Jedro

Pravočasne zahteve ene pravne osebe ni mogoče šteti za zahtevo, ki bi varovala pravico druge pravne osebe do uveljavljanja denacionalizacije, saj gre za nasprotujoča zahtevka za denacionalizacijo istega premoženja. Zahtevka, ki je v korist pravne osebe, ne gre razlagati tudi v korist druge pravne osebe (tožeče stranke), ki sploh ne zatrjuje svojega pravnega nasledstva s pravno osebo, kateri je bilo predmetno premoženje podržavljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Oddelka za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve Upravne enote Ljubljana, Izpostave C. št. ..., ... in ... z dne 10.4.1996, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel priglasitev tožeče stranke kot stranke v denacionalizacijskem postopku v zadevi vrnitve 1/4 solastninskega deleža iz vl. št. 846 k. o. S.P. predmestje I. del (sedaj T.) na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ocenjuje odločitev prvostopnega organa kot pravilno. Nepremičnina, ki je predmet navedenega postopka in je vpisana v zemljiški knjigi pri navedenem vložku, je bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ugotovil, da sta bila pred nacionalizacijo lastnika te nepremičnine Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije, vsak do 1/2. Navedeno namreč izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožeče stranke, da bi v navedenem postopku bilo potrebno kot predhodno vprašanje razčistiti, ali je Zdravniška zbornica pravni naslednik sindikata, ali pa je prišlo do spremembe naziva zaradi ukinitve sindikatov leta 1946. Po oceni tožene stranke je v navedenem postopku pomembno le, kdo je bil na navedenem delu predmetne nepremičnine vknjižen kot lastnik v času podržavljenja. V konkretnem primeru je bila v zemljiški knjigi pri navedeni 1/4 predmetne nepremičnine v času podržavljenja vpisana Zdravniška zbornica v L., torej je bila, glede na podatke zemljiške knjige, ta zbornica lastnik tega dela nepremičnine. Lastninska pravica se namreč izkazuje s podatki v zemljiški knjigi. Ker je zemljiška knjiga javna listina, velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, torej so podatki, ki so zapisani v njej, verodostojni, dokler ni dokazano nasprotno. Dokazovanje nasprotnega, to je ugotavljanje tega, kaj se je dogajalo s tem delom nepremičnine (1/4) pred podržavljenjem oziroma ugotavljanje, da v konkretnem primeru vpis v zemljiški knjigi v času podržavljenja ni bil pravilen, pa tudi ni stvar upravnega, pač pa je to stvar sodnega postopka. Zato je prvostopni organ pravilno odločil, da v konkretni zadevi tožeča stranka ne more biti upravičenec v denacionalizacijskem postopku, ker pred podržavljenjem ni bila solastnica predmetne nepremičnine in je zato tudi pravilno sklepal, da ni pogojev za uvedbo upravnega postopka ter je po 2. odstavku 125. člena ZUP izdal sklep, s katerim je zavrgel priglasitev tožeče stranke kot stranke v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP, ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in da temelji na zakonu in zato meni, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi meni, da bi moral prvostopni organ predvsem ugotoviti, kdo je bil dejanski lastnik predmetne nepremičnine in ne, zgolj s pavšalnim sklicevanjem na pridobljene zemljiškoknjižne podatke ter načela zemljiške knjige, zavreči njene vloge. Sama je predložila konkretne dokaze, ki jih tožena stranka ni upoštevala, z obrazložitvijo, da to ni stvar upravnega postopka, saj je po mnenju tožene stranke pri odločanju pomembno le, kdo je bil na navedenem delu te nepremičnine vknjižen kot lastnik v času podržavljenja. V postopku je potrebno ugotoviti resnično stanje stvari (ne glede na podatke zemljiške knjige in njena načela) in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen ZUP). Vprašanje lastninskega upravičenja, ki se pojavlja v tej zvezi, je po njenem mnenju predhodno vprašanje, od katerega rešitve je med drugim odvisna, ob upoštevanju pravnega nasledstva, tudi lastnost stranke v postopku in bi moral torej prvostopni organ postopati v skladu z določbami 144. do 148. člena ZUP. V neposredni odvisnosti od tega je vprašljiva aktivna legitimacija Zdravniške zbornice Slovenije ter njeno verjetno izkazano pravno nasledstvo glede na številne statusne spremembe. Dejstvo je, da sta ona - kot pravni naslednik Zdravniškega sindikata v L. - ter Zdravniška zbornica Slovenije dve različni pravni osebi, od katerih vsaka v svojem imenu zahteva vrnitev podržavljenega premoženja. Iz v upravnih spisih priložene kupne pogodbe z dne 20.1.1943 izhaja, da je Zdravniški sindikat v Ljubljani odkupil od K.R. idealni delež do 1/4 njej lastnega zemljišča, vl. št. 846 k. o. S.P. predmestje I. del (sedaj k. o. T.), z na tem zemljišču stoječo hišo v L.. V točki V. je z intabulacijsko klavzulo dovoljen vpis lastninske pravice v korist Zdravniškega sinidikata v L. s tem, da se v zemljiški knjigi popravi ime Zdravniška zbornica za Slovenijo, katera je že lastnik do idealnega deleža 1/4 predmetne nepremičnine, v Zdravniški sindikat L. tako, da bo v bodoče le-ta lastnik do idealnega deleža 1/2 predmetne nepremičnine. V letu 1945 se je Zdravniški sindikat v L. z enostranskim, ukaznim nastankom Enotnih sindikatov Jugoslavije oziroma Slovenije zlil v enotno sindikalno organizacijo, ki ni imela lastnine, in je zato konkretna lastnina Zdravniškega sindikata v L. prešla (po samem predpisu) na Zdravniško zbornico, zgolj kot titularja te zasebne lastnine. Enotni sindikati Slovenije so prek svojih transformacij v Zvezo sindikatov Slovenije prenehali delovati in so nastali novi pluralni sindikati, med njimi tudi FIDES oziroma tožeča stranka kot reprezentativni sindikat zdravnikov in zobozdravnikov in s tem edini pravni naslednik Zdravniškega sindikata v L., s čimer so nanj prešle vse pravice in obveznosti njegovega pravnega prednika. Tudi pravno nasledstvo je verjetno izkazala v skladu z 2. odstavkom 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in bi ji glede na vse navedeno v skladu s 1. odstavkom istega člena morala biti priznana lastnost stranke v predmetnem postopku. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter ji prizna lastnost stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da sta bila pred nacionalizacijo lastnika predmetne nepremičnine Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije, vsak do 1/2 in da je v konkretnem upravnem postopku pomembno le, kdo je bil na navedenem delu predmetne nepremičnine (1/4) vknjižen kot lastnik v času podržavljenja. To je bila Zdravniška zbornica v L.. Lastninska pravica se namreč izkazuje s podatki v zemljiški knjigi, saj je zemljiška knjiga javna listina, za katero velja načelo zaupanja vanjo. Torej so podatki, ki so zapisani v njej, verodostojni, dokler ni dokazano nasprotno, kar pa je stvar sodnega in ne upravnega postopka (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90 - ZTLR). Tudi sodišče meni, da je, glede na navedeno utemeljena odločitev prvostopnega organa in tožene stranke in da je tožena stranka dala pravilne razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Sodišče je ZUP in ZTLR smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).