Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je telesno poškodoval v delovni nezgodi 1.2.2001, ko je kot voznik kamiona stopil iz vozila na ledena tla, kjer mu je spodrsnilo, zaradi česar je hudo padel. Utrpel je izpah sklepa med ključnico in lopatico na desni strani ter delno pretrganje supraspinatne mišice, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.600.000 SIT (1.150.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT za strah, 1.000.000 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti in 150.000 SIT za skaženost) ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 30.976 SIT, od česar je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.527.650 SIT, medtem ko je bil v presežku tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 750.000 SIT (za 250.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in za 500.000 SIT iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti), v preostalem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je tožnik vložil glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 21.490,57 EUR (prej 5.150.000 SIT).

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel izpah sklepa med ključnico in lopatico na desni strani ter delno pretrganje supraspinatne mišice. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke dr. M. C., izpovedbi tožnika zaslišanega kot stranke v postopku ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, neugodnosti, ki jih je tožnik prestal v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, starost tožnika ob nastanku škodnega dogodka, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, mesto in intenziteto odražanja brazgotin, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.