Jedro

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Prosti preudarek je bil uporabljen v skladu z določili 88. člena KZ-1 ter temelji na zakonskih razlogih iz te določbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za pogojni odpust je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. V obrazložitvi je navedla, da tožnik prestaja kazen dveh let in pet mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Novem mestu. Na podlagi Poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni je, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti, ker je obsojenec specialni povratnik, ki prestaja združeno kazen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Je tuj državljan s prebivališčem v tujini, ki se je v Slovenijo vrnil izvajat kazniva dejanja, poleg tega pa je povrnil šele majhen del protipravno pridobljene premoženjske koristi, ter zato komisija ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik v tožbi navaja, da je 20. 1. 2013 prestal polovico kazni, vendar kot tujec v RS in po Zakonu o tujcih ni bil pogojno odpuščen. Razlog za zavrnitev prošnje je bil ta, da še ni vrnil 20.000,00 EUR. Poudarja, da v obsodilni sodbi jasno piše, da ni ničesar dolžan, saj ga je sodišče oprostilo plačila sodnih stroškov, premoženjske škode pa ni bilo. Kazen iz ... pa je odsedel 5. 11. 2012. Po izteku kazni pa ni bil izpuščen, ampak je bil iz ... prepeljan v pripor ..., ker je bil obsojen na 18 mesecev in del združene kazni, po sodbi iz ... Dejanje je obžaloval in po svojih možnosti tudi vrača odškodnino, kakor je zahteval njegov vzgojitelj. Meni, da izpolnjuje vse zahteve iz 88. člena za pogojni odpust. Pri sodišču v ... se je sam pozanimal, ali je česa dolžan ali ne, enako se je pozanimal tudi A.A., vendar tudi to ni bilo dovolj, saj je na komisiji ponovno vztrajal, da mora vrniti denar, enako tudi Uprava zaporov, kar dokazuje njihovo nezakonito poročilo k pogojnemu odpustu. Ne razume Uprave zaporov, ki trdi, da je prišel v Slovenijo izvajat kazniva dejanja. To ni res. Bil je v slabi družbi, ki ga je zvabila v kaznivo dejanje. V ... pa ni bil, primer je na Vrhovnem sodišču. V ... ima družino. Uprava zaporov in A.A. sta ravnala nezakonito. Ne ve, zakaj se to dogaja njemu, ker bi zakon moral biti enak za vse. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je plačilo škode stvar izpolnjevanja pogojev za pogojni odpust, glede na peti odstavek 88. člena KZ-1. Plačilo nekaj 10,00 EUR pri škodi v višini 20.000,00 EUR, pri odločanju o pogojnem odpustu ni moč šteti v prid prosilcu.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku istega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). O pogojnem odpustu odloča Komisija (105. člen). Odločbe se izdajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek in sicer v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke (8. člen).

Pogojni odpust z ozirom na zgoraj citirane zakonske določbe ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da pri tožniku še ni pozitivne prognoze, ki je v tem, da se utemeljeno pričakuje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti, ker je specialni povratnik, ki prestaja združeno kazen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Gre za okoliščino, ki jo peti odstavek 88. člena KZ-1 našteva kot prvo pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti. V okviru okoliščine „povratništvo“ je tožena stranka poudarila tudi, da gre za tujega državljana s prebivališčem v tujini, ki se je v Slovenijo vrnil izvajat kazniva dejanja. Nadaljnja okoliščina, ki jo je tožena stranka upoštevala pri odločitvi, da se prošnja za pogojni odpust zavrne, pa je tudi okoliščina, da je tožnik povrnil šele majhen del protipravno pridobljene premoženjske koristi. Odnos obsojenca do oškodovanca, ki se kaže v povrnitvi škode, ki jo je ta utrpel, je okoliščina, ki jo je tožena stranka v okviru petega odstavka 88. člena KZ-1 tudi dolžna presoditi.

Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v primerih odločanja po prostem preudarku, kot je v obravnavani zadevi odločala tožena stranka, sodišče odločitev organa preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče ugotavlja, kot je že zgoraj navedlo, da je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z določili 88. člena KZ-1, ter temelji na zakonskih razlogih iz te določbe. Tožbeni ugovori niso utemeljeni, utemeljen tudi ni ugovor, da iz postopka po sodbi I K 62078/2011 ni dolžan poravnati premoženjskopravnega zahtevka. Iz dopisa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 28. 8. 2013, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je tožnik dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 20.518,58 EUR, oškodovanemu B.B. s.p. Tožnik torej tudi v tožbi izkazuje nekritičen odnos do storjenega dejanja.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Tožnik navaja, da je bila večina tujcev (kot je tudi sam), takoj pogojno izpuščena, kljub obveznosti, da morajo vrniti velike vsote denarja. Sklicevanje na nedoločene zadeve, v katerih naj bi bili obsojenci pogojno odpuščeni, ob enakih dejanskih okoliščinah, ne narekuje napačnega odločanja v obravnavani zadevi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.