Jedro

Vprašanje je rešeno s pravnomočno sodbo, zato je za ta postopek predhodno vprašanje, na katero je sodišče vezano. Ker je tožnik lastnik stanovanja, toženec pa ima posest, nima pa obrambe za to posest oziroma pravne podlage, mu mora stvar vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da v 15 dneh izprazni stanovanje št. 113 v stavbi št. ..., k.o. ..., ID 000, z ID znakom 000 s shrambo v 9. nadstropju večstanovanjskega bloka na ... in ga izroči praznega oseb in stvari tožniku v posest. Naložilo mu je plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče bi moralo zaslišati toženca, kar je opustilo. Prodajna pogodba je navidezna in stranki sta sklenili neposojilno pogodbo. Toženec se je zavezal vrniti 40.000,00 EUR v roku. V zavarovanje posojila je bila sklenjena ta pogodba. Tako je bila sklenjena s prevaro. To je tožena stranka ugotovila šele po podpisu pogodbe. Tožnik je izkoristil toženčevo stisko, nezadostno izkušenost in lahkomiselnost. Vrednost po GURSu je 89.770,00 EUR, tržna vrednost pa še višja. Kršeno je načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišan toženec. Sodišče je napačno določilo vrednost spornega predmeta, saj gre za stanovanje, ki je dvakrat do trikrat več vredno.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe z dne 23. 12. 2013 in aneksa z dne 27. 12. 2013, podredno ničnosti pogodb. Zahtevka sta pravnomočno zavrnjena (zadeva pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 853/2015). Postopek je bil prekinjen do pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju; nato je sodišče postopek nadaljevalo (13. člen ZPP).

6. Tako je dokazni postopek pokazal, da je pogodba veljavno sklenjena in ne držijo toženčeve navedbe o navideznosti pogodbe, preslepljenosti, ničnosti in podobno. Vprašanje je rešeno s pravnomočno sodbo, zato je za ta postopek predhodno vprašanje, na katero je sodišče vezano. Ker je tožnik lastnik stanovanja, toženec pa ima posest, nima pa obrambe za to posest oziroma pravne podlage, mu mora stvar vrniti (92. člen SPZ in 93. člen SPZ). Toženčeva obramba ni pravilna, sicer pa tudi toženec ne pojasni, zakaj je še v stanovanju. Tako nima pravne podlage za bivanje v stanovanju.

7. V pritožbi še trdi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo toženca. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bil vabljen na narok 27. 9. 2007 in da je predlagal preložitev, vendar brez utemeljenega razloga. Izkazal je, da ima program za izobraževanje za varnostnika, kar se je zaključilo 11.30 uri, narok pa je bil razpisan ob 13.30 uri. Tako se toženec vabilu ni odzval brez utemeljenega razloga, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP.

8. Pritožba še graja vrednost spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je tudi o tem pravilno odločilo in se pri tem oprlo na drugi odstavek 44. člena ZPP. Pri nedenarnih zahtevkih ni pomembna vrednost, katero zatrjuje toženec (vrednost iz pogodb ali posojila). Tožnik je lastnik v zemljiški knjigi, kupoprodajna pogodba je izpolnjena s tožnikove strani, toženec pa mora le še izročiti stvar v posest. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je vrednost spornega predmeta primerno določena in ni prenizka (primerjaj razloge v točki 7 obrazložitve).

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).