Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za revizijo je na revidentu.

Revidentkino vprašanje „preliminarne ocene skladnosti devetega odstavka 107. člena ZIS z 39. členom URS in posledično vložitev zahteve za oceno ustavnosti po 156. členu URS, ker naj bi bila izpodbijana odločba v neskladju z 39. členom URS in 10. členom EKČP, naložen ukrep po devetem odstavku 107. člena ZIS pa nesorazmeren“ samo po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost glede na vsebino obravnavane zadeve in konkretizacije ter opredelitve razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Urada Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo (v nadaljevanju Urad), št. 4613-229/2010/3 z dne 17. 3. 2010, s katero je bilo na podlagi pete alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in devetega odstavka 107. člena Zakona o igrah na srečo (Ur. l. RS, št. 134/03-UPB in 10/10; v nadaljevanju ZIS) revidentki kot ponudnici storitev informacijske družbe v 1. točki izreka naloženo, da mora v roku 15 dni po prejemu te odločbe omejiti dostop do spletne strani www....., na kateri gospodarska družba A. prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www.... v IP naslov, v 2. točki izreka pa, da mora revidentka Uradu predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v 8 dneh po omejitvi dostopa do spletne strani. Tožena stranka je z odločbo, št. 4613-257/2010/1 z dne 29. 11. 2010, zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo Urada.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami, da gre za pomembno pravno vprašanje „preliminarne ocene skladnosti devetega odstavka 107. člena ZIS z 39. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS) in posledično vložitev zahteve za oceno ustavnosti po 156. členu URS, ker naj bi bila izpodbijana odločba v neskladju z 39. členom URS in 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), naložen ukrep po devetem odstavku 107. člena ZIS pa nesorazmeren“, ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. To vprašanje namreč samo po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost glede na vsebino obravnavane zadeve, in konkretizacije ter opredelitve razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do s tožbo uveljavljanih ustavnih kršitev, zgolj vsebinsko ponavljanje tožbenih navedb o neustavnosti devetega odstavka 107. člena ZIS in njegovem nasprotju z 10. členom EKČP za izpolnitev pogoja za dovolitev revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ne zadošča. 7. Vrhovno sodišče v zvezi z revidentkinim predlogom za prekinitev predmetnega postopka in zahtevo za oceno ustavnosti devetega odstavka 107. člena ZIS še pojasnjuje, da se glede na to, da je revizijo zavrglo kot nedovoljeno, do revizijskih ugovorov o neskladnosti devetega odstavka 107. člena ZIS v skladu z URS po vsebini ni opredeljevalo.

8. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.