Jedro

Tožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na neustreznost uporabljenih referenčnih dokumentov, so nedopustne tožbene novote, saj sta tožnika imela možnost take navedbe podati že v postopku pred izdajo odločbe, v tožbi pa tudi nista opravičila, zakaj tako nista ravnala.

Tožbi priloženo poročilo o poizvedbi International Searching Authority za isti izum in referenčni dokumenti, na katerih poročilo sloni, niso dokazi, relevantni za obravnavano zadevo, kajti tožnika nista izbrala dokazovanja po drugem odstavku 92. člena ZIL-1. V upravnem postopku pa jima je tudi bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, kar ni sporno ter bi tedaj mogla dokazovati, ali da se mnenje romunskega urada ne opira na ustrezne referenčne dokumente ali da njegova ocena patentibilnosti v mnenju ni pravilna, itd.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijano odločbo ugotovil, da izum z nazivom „PRITRDILNI ELEMENT ZA MANIPULACIJO Z ZALOGOVNIKOM SUROVINE“ ob datumu vložitve patentne prijave P-201100121 ni ustrezal zahtevam po 12. in 14. členu Zakona o industrijski lastnini, zato se patent št. 23544, podeljen z odločbo z dne 31. 5. 2012, razglasi za ničnega. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je urad 23. 4. 2012 pri patentu št. 23544 prejel zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe po prvem odstavku 93. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Zahtevi je bilo priloženo dokazilo o opravljenem plačilu pristojbine za izdajo ugotovitvene odločbe in dokazilo o opravljenem plačilu posebne pristojbine po osmem odstavku 92. člena ZIL-1, na podlagi katerega lahko imetnik od urada zahteva, da urad pridobi ustrezne podatke ali mnenje kot podlago za izdajo ene od odločb po 93. členu tega zakona. Urad je mnenje št. 1020933, ki ga je izdal romunski Državni urad za izume in blagovne znamke dne 3. 7. 2012 po osmem odstavku 92. člena ZIL-1, pridobil 4. 7. 2012. Po proučitvi tega mnenja in primerjavi s podeljenim patentom in njegovimi patentnimi zahtevki je urad ugotovil, da izum z nazivom „PRITRDILNI ELEMENT ZA MANIPULACIJO Z ZALOGOVNIKOM SUROVINE“ ob datumu vložitve patentne prijave ni ustrezal zahtevam 12. in 14. člena ZIL-1. V pisnem mnenju št. 1020933 z dne 3. 7. 2012 so navedeni relevantni dokumenti, ki so zaobseženi v stanju tehnike: D1: JP 4279116 A, D2: US 1665080, D3: DE 20300862 U1, D4: GB 297244, nato pa je s primerjalno analizo tehničnih značilnosti karakterističnih delov patentnih zahtevkov in tehničnih značilnosti prej navedenih dokumentov ugotovljeno: v zvezi s prvim patentnim zahtevkom, da tehnične značilnosti izuma, ki je predmet patenta št. 23544, niso nove, zaradi česar inventivna raven tehničnih značilnosti ni bila preverjena; da tehnične značilnosti izuma iz drugega patentnega zahtevka niso na inventivni ravni; v zvezi s tretjim patentnim zahtevkom, da ne gre za novo tehnično značilnost, zaradi česar inventivna raven tehničnih značilnosti ni bila preverjena; v zvezi s četrtim patentnim zahtevkom, da vsebuje novo tehnično značilnost, vendar ni na inventivni ravni; v zvezi s petim patentnim zahtevkom, da ni na inventivni ravni. Glede na to je urad s pozivom z dne 12. 7. 2012 pozval tožnika, naj se v roku treh mesecev izrečeta o razlogih, zaradi katerih urad na podlagi mnenja št. 1020933 meni, da izum z nazivom „PRITRDILNI ELEMENT ZA MANIPULACIJO Z ZALOGOVNIKOM SUROVINE“ ob datumu patentne prijave ni ustrezal zahtevam 12. in 14. člena ZIL-1. Tožnika sta se pravočasno dne 9. 10. 2012 izrekla o navedenih razlogih ter v svojem odgovoru predlagala spremenjene patentne zahtevke skupaj z obrazložitvami teh sprememb. Glede spremenjenih patentnih zahtevkov pa je urad po njihovi proučitvi ugotovil: da spremenjeni prvi patentni zahtevek ne ustreza zahtevam 14. člena ZIL-1; glede spremenjenega drugega patentnega zahtevka, da so v odgovoru navedene tehnične značilnosti bodisi drugačne od tistih iz patenta št. 23544 bodisi ne ustrezajo zahtevam 14. člena ZIL-1; da spremenjeni tretji patentni zahtevek ne ustreza zahtevam 14. člena ZIL-1 iz razlogov, ki izhajajo iz mnenja št. 1020933; da karakteristični del spremenjenega četrtega patentnega zahtevka ne vsebuje tehničnih značilnosti, ki bi lahko bile predmet patentnega varstva, ampak opisuje tehnični problem. Na tej podlagi je urad zaključil, da izum ob dnevu vložitve prijave, to je 1. 4. 2011, ni bil nov in na inventivni ravni in tako ni izpolnjeval vseh pogojev za patentno varstvo, kot je to določeno z 12. in 14. členom ZIL-1. Zato je izdal odločbo na podlagi točke c) prvega odstavka 93. člena ZIL-1. 2. Tožnika v tožbi navajata, da uveljavljata nepravilno dokazovanje pomanjkanja novosti po 12. členu ZIL-1 in inventivnega nivoja po 14. členu tega zakona na osnovi patentne prijave, ki je bila osnova za priznanje patenta št. 23544. Dalje navajata, da se iz poizvedbe o stanju tehnike vidi, da je romunski urad napačno razumel opisano inovacijo, kar pa je urad ocenil kot pravilno ter izdal izpodbijano odločbo. Navajata, da so v mnenju št. 1020933 navedeni dokumenti D1 z dne 7. 3. 1991, D2 z dne 3. 4. 1928, D3 z dne 21. 1. 2003 in D4 z dne 22. 11. 1927. V mnenju so tako navedene reference, stare med 20 in 80 let. Tehnika pa se je v toliko letih tako razvila, da so gotovo prisotne tudi inovacije, ki so nekoliko mlajše. Ob sklicevanju na D1 in pritrdilni element iz patenta št. 23544 tožnika navajata, da je pritrdilni element iz patenta značilen po tem, da je prilagojen namestitvi v plastični pokrov za enkratno uporabo in omogoča postavljanje v vsaj dva položaja, vodoravni in poševni; položaj je možno poljubno menjati, saj pokrov s pomočjo izboklin v pokrovu omogoča konstrukcijska rešitev zastavljenega tehničnega problema na nov način, kar je zapisano v zahtevku 2. Tega ključnega dejstva ni prepoznal romunski urad in tudi ne (slovenski) urad. Zelo verjetno pa je, da je International Searching Authority (v nadaljevanju ISA) v poizvedbi o stanju tehnike za isti izum pravilno dojela, kaj je bistvo izuma iz patenta št. 23544. Rezultat poizvedbe je do neke mere podoben kot v mnenju št. 1020933, vendar je razlika. Čeprav je romunski urad iskal v istem razredu B 65D85/812 po mednarodni klasifikaciji (IPC) kot ISA, je izpostavil čisto drugačne reference kot ISA, ki je citirala dokumente z dne 15. 10. 2002, z dne 31. 7. 1951 in z dne 17. 2. 2011. Ključno dejstvo je, da je ISA zapisala, da je izum po patentnih zahtevkih 2, 4 in 5 na inventivni ravni, kar daje tožnikoma možnost, da prideta do podelitve patentna v izbrani državi ali organizaciji v nadaljevanju nacionalnih faz PCT prijave. Tožnika dalje navajata, da je v pisnem mnenju št. 1020933 napačno navedeno o tem, kaj je opisano v zahtevkih 2 do 5 (in sicer da odvisni patentni zahtevki 2 do 5 v glavnem podrobneje opisujejo načine uporabe pritrdilnega elementa), saj je zahtevek 2 sestavljen tako, da je odvisen od zahtevka 1, ki je ključen za vgradnjo v konstrukcijsko obliko pokrova. Zaradi spremembe prvega zahtevka v karakterističnem delu je dosežena sprememba, ki izpolnjuje pogoj iz 12. in 14. člena ZIL-1. Ta sprememba opisuje konstrukcijsko rešitev tehničnega problema in ne samo uporabo pritrdilnega elementa v pokrovu, kot je napačno interpretirano v mnenju št. 1020933 in posledično v izpodbijani odločbi. Tožnika v nadaljevanju tudi pojasnjujeta, v čem je prednost izuma pred rešitvijo iz D4. Pri tolmačenju obsega zaščite s posameznim dokumentom, ki je bil citiran v mnenju št. 1020933, je urad vse značilne oblike iz patenta toliko posplošil, da je videti vse že videno in znano. To ne more biti res, ker sicer ne bi bilo priznanih toliko patentov, kjer so znani elementi vgrajeni v novo napravo na nov način in so drugačni od konkurenčnih rešitev. Po mnenju tožnikov bi moral urad ponovno pretehtati patentne zahtevke, ki so bili vloženi 9. 10. 2012, skupaj z odgovorom na poziv ter ugotoviti, da gre za kombinacijo znanih elementov v novi konstrukcijski izvedbi, pri čemer na ustrezen način rešuje zastavljen tehnični problem. Tožnika sodišču predlagata, naj opravi glavno obravnavo in nato tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja, da je odločba urada pravilna in zakonita. Urad je ravnal zakonito, ko je v skladu z osmim odstavkom 92. člena ZIL-1 pridobil mnenje od romunskega urada. Prereka tožbene navedbe, da romunski urad in (slovenski) urad nista razumela bistva izuma. Toženka dalje navaja, da je po proučitvi zadeve ugotovila, da zahteve iz 12. in 14. člena ZIL-1 za izum pri patentu št. 23544 niso izpolnjene, zato je tožnika pozvala, da se o tem izrečeta. Kot odgovor je urad prejel spremenjene patentne zahtevke z razlago. Urad je ponovno ugotavljal izpolnjevanje zahtev iz 12. in 14. člena ZIL-1 za spremenjene patentne zahtevke in pri tem upošteval tudi razlago tožnikov. Vendar je tudi za spremenjene patentne zahtevke ugotovil, da niso izpolnjevali 12. in 14. člena ZIL-1. Glede spremenjenih patentnih zahtevkov toženka navaja, da so novi in industrijsko uporabljivi, vendar prvi trije patentni zahtevki niso na inventivni ravni, četrti pa ne vsebuje nobene take tehnične značilnosti, zaradi katere bi bilo dovoljeno podeliti patentno varstvo in zaradi česar je bila izdana odločba o ničnosti patenta. Toženka nato podaja podroben postopek odločanja o izpolnjevanju zahtev 14. člena ZIL-1. Odgovori pa tudi na posamezne tožbene navedbe. Zaključno še navaja, da je dokazilo v skladu z osmim odstavkom 92. člena ZIL-1 namenjeno tistim prijaviteljem, ki nimajo dokazil ne po prvem in ne po drugem odstavku 92. člena ZIL-1. Tožnika pa v tožbi navajata, da sta pred vložitvijo zahteve za izdajo ugotovitvene odločbe dne 28. 3. 2012 vložila mednarodno (PCT) prijavo; v takem primeru pa se predloži kot pisno dokazilo za izdajo ugotovitvene odločbe v skladu s prvim odstavkom 92. člena ZIL-1 evropski patent, ko je podeljen. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne oziroma podrejeno, naj razveljavi izpodbijano odločbo in zahtevo tožnikov za izdajo ugotovitvene odločbe z dne 23. 4. 2012 ter zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano odločbo, s katero je ugotovljeno, da izum z nazivom „PRITRDILNI ELEMENT ZA MANIPULACIJO Z ZALOGOVNIKOM SUROVINE“ ob datumu vložitve patentne prijave P-201100121 ni ustrezal zahtevam po 12. in 14. členu ZIL-1 ter je bil zato patent št. 23544, podeljen z odločbo z dne 31. 5. 2012, razglašen za ničnega, je urad izdal na podlagi na podlagi določbe prvega odstavka 93. člena ZIL-1, po kateri urad izda ugotovitveno odločbo na podlagi predloženega dokazila in drugih dokumentov po 92. členu ZIL-1. Z ugotovitveno odločbo urad ugotovi, da izum ustreza zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena tega zakona in da tem zahtevam v celoti ustrezajo patentni zahtevki podeljenega patenta (točka a)) ali da izum tem zahtevam ustreza le deloma ter se zato ustrezno spremenijo patentni zahtevki podeljenega patenta (točka b)) ali da izum ob vložitvi prijave tem zahtevam ni ustrezal, zaradi česar se izreče za ničnega (točka c)).

6. Iz določb 92. člena ZIL-1 izhaja, da se kot (pisno) dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam 10., 12., 14. in 15. člena ZIL-1, ki ga imetnik patenta mora po 91. členu ZIL-1 predložiti najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta, šteje slovenski prevod enega ali več evropskih patentov, ki jih je podelil EPU za isti izum (prvi odstavek) oziroma se lahko, če za isti izum ni bila vložena prijava za evropski patent, predloži slovenski prevod patenta za isti izum, ki ga je po popolnem preizkusu podelila katerakoli druga ustanova, ki ima po 32. členu PCT status mednarodne ustanove za predhodno preizkušanje, ali drug patentni urad, s katerim je bila sklenjena ustrezna pogodba (drugi odstavek). Če imetnik patenta ali imetnik izključne pravice iz patenta nima dokazila po prvem ali drugem odstavku tega člena, pa lahko ob plačilu posebne pristojbine od urada zahteva, da ta od katerekoli ustanove ali urada, navedenega v drugem odstavku tega člena, pridobi ustrezne podatke ali mnenje kot podlago za izdajo ene od odločb po 93. členu tega zakona (osmi odstavek).

7. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da sta tožnika plačala posebno pristojbino za pridobitev podatkov ali mnenja za izdajo ugotovitvene odločbe po prvem odstavku 93. člena ZIL-1 ter da je urad pridobil mnenje št. 1020933 Romunskega državnega urada za izume in blagovne znamke z dne 3. 7. 2012, ki je bilo nato podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Ni sporno, da bi Romunski državni urad za izume in blagovne znamke ne štel za urad iz osmega odstavka 92. člena ZIL-1. Sporno pa je, ali so pravilne ugotovitve v mnenju, da (ob opravljeni analizi po posameznih patentnih zahtevkih) patentirani izum ni nov oziroma da ne dosega inventivne ravni, ki jih je sprejel tudi urad, ter ali tudi s spremenjenimi patentnimi zahtevki, ki sta jih predložila tožnika na podlagi poziva urada po tretjem odstavku 93. člena ZIL-1 (ko jima je bila dana možnost, da se izrečeta o ugotovitvah urada glede ničnosti patenta oziroma da ustrezno spremenita ali dopolnita patentne zahtevke) niso bile izpolnjene zahteve 12. (da je izum nov) in 14. člena ZIL-1 (da izum dosega inventivno raven).

8. Po presoji sodišča so neutemeljene tožbene navedbe, da se iz poizvedbe o stanju tehnike vidi, da je romunski urad napačno razumel opisano inovacijo. Kolikor so navedbe podane v smeri, da naj bi referenčni dokumenti D1, D2, D3 in D4 ne bili ustrezni za ocenjevanje novosti predmetnega patentiranega izuma ter njegove inventivne ravni, so neargumentirane, saj tožnika ne konkretizirata, zakaj tako menita. Izpostavljata sicer (veliko) starost referenčnih dokumentov, pri čemer pa ne razložita, kako oziroma v čem je to (lahko) vplivalo na mnenje romunskega urada in izpodbijano odločitev; sodišče zato odgovarja zgolj, da iz določb 10. do 15. člena ZIL-1 ne izhaja, da bi te uporabi takih dokumentov nasprotovale. Poleg tega sodišče še dodaja, da tožnika v odgovoru na poziv pred izdajo odločbe o razglasitvi patenta za ničnega uporabi navedenih referenčnih dokumentov nista nasprotovala, ampak sta navedla, da z ugotovitvami urada (ki je sledil mnenju romunskega urada) delno soglašata in sta tudi podala spremenjene patentne zahtevke. Zato so tožbene navedbe, ki se nanašajo na neustreznost uporabljenih referenčnih dokumentov, tudi nedopustne tožbene novote (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj sta tožnika imela možnost take navedbe podati že v postopku pred izdajo odločbe, v tožbi pa tudi nista opravičila, zakaj tako nista ravnala.

9. Tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na patentni zahtevek 2 in v zvezi s katerim tožnika očitata, da ne romunski urad v mnenju ne (slovenski) urad nista prepoznala dejstva, ki je bilo ključno, po presoji sodišča niso utemeljene. Iz poziva urada tožnikoma, da se izrečeta o njegovih razlogih za ničnost patenta, sicer izhaja, da drugi patentni zahtevek glede tehničnih značilnosti, za katere se zahteva zaščita, ni povsem jasen ter v nadaljevanju, kako je bil obravnavan, vendar pa bi tožnika ob takem stanju stvari, če sta menila, da je iz drugega patentnega zahtevka jasno razvidno, da so izhodiščne ugotovitve uradov glede ključnega dejstva nepravilne, kljub temu, da je patentni zahtevek jasen, jedrnat in podprt z opisom (kot to terjata ZIL-1 v 87. členu in Pravilnik o vsebini patentne prijave in postopku z deljenimi patenti v 5. členu), temu morala jasno in argumentirano ugovarjati. Kot izhaja iz njunega odgovora, pa tako nista ravnala, ampak sta delno sledila ugotovitvam urada in predložila štiri spremenjene patentne zahtevke. Iz izpodbijane odločbe pa dalje izhaja, da je urad vse spremenjene patentne zahtevke, tudi v primerjavi z vsebino prvotno predloženih patentnih zahtevkov (za katere je ocenil, da prvi in tretji ne zadostita pogoju novosti izuma, drugi, četrti in peti zahtevek pa ne pogoju inventivne ravni) ter pri tem upoštevajoč mnenje romunskega urada analitično obravnaval glede tehničnih značilnosti karakterističnih delov in nato ocenil, da prvi trije ne zadostijo pogoju inventivne ravni, četrti pa ne vsebuje takšnih tehničnih značilnosti, ki bi lahko bile predmet patentnega varstva, oceno pa podrobno in prepričljivo obrazložil, zaradi česar sodišče ne najde razlogov, da bi je ne sprejelo kot pravilne.

10. Po presoji sodišča tožnika tudi ne moreta biti uspešna s tožbenimi navedbami o tem, da je v mnenju romunskega urada napačno zaključeno o vsebini patentnih zahtevkov od 2 do 5, in sicer da so to odvisni patentni zahtevki, ki v glavnem podrobneje opisujejo načine uporabe pritrdilnega elementa, ki je opisan v prvem patentnem zahtevku. Ne le, da ob izrecno povzetem tem zaključku v pozivu urada tožnikoma, da se izjavita glede razlogov za ničnost patenta, tožnika v odgovoru temu nista ugovarjala, pač pa sta, kot že navedeno, z ugotovitvami urada, iz katerih je izhajalo, da mnenju romunskega urada sledi, celo delno soglašala ter poslala uradu spremenjene (štiri) patente zahtevke. Kar pomeni, da so navedene tožbene navedbe prav tako nedopustne tožbene novote, kajti razjasnjevanju spornega dejanskega stanja je po zakonu namenjen (upravni) postopek pred izdajo odločbe (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Kolikor pa tožnika še dodajata, da je bil prvi patentni zahtevek spremenjen tako, da so glede predmetnega patentiranega izuma izpolnjeni pogoji po 12. in 14. členu ZIL-1, pa sodišče dodaja, kot je že navedlo v točki 9, da je urad ocenil, da tudi spremenjeni zahtevki ne zadostijo zakonskim kriterijem patentibilnosti in da sodišče njegovo oceno kot prepričljivo v celoti sprejema. Navedba o tem, da urad pri tolmačenju obsega zaščite s posameznim referenčnim dokumentom vse značilne oblike nepravilno toliko posploši, da je videti vse že videno in znano, pa je podana na povsem splošni ravni; poleg tega pa je tudi ni mogoče argumentirati s sklicevanjem na domnevno priznane patente v primerih, „ko so bili znani elementi vgrajeni v novo napravo na nov način in so drugačni od konkurenčnih rešitev“. Zato sodišče tudi ne more slediti kot utemeljenim navedbam tožnikov, da bi moral urad ponovno pretehtati spremenjene patentne zahtevke, predložene 9. 10. 2012, ter ugotoviti, „da gre za kombinacijo znanih elementov v novi konstrukcijski izvedbi, pri čemer se na ustrezen način rešuje zastavljen tehnični problem“.

11. Kolikor se tožnika v tožbi med drugim sklicujeta na (drugačne) zaključke ISA, da je izum po patentnih zahtevkih 2, 4 in 5 na inventivni ravni ter navajata, da jima to daje možnost, da jima je podeljen patent v nadaljevanju nacionalnih faz PCT prijave, sodišče dodaja, da mednarodna patentna prijava ter drugačen rezultat mednarodne poizvedbe glede relevantnega stanja tehnike na drugačno presojo sodišča glede zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati, kajti v predpisih podlage za to ni. Kot je navedla že toženka v odgovoru na tožbo, pa bi tožnika glede na mednarodno patentno prijavo (PCT) lahko dokazovala patentibilnost patentiranega izuma tako, kot določa drugi odstavek 92. člena ZIL-1, in to ne glede na to, da postopek podelitve patenta, ki naj bi služil kot dokazilo, še ni končan (tretji odstavek 92. člena ZIL-1).

12. Ker je sodišče po povedanem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je presodilo, da v upravnem postopku izvedenih dokazov ni treba ne ponavljati ne dopolnjevati. Tožbi priloženo poročilo o poizvedbi ISA za isti izum in referenčni dokumenti, na katerih poročilo sloni, namreč niso dokazi, relevantni za obravnavano zadevo, kajti tožnika nista izbrala dokazovanja po drugem odstavku 92. člena ZIL-1 (in z navedenimi dokumenti dokazovala, da je postopek, da pridobita dokazilo po drugem odstavku 92. člena ZIL-1, v teku). V upravnem postopku pa jima je tudi bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, kar ni sporno ter bi tedaj mogla dokazovati, ali da se mnenje romunskega urada ne opira na ustrezne referenčne dokumente ali da njegova ocena patentibilnosti v mnenju ni pravilna, itd. Ni pa ob tem mogoče zavzeti stališča, da bi bilo dokazovanje v postopku upravnega spora dopustno, ker tožnika s poročilom ISA v času upravnega postopka še nista razpolagala, kajti to poročilo ni primeren dokaz, saj z njim ni mogoče izpodbijati poročila o poizvedbi romunskega urada in ne njegovega mnenja glede patentibilnosti izuma, ki temeljita na drugih dokumentih, ki naj bi izkazovali relevantno stanje tehnike, za kar, glede na predpise, ni najti ovire. Sodišče pa tudi ni našlo razloga in podlage, ob tem ko je presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita ter je sicer odločitev urada kot zakonito v odgovoru na tožbo zagovarjala tudi toženka, da bi, kot je ta podrejeno predlagala, odpravilo izpodbijano odločbo, kajti ugotovitev pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe namreč terja, kot že tudi navedeno, zavrnitev tožbe, ter da bi z odpravo ali razveljavitvijo poseglo v zahtevo (vlogo) tožnikov, saj podlage za tako postopanje sodišča v ZUS-1 ni.

13. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.