Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je bilo že pred začetkom upravnega spora odločeno o zahtevi pritožnika, da se o njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč odloči, in ker je pritožnik odločitev prvostopenjskega organa v zavrnilnem delu že izpodbijal v drugem upravnem postopku, pritožnik nima (več) pravnega interesa za odločitev sodišča o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi molka organa glede odobritve brezplačne pravne pomoči. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožbo z dne 27. 2. 2018 zavrglo, saj tožnik za tožbo nima več pravnega interesa. Navaja, da je bilo o tožnikovi prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči že pred vložitvijo tožbe odločeno z odločbama Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 2133/2017 in 2134/2018 z dne 21. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je tožnik na poziv sodišča, ali vztraja pri tožbi in v kakšnem delu oziroma ali tožbo razširja na novi upravni akt, navedel, da vztraja pri vloženi tožbi v celoti, da pa odločbe tožene stranke v zavrnilnem delu izpodbija v novem upravnem sporu pred naslovnim sodiščem.
3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi ter v celoti ugodi tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je pred več kot osmimi meseci vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči ter da mu v devetih mesecih ni bila vročena niti odločba, niti poziv za dopolnitev prošnje. V začetku februarja 2018 je organ pozval, da odloči v zadevi v sedmih dneh, odgovor službe za BPP je dobil šele 19. 2. 2018, ko mu je bilo sporočeno, da bo predvidoma odločeno do marca 2018. Navaja, da je tožba upravičena, ker organ ni izdal odločbe niti v sedmih dneh po prejemu poziva. Molk organa je neutemeljen, saj ni odločil kar šest mesecev. Meni, da ima pravni interes nadaljevati predmetni postopek vsaj zoper zavrnilni del odločb oziroma vsaj glede stroškov upravnega spora in da naj se te odmeri v breme tožene stranke. Ostale pritožbene navedbe se nanašajo na izkazovanje pritožnikove upravičenosti do odobritve brezplačne pravne pomoči. **K I. točki izreka:**
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže tožbo pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in ta dejstva za pritožnika niso sporna): da je sodišče dne 27. 2. 2018 prejelo tožnikovo tožbo1 zaradi molka organa o njegovi prošnji z dne 8. 6. 2017 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP); da je prvostopenjski organ z odločbama Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 2133/2017 in 2134/2018 z dne 21. 2. 2018 odločil o prošnji tožnika za dodelitev BPP; da je tožnik na poziv sodišča, ali vztraja pri tožbi in v kakšnem delu oziroma ali tožbo razširja na novi upravni akt, dne 20. 3. 2018, nato pa še 9. 4. 2018 sporočil, da vztraja pri vloženi tožbi v celoti ter da odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu izpodbija v novem upravnem sporu pred naslovnim sodiščem.
6. Pritožnik je upravni spor sprožil zaradi molka organa, pristojnega za odločanje o brezplačni pravni pomoči. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v prvem stavku četrtega odstavka 34. člena določa, da zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Skladno z določbo tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom istega člena sme tožnik, če organ prve stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sprožiti upravni spor, kot če bi bila njegova pritožba (konkretno prošnja za BPP) zavrnjena. Pritožnik je torej glede na neprerekana, v sklepu prvostopnega sodišča ugotovljena dejstva neupravičeno vložil tožbo zaradi molka upravnega organa, saj je ta pred vložitvijo tožbe o zahtevi pritožnika že odločil. 7. Vrhovno sodišče na tem mestu še ugotavlja, da je pritožnik zgolj pavšalno navedel, da naj bi odločbo upravnega organa z dne 21. 2. 2018 prejel šele v začetku marca, saj ni specificiral niti točnega datuma, kdaj naj bi odločbo upravnega organa prejel, niti ni tej smeri substancirano predlagal ali predložil nobenega dokaza.
8. S tem, ko je tožena stranka še pred vložitvijo tožbe izdala odločbo, s katero je odločila o pritožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč (o njegovi pravici), je torej že izpolnila tožbeni zahtevek, da se odloči o njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči.2 Ker je bilo že pred začetkom upravnega spora torej odločeno o zahtevi pritožnika, da se o njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč odloči, in ker je pritožnik odločitev prvostopenjskega organa v zavrnilnem delu že izpodbijal v drugem upravnem postopku, pritožnik nima (več) pravnega interesa za odločitev sodišča o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podana ves čas trajanja upravnega spora. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.3 Ker pritožnik tožbe kljub pozivu sodišča ni niti umaknil, niti je ni ustrezno spremenil, temveč je zavrnilni del odločbe prvostopenjskega organa izpodbijal v drugem upravnem sporu4, s tako tožbo tako ne more izboljšati svojega pravnega položaja, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.
9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Pritožnik kljub pozivu sodišča prve stopnje tožbe ni niti umaknil, niti je ni razširil na izdani upravni akt, temveč je pri prvotni tožbi vztrajal kljub temu, da je zoper zavrnilni del izdane odločbe prvostopenjskega organa že vložil drug upravni spor. Ker je torej prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo tožbo in ker pritožnik v tem upravnem sporu ni uspel, saj je kljub pomanjkanju pravnega interesa vztrajal pri prvotni tožbi v celoti, je odločitev prvostopenjskega sodišča skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 pravilna, saj predmetni postopek ni bil ustavljen niti po tretjem niti po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. 10. Ker predmet konkretne pritožbene presoje ni bila (ne)upravičenost (delne) zavrnitve pritožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč s strani organa prve stopnje, saj se je to presojalo v drugem upravnem sporu, so bile pritožbene navedbe v tej smeri zato neupoštevne in se Vrhovno sodišče zato do njih ni posebej opredeljevalo.
11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih pritožnik uveljavlja, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
**K II. točki izreka:**
12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Vloženo dne 26. 2. 2017. 2 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 240/2017 z dne 06. 12. 2017. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 715/2011 z dne 17. 5. 2012. 4 Pri tem Vrhovno sodišča pripominja, da iz upravnega spisa Bpp 2134/2017 izhaja, da je bila odločba Okrožnega sodišča v Celju Bpp 2134/2017 z dne 21. 2. 2018 s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju IV U 36/2018-7 z dne 23. 5. 2018 (list. št. 218-223 v spisu Bpp 2134/2017) že pravnomočno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, tako da tožeča stranka tudi iz tega razloga za predmetno tožbo nima več interesa.