Jedro

Izdaja dovoljenja za družinskega člana je odvisna od rezidentskega statusa tistega družinskega člana (v tem primeru tožnika), ki uveljavlja pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Upravne enote Velenje, št. 214-2632/2011 z dne 24. 8. 2011, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo, št. 214-2632/2011 z dne 24. 8. 2011, je Upravna enota Velenje pod točko I. izreka odločila, da se prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke A.A., rojene …. 1970 v kraju Zhur, državljanke Kosova, v RS zaradi združitve družine (36. člen ZTuj-1 - UPB6) z začasnim prebivališčem v B., na naslovu …, ki jo je dne 13. 12. 2010 vložil pri tukajšnji upravni enoti zakonec C.C., državljan Srbije z začasnim prebivališčem v B., na naslovu …, zavrne. Pod točko II. izreka je odločeno, da mora tujka zapustiti državo v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe. Pod točko III. izreka pa je odločeno, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

Organ prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je C.C. dne 13. 2. 2010 pri upravni enoti vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanja za ženo A.A., zaradi združitve družine. Organ prve stopnje pojasnjuje celotni postopek in obvestila vlagatelju prošnje, ki se nanašajo na manjkajoče listine ter navaja, katere listine si je organ pridobil od pristojnih organov po uradni dolžnosti. V času, ko je tekel postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje A.A., je zakonec C.C. dne 7. 1. 2011 vložil pri tem organu prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi 5 let neprekinjenega prebivanja v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. V nadaljevanju navaja listine, ki jih je predložil, kar pa sodišče v odločbo ne povzema. Zaradi razjasnitve izpolnjevanja pogojev je bil v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 21. 2. 2011 razpisan narok, na katerem sta bila oba prisotna in seznanjena s tem, da C.C. ne izkazuje zadostnih sredstev za preživljanje v višini 1.147,60 EUR in 229,52 EUR otroških dokladov, kar ne zadostuje za 5 člansko družino, glede na pogoje zajamčenega osebnega dohodka, razen tega ima tudi davčni dolg v višini 49.447,87 EUR.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je C.C., z vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje žene A.A. zaradi združitve družine z dne 13. 12. 2010, uveljavljal pravico do združitve družine, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci, dne 21. 3. 2011 za sebe vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela, zato C.C. do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje za njega, ne more biti priznana pravice do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. V postopku je bilo tako ugotovljeno, da je bila dne 30. 6. 2011 C.C. prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela z odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011, zavrnjena. Stranki sta bili tudi seznanjeni s tem, da bo odločba negativna in je bil o tem bil narejen zapisnik. Po prvi alinei prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona. Ker je bila tujcu C.C., ki namerava združevati družino zavrnjena izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela, niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje njegove žene A.A., zaradi združitve družine, ker družina deli usodo tistega družinskega člana, ki uveljavlja pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa in izreka navedbe dejanske in pravne razloge za odločitev, ki jih sodišče v sodbo ne povzema.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma povzema odločitev in obrazložitev obeh upravnih odločb, kar sodišče v sodbo ne povzema. Navaja, da je pravica A.A. vezana na pravico do začasnega prebivališča tožnika, ki je njen mož. Ker je pravica družinskih članov tujca do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje v RS odvisna od tega ali bo tujcu dovoljenje za začasno prebivanje v RS podaljšano, je po mnenju tožnika izpodbijana odločba preuranjena, saj v zadevi še ni pravnomočno odločeno o pravici tožnika. V RS živi skupaj z ženo A.A. in tremi hčerami.

Minimalni dohodek na družinskega člana znaša 229,52 EUR, kar je dovolj za izpolnitev pogoja zadostnih sredstev za preživljanje skladno s četrtim odstavkom 27. člena Zakona o tujcih. V nadaljevanju še navaja sklenjeno preživninsko pogodbo v obliki notarskega zapisa med A.A. (žena tožnika) z njegovim sinom D.D. kot preživljalcem za ženo in za hči E.E. kot preživljanki, št. Sv 237/11 z dne 10. 3. 2011, v višini 460,00 EUR in sicer vse do 1. 3. 2013. V zvezi s svojo obveznostjo do RS pojasnjuje, da iz Sklepa o davčni izvršbi Davčnega urada Velenje, št. DT 42914-703/2011, 2-16022-04 z dne 16. 2. 2011, za izterjavo zneska 49.739,44 EUR izhaja, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima tožnik do dolžnika F. d.o.o. na podlagi računov: št. 15-210 z dne 31. 8. 2010, za znesek 12.086,80 EUR, št. 17-210 z dne 31. 10. 2010 za znesek 17.422,35 EUR in št. 18-210 z dne 30. 11. 2010 za znesek 13.290,00 EUR. Poudarja, da ta davčni dolg ne vpliva na višino njegovih razpoložljivih sredstev, ker se z izvršbo ne posega na njegovo premoženje iz naslova rednih prejemkov, ki skladno z Zakonom o tujcih predstavljajo potrebna sredstva za preživljanje in je s tem zavržena domneva, da se kot tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Ni mu mogoče očitati, da je glede nastanka dolga ravnal naklepno ali s hudo malomarnostjo, ker takšnih posledic ni želel. Dolg se bo poplačal tudi iz njegova premoženja, saj je trenutno v teku izvršilni postopek za poplačilo tega dolga, pri tem pa si bo še naprej prizadeval za njegovo poplačilo. Svoj poslovni delež je prenesel na družbo G. d.o.o. in s tem prenosom tudi dolg do RS. Tožnik še vedno, poleg novega dolžnika odgovarja za obstoječi dolg v skladu s 672. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ker je delež dolžnika pridobila družba G. d.o.o., je slednja poleg tožnika solidarno zavezana za plačilo dolga (482 ZGD-1). Njegov dolg do RS se bo poplačal v izvršilnem postopku, ki je v teku, prav tako je za plačilo dolga odgovorna tudi družba G. d.o.o., kot prevzemnica poslovnega deleža tožnika. Aktivnosti tožnika je tako treba presojati v smislu prizadevanja za čimprejšnje in učinkovito poplačilo obveznosti.

Nadalje navaja, da kot prokurist ne odgovarja za vse vrste obveznosti družbe H. d.o.o. To je posebna oblika zastopanja družbe, ki opravičuje zastopnika za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (33. člen ZGD in nasl.). Prokurist je pooblaščen za opravljanje poslov, ki sodijo v dejavnost poslovanja družbe, ne odgovarja pa za vodenje ali upravljanje družbe in tudi ni odgovoren za dolgove družbe, za kar je odgovorno poslovodstvo družbe in zlasti direktor. To je urejeno v ZGD-1 in v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju in drugih predpisih. S tem predpis določa, da za obveznosti družbe s svojim premoženjem odgovarja tudi prokurist, zato zaključek upravnega organa, da je kot prokurist odgovoren za dolgove družbe H. d.o.o., ne vzdrži pravne presoje. Prokurist je pooblaščenec in ne zakoniti zastopnik in je pooblaščen za opravljanje nalog, ki mu jih zaupa poslovodstvo družbe v izvršitev. Prokure se ne more razlagati tako, da je zavezan skrbeti za vse obveznosti v družbi, ker mu to zakonodaja ne nalaga. Prilaga še potrdilo Davčnega urada Velenje, št. DT 4290-115/2011-237-16022-08 z dne 4. 7. 2011, iz katerega je razvidno, da ima davčni zavezanec H. d.o.o. na dan izdaje potrdila poravnane vse zapadle zakonske obveznosti. Do zamika tega plačila je prišlo zaradi trenutne gospodarske situacije, ker so vsa podjetja v zamudi s plačili in je družba čakala na finančni priliv, iz katerega je lahko poravnala svoje obveznosti.

Glede prostega poudarka pojasnjuje, da je upravni organ dolžan presojati razloge, ki morajo biti tudi ustrezno pravno obrazloženi. Ne zadošča, da upravni organ le navede določeno okoliščino, zaradi katerih meni, da so taki razlogi podani, ampak mora utemeljiti svojo odločitev glede na konkretne dejanske okoliščine. Dejstvo, da je zoper C.C. v teku izvršilni postopek za poplačilo dolga do RS, ne more predstavljati legitimne podlage odločitvi upravnega organa, da so podani razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. To predstavlja tudi kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Odločanja o zadevah podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, imajo izrazito ekonomsko politično naravo, zaradi česar mora organ še posebno previdno odločati v okviru proste presoje, saj so razlike v obravnavanju posamičnih vlog, s katerimi se manifestira izvajanje določene upravne politike dopustne, vendar le, če imajo objektivno in upravičeno podlago in niso diskriminatorne. Dejstvo, da ima C.C. dolg do RS, ki pa ga bo tudi odplačal oziroma je izvršilni postopek v fazi poplačila, ne more predstavljati podlage za zaključek upravnega organa, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Do tega je prišlo zaradi splošne gospodarske krize, ki je močno prizadela gradbeno stroko. Upravni organ bi moral tudi upoštevati, da doslej ni imel neplačanih obveznosti v RS oziroma jih je poravnaval v roku. V RS živi že daljše časovno obdobje, tukaj si je ustvaril z družino dom, živi v najemniškem stanovanju in ima sklenjeno najemno pogodbo za opremljeno stanovanje za nedoločen čas. Mladoletne hčere v RS redno obiskujejo šolo, kot to izhaja iz priloženih spričeval za I.I., J.J. in E.E. Dalj časa se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo s področja gradbeništva in upa, da bo s svojim delom v celoti nadaljeval. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-2632/2011 z dne 24. 8. 2011 odpravi in s sodbo samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo tožene stranke, ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijanih odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujke A.A. vložil tožnik C.C., ki je njen zakonec. Upravni organ prve stopnje je prošnjo zavrnil z izpodbijano odločbo, ki jo je potrdila tožena stranka s pritožbeno odločbo. Tožniku samemu osebno, pa je bila zavrnjena prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela z odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011, kar pa je bil predmet obravnavanja pri tukajšnjem sodišču pod zadevo IV U 31/2012. V spornem primeru je v času obravnavanja prošnje in odločanja organa prve stopnje, veljal Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 64/2009, v nadaljevanju ZTuj-1 – UPB6), ki je v prvem odstavku 36. člena (združitev družine in pravica do celovitosti družine) določal pogoje, po katerih se prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. Po navedeni zakonski določbi se pravica prizna le tujcu, ki v RS prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje in tujcu, ki v RS zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta. Ker je bila tožniku C.C. kot tujcu, ki je vložil prošnjo za podaljšanje začasnega prebivanje za svojo zakonsko ženo A.A., zaradi namena združitve družine (kar je predmet obravnavanega primera), zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, iz razloga zaposlitve ali dela, z dokončno odločbo Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011, s tem tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje njegove žene A.A., na podlagi 36. člena ZTuj-1 - UBP6. Izdaja tovrstnega dovoljenja za družinskega člana je namreč posledično odvisno od rezidentskega statusa tistega družinskega člana (v tem primeru tožnika), ki uveljavlja pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine.

V že obravnavanem upravnosodnem sporu C.C. kot tožnika (IV U 31/2012) zoper zavrnilno, zgoraj navedeno dokončno odločbo Upravne enote Velenje, v zvezi s prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, je bila izdana sodba IV U 31/2012-15 z dne 19. 2. 2013, s katero je sodišče tožbi ugodilo in odločbo RS Upravne enote Velenje, št. 214-544/2011 z dne 30. 6. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Glede na posledično odvisnost te odločitve, od zgoraj navedenega upravnosodnega spora v zadevi IV U 31/2012, je sodišče odločilo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.