Jedro

Otroku starša, ki je bil ubit kot pripadnik Wehrmannschafta, ni mogoče priznati statusa ŽVN, saj enot Wehrmannschafta ni mogoče šteti med redne vojaške enote okupatorja med II. svetovno vojno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. 596-769/00 z dne 7. 6. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje tožeči stranki priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Tožena stranka je nadalje odločila, da tožeči stranki ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da prvostopni organ glede na predloženo dokumentacijo pravilno ugotavlja, da je bil strankin oče AA proti svoji volji mobiliziran v enoto Wehrmannschafta v Artiče in bil ubit maja 1944. Na podlagi predložene listine v nemškem jeziku z dne 18. 5. 1944 in izpiska iz mrliške matične knjige je dokazano, da je AA umrl 17. 5. 1944 v bolnici v Brežicah za posledicami strelne poškodbe. Nepravilen pa je zaključek prvostopnega organa, da tožeča stranka izpolnjuje vse predpisane pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ubitem očetu, saj temelji na zmotni presoji izvedenih dokazov. Stranka ni niti zatrjevala niti to ne izhaja iz spisov, da je bil njen oče ubit kot talec. Ravno tako ni dokazano, da je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj ga ni izgubil kot izgnanec, zapornik, taboriščnik, delovni deportiranec, interniranec ali begunec, torej v času, ko naj bi bil izpostavljen prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja ali njegovih sodelavcev v smislu 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Življenja tudi ni izgubil v času prisilne mobilizacije v redne vojaške enote okupatorja v smislu 4. člena ZZVN. Enote Wehrmannschaft niso bile v sestavi rednih vojaških enot nemškega okupatorja. Iz zgodovinskih virov je znano, da so bile organizirane in so delovale v okviru Štajerske domovinske zveze. V primeru očeta tožeče stranke torej ne gre za prisilnega mobiliziranca v smislu 4. člena ZZVN. Tožena stranka nadalje zaključuje, da tožeča stranka tudi ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, saj ni dokazano, da je bil oče ubit zaradi takega sodelovanja. Izjava krajevne organizacije ZZB NOV Leskovec pri Krškem z dne 12. 2. 2002 ter izjavi prič BB in CC niso zanesljiva podlaga za zaključek, da je strankin oče AA sodeloval v NOB, še manj pa, da je bil ubit zaradi takega sodelovanja. Treba je namreč ločiti med "sodelovanjem v NOB" in "simpatizerstvom s partizanskim gibanjem", kot izhaja iz izjave borčevske organizacije. Tožeča stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza, iz katerega bi bilo nedvoumno in določno razvidno, da je strankin oče sodeloval v NOB. Priči BB ni znano, kako naj bi tožnikov oče sodeloval v NOB oziroma pomagal partizanom, prav tako tudi ne priči CC, saj je med vojno pobegnila na ozemlje, ki ga je zasedel italijanski okupator in se je z družino AA ponovno srečala šele po koncu vojne. Ostale priče, ki so bile zaslišane v zadevi pa o sodelovanju tožnikovega očeta v NOB niso izpovedale ničesar. Po oceni tožene stranke tudi ni dokazov, da je bil tožnikov oče, zaradi sodelovanja v NOB s strani kočevskega Nemca zavestno ubit. Priča CC, je ob drugem zaslišanju bistveno spremenila svojo izjavo glede okoliščin smrti tožnikovega očeta, čeprav ji iz lastnega zapažanja o teh okoliščinah ni nič znanega. Tudi druge zaslišane priče niso bile prisotne ob dogodku. Verjeti je pričam, ki so izjavile, da so se po smrti AA širile različne govorice o okoliščinah, v katerih naj bi izgubil življenje, med drugim tudi govorice, da naj bi ga po nesreči ubil pripadnik enote Wehrmannschaft ob čiščenju puške. Tudi tožnikova sestra DD je ob prvem zaslišanju izjavila, da ji je iz pripovedovanja znano, da je verjetno prišlo do nesreče ob orožnih vajah, smiselno enako pa sta izjavili tudi priči EE in FF. DD, ki je bila v svoji zadevi kot stranka trikrat zaslišana, ni o sodelovanju očeta v NOB izjavila ničesar. AA in sestra GG, ki sta bila v zadevi DD zaslišana kot priči, nista izjavila, da naj bi bil oče ustreljen zaradi sodelovanja v NOB, kar sta kasneje zatrjevala kot stranki v lastnih zadevah. Kot priči sta skladno izjavila le-to, da je bil oče par dni pred odhodom domov ustreljen od kočevskega Nemca na postelji v šoli v Artičah, kjer se je nahajala njegova enota. Po oceni tožene stranke ni verjetno, da bi bil tožnikov oče potem, ko je bil obstreljen, odpeljan v bolnico v Brežice, če bi ga zares nameravali ubiti zaradi sodelovanja v NOB. Ker torej po mnenju tožene stranke tožnikov oče ni izgubil življenje v pravno relevantnih okoliščinah iz 8. odstavka 2. člena ZZVN, tožnik ni upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja na tem pravnem temelju.

Tožeča stranka v tožbi meni, da so zaključki tožene stranke narejeni enostransko in brez natančne analize izvedenih dokazov in brez upoštevanju razmer, ki so bile v času od leta 1941 do leta 1945 na območju spodnje Štajerske in še posebej na področju v okolici Brežic in Krškega. Leta 1941 so to področje namreč okupirale enote nemškega agresorja in v jeseni istega leta so začeli z izseljevanjem Slovencev in priseljevanjem kočevskih Nemcev. Ostalo je manjše število slovenskih družin, ki so jih okupatorske oblasti pustile zaradi njihovega dela v dejavnostih, ki so bile za njih pomembne ali zaradi pomoči priseljenim Nemcem pri obdelovanju vinogradov. Tako je bilo tudi z družino tožnika, saj je oče občasno delal na bližnjem letališču ter pomagal priseljenim Nemcem pri obdelovanju trte. Oče tožnika je bil v stiku s svojimi sorodniki, ki so bili že v partizanih in so na terenu delali za NOB. Očeta so nekajkrat za določen čas prisilno mobilizirali v enoto Wehrmannschaft, ki je imela svoj sedež v zgradbi osnovne šole v Artičah. To enoto so sestavljali tako priseljeni Nemci kot tudi mobilizirani Slovenci. Ali so prisilno mobilizirali vse pripadnike te enote tožniku ni poznano, vsekakor pa je prepričan, da njegovega očeta so, saj je oče sam dejal, da mora iti, ker ga bodo drugače zaprli nemški žandarji. Glede sodelovanja tožnikovega očeta z NOB so seveda obstajale možnosti pričanja s pričami, ki so še žive in ki sploh kaj vedo. Tožnik meni, da je potrebno bolj kritično presoditi izjave zaslišanih prič, še posebej BB. Edino sprejemljiv in razumljiv je zaključek, da je na tožnikovega očeta streljal kočevski Nemec zato, ker je sumil ali vedel o njegovem sodelovanju z NOB. Razlaga o poškodbi, do katere je prišlo okoli 22. ure med čiščenjem orožja, je povsem nesprejemljiva. Tožnik nadalje meni, da je tožena stranka tudi napačno zaključila in zavrnila razloge za izdajo odločbe na podlagi 4. člena ZZVN. Razlaga tožene stranke glede rednih ali paravojaških enot nemške države v času med letoma 1941 in 1945 je napačna. Vprašanje je namreč, kaj sploh je v vojnem času redna oborožena enota neke države ali paravojaška oborožena enota. Po tožnikovem mnenju je v vojnem času oborožena enota neke državne formacije na določenem teritoriju vsaka enota, ki jo organizira ta država, jo oboroži, usposobi in skrbi za njeno materialno, kadrovsko in prostorsko oskrbo v času njenega delovanja. V 4. členu ZZVN je zapisano, da je žrtev tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja. Ob razlagi redne vojaške enote okupatorja, kot jo tolmači tožena stranka, so bile to le enote Wehrmacht. Enote Wehrmannschaft so bile oborožene enote Štajerske domovinske zveze, torej nemške zveze, ki je delovala po načelu Hitlerjeve izjave "naredite mi to deželo zopet nemško". Poznano je tudi, da so nemške okupacijske oblasti tako kot na Štajerskem s Štajersko domovinsko zvezo in njenimi oboroženimi enotami Wehrmannschaft, podobno organizirali prebivalstvo v večini držav, ki so jih okupirali. Štajerska domovinska zveza s svojim vojaškim delom ni bila organizacija, ki bi lahko delala, kar bi želela, temveč je imela jasna navodila s strani deželnih, državnih in vojaških oblasti in je z njimi tesno sodelovala. Kot zaključek tožnik navaja, da je bila splošna usmeritev nemških okupacijskih sil, da na okupiranih območjih organizira vojaške enote, katere so sestavljali domačini, vendar pa je o njihovem delovanju odločala okupacijska oblast. Tako so želeli ustvariti občutek med prebivalstvom, da jih nadzirajo njihovi oboroženi rojaki in ne nemška vojska, žandarmerija, enote SS ali gestapo. Želja po psihološkem učinku je bila več kot očitna in navidezna samostojnost ali status paravojaške enote ravno tako. V kolikor bi bili vsi ti mobiliziranci mobilzirani v enote Wehrmachta, sedaj o tem sploh ne bi bilo potrebno razpravljati. Pomembno dejstvo je le to, da je bil tožnikov oče prisilno mobiliziran v enoto Wehrmannschaft, ki je bila oborožena enota in je delovala po navodilih in v interesu nemškega okupatorja. Tožnik meni, da v kolikor dokazi o sodelovanju njegovega očeta v NOB niso dovolj prepričljivi, je potrebno uporabiti določilo 4. člena ZZVN v zvezi z določbami 2. člena istega zakona in mu na tej osnovi priznati zahtevani status. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vzdrži v veljavi odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. 596-769/00 z dne 7. 6. 2000, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Materialno-pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00, 1/01 - odl. US in 64/01), ki v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen prisilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Na podlagi določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi citirane določbe, saj na podlagi izvedenih dokazov ni možno zaključiti, da je bil tožnikov oče ubit zaradi sodelovanja v NOB oziroma je izgubil življenje v drugih okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, pri čemer naj bi glede na zatrjevanje tožeče stranke temeljil status njegovega očeta na določbi 4. člena ZZVN, ki določa, da je ob pogojih iz 2. in 3. člena zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnih fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Glede zatrjevanega sodelovanja tožnikovega očeta v NOB sodišče ugotavlja, da ni nobenega dokaza na podlagi katerega bi bilo moč sklepati, da je tožnikov oče res sodeloval v NOB. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da mora biti sodelovanje v NOB jasno dokazano, pri čemer zgolj določenih stikov s partizanskim gibanjem še ni mogoče šteti za sodelovanje v NOB v smislu določb ZZVN. Enako nedokazano pa je v obravnavani zadevi tudi zatrjevano dejstvo, da naj bi bil tožnikov oče ubit zaradi sodelovanja v NOB. Neposrednih prič ustrelitve tožnikovega očeta ni oziroma jih ni mogoče ugotoviti, zgolj z govoricami, ki so se pojavile po smrti tožnikovega očeta, pa ni mogoče utemeljevati dejanskega stanja.

Po oceni sodišča je pravilno tudi stališče tožene stranke, da enote Wehrmannschafta, kamor je bil mobiliziran tožnikov oče, ni mogoče šteti med redne vojaške enote okupatorja. Redne vojaške enote Nemčije med 2. svetovno vojno so bile enote Wermachta. Pripadniki enot Wehrmannschafta so bili prvenstveno domačini in so opravljali delno policijske delno vojaške enote, vendar pa teh enot, ne glede na to, kdo jih je organiziral in kdo jih je materialno podpiral, ni mogoče šteti za redne enote nemške vojske. Ker torej tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa tožniku na podlagi določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.