Jedro

Na mestu je pritožničino opozorilo, po katerem je treba v obravnavani zadevi upoštevati, da je bil obdolženi tisti, ki je pričel izzivati in da je S. B. celo udaril, kar ob znanem stališču, da silobran zoper silobran ni mogoč/dovoljen odpira vprašanje dovoljenosti njegovega dejanja, s katerim je oškodovanca nedvomno poškodoval. Toda natanko to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, pri čemer je zaradi izostale sorazmernosti med obdolženčevim napadom in odvračanjem le-tega s strani oškodovanca in ostalih dveh prič pravilno ugotovilo, da se je ravnanje slednjih sprevrglo v nov napad, ki ga obdolženi, glede na to, da je bil njegov napad že nevtraliziran, ni bil več dolžan trpeti.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd.

oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (KZ). V posledici takšne sodbe je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka

92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni obdolženčevi izdatki obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Na podlagi pravilno ocenjenega obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča opravičevala uporabo prvega odstavka 11. člena KZ in s tem obdolženčevo oprostitev.

Pritožbeno sodišče se zato pridružuje ustrezno izdelanim razlogom sodbe sodišča prve stopnje, jih povzema, na bistvene pritožbene navedbe pa odgovarja: Na mestu je pritožničino opozorilo, po katerem je treba v obravnavani zadevi upoštevati, da je bil obdolženi tisti, ki je pričel izzivati in da je S. B. celo udaril, kar ob znanem stališču, da silobran zoper silobran ni mogoč/dovoljen odpira vprašanje dovoljenosti njegovega dejanja, s katerim je oškodovanca nedvomno poškodoval. Toda natanko to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo (stran 3 do 4 sodbe), pri čemer je zaradi izostale sorazmernosti med obdolženčevim napadom in odvračanjem le-tega s strani oškodovanca in ostalih dveh prič pravilno ugotovilo, da se je ravnanje slednjih, ki ga pritožnica v večjem delu bodisi minimalizira ali prezre, sprevrglo v nov napad, ki ga obdolženi, glede na to, da je bil njegov napad že nevtraliziran, ni bil več dolžan trpeti (prim. Bavcon L./Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, ČZ Uradni list Ljubljana, 1996, stran 88).

Poudarjana intenziteta udarcev s samo pravico braniti se nima veliko opraviti, pomembna pa je za presojo sorazmernosti kot enim izmed pogojev za priznanje te pravice. V tej zvezi pritožbeno sodišče v splošnem ne more nasprotovati pritožničini ugotovitvi, po kateri upoštevaje obdolženčevo odklonitev zdravniške pomoči, silovitost napada ni mogla biti velika, še zlasti, ker v trenutku storitve dejanja med udeleženci ni bilo neposrednega fizičnega stika. Ko pa k ugotovljenemu dodamo dejstvo, da so se obdolženca, ki prav gotovo ni bil trezen, fizično lotili trije fantje, da se jim je izmuznil in zatekel za točilno mizo ter da je po izpovedbi U. U. eden od B. v tistem trenutku pričel mahati s stolom proti obdolženemu, so zaključki enaki zaključkom sodišča prve stopnje.

Kakšna je vzročna zveza med (ne)verodostojnostjo izpovedbe priče in dejstvom, da je bil zoper isto podan predlog sodniku za prekrške zaradi kršitve Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki ni niti sorodna obravnavanemu kaznivemu dejanju, ni povsem jasno, medtem ko pritožbeno sodišče opozarja, da se verodostojnost dokazov v kazenskem postopku v prvi vrsti preizkuša s skladnostjo ali razhajanji z drugimi dokazi. V tem smislu izpovedbi priče, ki v sam dogodek ni bila neposredno vpletena in ki ni imela motiva, da bi kogarkoli po krivem obremenjevala, ni mogoče ničesar očitati. Njena izpovedba se vsaj v kvalitativnem, če že ne v kvantitativnem smislu sklada z izpovedama, po katerima oškodovanec in navedeni priči po obdolženčevem udarcu le niso bili tako nebogljeni, da se obdolženi zoper njihovo ravnanje ne bi smel braniti.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).