Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija drugotožeče stranke se zavrže. Revizija prvotožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvotožnici 1.100.000 tolarjev odškodnine in drugotožniku 310.000 tolarjev odškodnine ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 154.111 tolarjev, oboje z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da sta bila tožnika poškodovana v prometni nesreči dne 2.6.1996, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Ker sta zaradi tega trpela nepremoženjsko škodo, je priznalo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 270.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 180.000 tolarjev in zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 520.000 tolarjev ter za strah 130.000 tolarjev. Tožniku je priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 205.000 tolarjev in za strah 105.000 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke. Razveljavilo je odločitev v zvezi s tožničinimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, tožnikovimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem ter pravdnimi stroški. Delno je tudi spremenilo odločitev in tožnici priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zvišalo na 300.000 tolarjev, za prestani strah pa znižalo na 100.000 tolarjev. Tudi tožniku je priznano odškodnino za strah znižalo na 100.000 tolarjev. Sicer je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Tožnica jo vlaga proti zavrnilnemu delu sodbe v skupni vrednosti 520.000 tolarjev, tožnik pa 5.000 tolarjev. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo izpodbijane sodbe ter zvišanje odškodnine v okviru revizijskih izvajanj. Tožnica meni, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 300.000 tolarjev prenizka, ker so doslej sodišča v podobnih primerih določala odškodnino v znesku 600.000 tolarjev. Tudi glede odškodnine za strah meni, da je primerna odmera 200.000 tolarjev, saj je daljše obdobje čutila posledice nesreče in je bila utemeljeno zaskrbljena zaradi morebitnih trajnih posledic. Poleg tega je trpela poškodbo glave in je bila zaskrbljena zaradi trajne skaženosti, ki je ostala in to na vidnem mestu, kar je sodišče premalo upoštevalo, saj je tožničina zunanjost trajno spremenjena in bi morala biti odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti za 120.000 tolarjev višja.

Tožnik pa meni, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino za prestani strah in da je upravičen do odškodnine, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče. Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija drugotoženca ni dovoljena, revizija prvotožnice pa ni utemeljena.

Po določilu drugega odstavka 382. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000 tolarjev. Ker tožnik vlaga revizijo le zaradi 5.000 tolarjev, ni upravičen do revizije in jo je sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo kot neutemeljeno.

Drugače je v tožničinem primeru, v katerem je sodišče presojalo utemeljenost revizije proti pravnomočno prisojeni odškodnini in je ugotovilo, da sta nižji sodišči pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Navedeni določili omogočata sodišču, da v primeru povzročitve nepremoženjske škode prisodi denarno odškodnino kot satisfakcijo, ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. V tožničinem primeru sta se sodišči pravilno prepričali, da stopnja tožničinih prestanih in bodočih telesnih bolečin in prestane nevšečnosti med zdravljenjem ter njihovo trajanje opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Po ugotovljenem obsegu te škode sta tudi pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine, ko sta ji prisodili 300.000 tolarjev. Tožnica je bila res poškodovana po različnih delih telesa in je zato trpela hude in zmerne bolečine, ki so začele bledeti šele proti koncu bolniškega staleža, med katerim je morala trpeti različne zdravstvene posege, in sodišče ne dvomi, da je zaradi tega trpela. Toda sodišče mora pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine tožničino trpljenje objektivizirati in ga primerjati s podobnimi primeri, ki se pojavljajo v sodni praksi. Ob tem pa se izkaže, da je prisojeni znesek primeren in da revizijska trditev, češ da se za podobne primere prisoja po 600.000 tolarjev, ni utemeljena. Tolikšna odškodnina se prisoja za hujše primere, v katerih oškodovanci dalj časa trpijo zelo hude bolečine in so podvrženi resnim operacijam.

Sodišče tudi verjame tožnici, da jo brazgotina na čelu moti, saj se nahaja na dobro vidnem mestu, in da jo skuša zakriti, bodisi s kremami, deloma pa tudi z lasmi. Toda objektivno gre le za estetski defekt in ne za pravo skaženost, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, ki je tudi neposredno lahko zaznalo motnjo, da je za to pravična odškodnina 180.000 tolarjev.

Tudi prisojena odškodnina za prestani strah je primerna. V ožjem smislu je strah afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur ali izjemoma nekaj dni. V tožničinem primeru je trajal le kratek čas, strah v smislu tako imenovanega razpoloženja, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni, pa ni bil niti hud niti dolgotrajen.

Tožnici se ni bilo treba bati za življenje ali za to, da bi postala invalidka, pa tudi zdravljenje ni bilo dolgotrajno. Za tak strah je odškodnina v znesku 100.000 tolarjev pravična.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.