezen ... niso v zvezi z vtoževano prometno nesrečo, kot tudi dejstvo, da je bil tožnik v strahu le kratek čas ter je emocionalno labilen. Izpodbija tudi odločitev glede obresti in stroškov. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane zamudne sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, v vsakem primeru s stroškovno posledico.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka 20. 2. 2013 res nakazala 232,91 EUR, v preostalem pa predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba je utemeljena za že plačani znesek odškodnine (za izgubljeni dobiček) v višini 232,91 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je tožena stranka že z vlogo 9. 12. 2013 sodišču poslala potrdilo o plačilu predmetnega zneska, ki predstavlja razliko med prejetim nadomestilom in dejansko plačo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka. Ker pa je bil predujem plačan prepozno, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude do plačila.

6. Dosojena odškodnina za materialno škodo v višini 95,00 EUR predstavlja izplačilo dodatka za stalnost. Iz predloženega potrdila delodajalca z dne 18. 2. 2014 (A 18) namreč izhaja, da bi tožnik dobil dodatek za stalnost v višini 95,00 EUR, če bi ne bil v času od 3. 8. do 30. 9. 2010 na bolniškem staležu (zaradi prometne nezgode). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik predmetno potrdilo priložil prepozno in je zaradi tega prekludiran. Tožnik je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 1. 2014 predlagal izvedbo dokaza z vpogledom v potrdilo delodajalca S. H. o izgubi nagrade tožnika za stalnost pri delu. Potrdilo delodajalca z dne 18. 12. 2014 je nato priložil z vlogo 10. 3. 2014, torej pravočasno, saj je bil dokaz predlagan na prvem naroku, a tožnik takrat z njim še še ni razpolagal. Pritožnica pa utemeljeno očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji sodišče tega potrdila (skupaj z vlogo tožeče stranke z dne 10. 3. 2014) ni vročilo. Iz dokaznega sklepa na naroku 28. 1. 2014 ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje vpogledalo v predlagani dokaz niti ni tega storilo na naroku 25. 11. 2014. Ker je sodišče s takim postopanjem toženi stranki odvzelo možnost, da se izjavi o predmetnem dokazu, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Materialnopravna podlaga za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta določbi 179. člena in 182. člena Obligacijskega zakonika. Preizkus pravilnosti odmere denarne odškodnine zato terja preizkus, ali je prisojena denarna odškodnina ustrezna glede na stopnjo oziroma intenzivnost bolečin in strahu ter njihovo trajanje, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu, kot tudi na objektivne kriterije, ki se nanašajo na razmerja med podobnimi škodami.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 2.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel ob škodnem dogodku udarec v glavo, ki je povzročil lažji pretres možganov, s krajšo nezavestjo, kostne strukture glave pa niso bile poškodovane, zaradi česar je bil tožnik dva dni na opazovanju v bolnici, večkrat je bil RTG slikan, pregledan pri travmatologu, štirikrat pri osebnem zdravniku, desetkrat izvajal fizioterapevtske vaje ter bil v bolniškem staležu od 3. 8. do 30. 9. 2010. Upoštevalo je, da je imel tožnik dva dni hude bolečine (prejemal analgetike v obliki injekcij), srednje bolečine so trajale 3 – 4 tedne, nato pa še zmerne 3 – 4 tedne. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino iz tega naslova, ker je premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca travmatologa, da želodčne težave, hemeroidna bolezen, vnetje kože oziroma driska niso v zvezi z vtoževano prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki obrazložitve obsežno povzelo izvedeniško mnenje glede nepovezanosti jemanja tablet N. (zaradi poškodb iz prometne nesreče) in želodčnimi težavami (in posledičnega vnetja kože okrog zadnjika) in zaključilo, da glede na navedeno sodišče vnetje okoli zadnjega črevesa ne šteje kot posledico obravnavane prometne nesreče. Dejansko ugotovljene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo prisoditev odškodnine v višino, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje ocenilo, da stopnji in trajanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustreza denarna odškodnina v znesku 1.500,00 EUR. Pri tem je izhajalo iz prepričljivih zaključkov izvedenca nevrologa, da gre pri tožniku nedvoumno za trajne posledice, torej za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj bo moral tožnik vedno, zaradi posledic prometne nezgode (posttravmatska stresna motnja), paziti pri izbiri prostočasnih aktivnosti, da ne prihaja do glavobolov, v službi pa se ti lahko pojavijo, saj ne more sam izbrati, kaj bo delal. Pritožbene navedbe, da tožnik posttravmatske stresne motnje ni uveljavil v pravočasni trditveni podlagi in da izvedeniško mnenje trditvene podlage ne more nadomestiti, so neutemeljene. Tožnik je namreč v pravočasni trditveni podlagi uveljavljal posledice, ki jih ima zaradi nezgode, pri čemer ni pomembna diagnoza, temveč opis. Iz opisa in posledic je izvedenec nevrolog nato ugotovil posttravmatsko stresno motnjo, s tem pa ni prekoračil svoje naloge, temveč je zgolj s strokovnega vidika opisal in strokovno obrazložil, zakaj ima tožnik določene posledice po prometni nezgodi. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je imel tožnik glavobole že pred prometno nezgodo (v letih 1997 in 1998) ter da sedanji glavoboli niso v zvezi s prometno nezgodo, so neutemeljene. Prvostopno sodišče je v 17. točki obrazložitve povzelo mnenje izvedenca nevrologa, iz katerega izhaja, da je šlo pri tožniku v letih 1997 in 1998 za epizodno bolezen z glavobolom in ne za kroničen glavobol. Nadalje tudi pojasni, da sedaj ne gre za navaden glavobol, saj bolečine izvirajo iz zgornjega dela vratne hrbtenice in so kot take nedvomno posledica prometne nezgode. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja z višino dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na navedeno so brezpredmetne pritožbene navedbe, da tožnik lahko opravlja vse dejavnosti, kot jih je pred poškodbo, saj se zmanjšanje življenjskih aktivnosti, upoštevaje sodno prakso, lahko kaže tudi v smeri vlaganja večjih naporov oškodovanca za dosego enakih rezultatov.

10. Za prestani strah je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 500,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da je tožnik utrpel tako primarni strah (kratkotrajen, a kljub temu intenziven – tožnik je izpovedal, da se se je v trenutku nesreče nekoliko podelal v hlače), kot tudi dovolj intenziven sekundaren strah (ki ga je potrdil izvedenec). Pritožbene navedbe glede previsoko prisojene odškodnine zaradi strahu so neutemeljene, saj tožniku že iz naslova primarnega strahu pripada odškodnina, ki mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Upoštevaje zgornje ugotovitve pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je odmerjena odškodnina za prestani strah v višini 500,00 EUR na spodnjem robu primerljivih primerov iz sodne prakse.

11. Nadaljnje pritožbene navedbe glede prisojenih zamudnih obresti in stroškov postopka so pavšalne in nekonkretizirane, zato nanje ni treba podrobneje odgovarjati. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo obstoja katere od kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je skladno s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

12. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje je v skladu s tretjim odstavkom v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.