Jedro

Kako bi obtoženčevo priznanje krivde lahko vplivalo na okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja pri argumentiranju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za obtoženega A. A., pritožba ne konkretizira, zato so pritožbena zatrjevanja, da ponovitvena nevarnost pri obtoženemu zaradi priznanja krivde ne obstoji več, ob zgoraj povzetih okoliščinah iz izpodbijanega sklepa, ki obstoj le te utemeljujejo, neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi petega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženemu A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor do nastopa kazni.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornik obtoženega A. A., in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter pripor nemudoma odpravi oz. ga nadomesti z milejšim ukrepom, tj. s hišnim priporom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Z izpodbijanim sklepom je bil pripor zoper obtoženega A. A. podaljšan ob izreku sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu ter mu izreklo kazen zapora 8 mesecev.

5.V okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, da je pripor edini primeren in hkrati neogibno potreben ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti in s tem za zagotovitev varnosti ljudi oziroma premoženja ter v primerjavi z ogroženostjo ljudi oziroma njihovega premoženja, tudi sorazmeren ukrep.

6.Pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obstoju realne in konkretne ponovitvene nevarnosti ter v zvezi s tem izpostavlja, da je obtoženi priznal storitev kaznivega dejanja in je zato ponovitvena nevarnost minimalizirana v tolikšni meri, da o njej sploh ni mogoče govoriti.

V zvezi z navedenim pripornim razlogom je sodišče prve stopnje poudarilo težo, okoliščine in način storitve kaznivega dejanja ter subjektivne okoliščine, kot so negativne osebnostne lastnosti obtoženca ter njegova obsežna predkaznovanost, zlasti specialno povratništvo. Pravilno je ovrednotilo dejstvo, da se je obtoženec A. A. skupaj z ostalimi na kraj pripeljal iz oddaljenega kraja, očitno zgolj z namenom izvršitve kaznivega dejanja, na katerega so se zelo dobro pripravili, tudi z zakrivanjem identitete, da je obtoženi specialni povratnik glede premoženjskih kaznivih dejanj, s katerimi kljub temu, da je zaradi tovrstnih kaznivih dejanj že prestajal zaporno kazen, ne preneha, saj mu očitno denarna socialna pomoč, katere prejemnik je, ne zadostuje in mu izvrševanje premoženjskih deliktov predstavlja dodaten vir preživljanja. Kako bi obtoženčevo priznanje krivde lahko vplivalo na okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja pri argumentiranju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za obtoženega A. A., pritožba ne konkretizira, zato so pritožbena zatrjevanja, da ponovitvena nevarnost pri obtoženemu zaradi priznanja krivde ne obstoji več, ob zgoraj povzetih okoliščinah iz izpodbijanega sklepa, ki obstoj le te utemeljujejo, neutemeljena.

7.Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene v 10., 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo očitane kriminalne dejavnosti ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obtoženčevo pravico do osebne svobode.

8.Zagovornik se z zaključkom o nujni potrebnosti pripora ne strinja, ker je obtoženi predlagal predčasno prestajanja zaporne kazni. Vendar pa pritožbeno izpostavljena okoliščina na zaključek o nujni potrebnosti pripora ne more vplivati, saj je podlaga za predčasno prestajanje zaporne kazni pripor, torej ugotovitev sodišča, da so tudi po izreku sodbe pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor, z oddajo na predčasno prestajanje kazni pa ima obtoženec še vedno status pripornika in ne statusa obsojenca.

9.Ker je bila obtožencu s sodbo z dne 23. 7. 2025 izrečena kazen 8 mesecev zapora, obtoženec pa je v priporu od 6. 6. 2025, je tudi časovno trajanje tega ukrepa, glede na dosedanji čas trajanja kazenskega postopka in izrečeno kazen, razumno in sorazmerno.

10.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 361, 361/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.