Jedro

Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni bil plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 ali z zakonom o obdavčenju. Davčna izvršba se začne z izdajo sklepa o izvršbi. Kot to pravilno navaja organ prve stopnje pa predmetnega dolga tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi (14. 6. 2014) sam ni poravnal. Uradna evidenca (knjigovodska evidenca) davčnega organa je na dan izdaje izpodbijanega sklepa, torej 14. 6. 2014, izkazovala neplačani davčni dolg tožnika. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se pri tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti (glavnice, zamudnih obresti in stroškov izdaje tega sklepa), ki znaša na dan 14. 6. 2013 skupaj 2.900.862,79 EUR z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računih bank, ki jih navaja (točki 1 in 2 izreka). Rubež sredstev ne zajema prejemkov, ki so po 159. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe. A. d.d. na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi, kot jih navaja (točki 3 in 4 izreka). A. d.d. obvesti druge izvajalce plačilnega prometa, ko denarna sredstva na transakcijskem računu primarnega izvajalca zadoščajo za poplačilo dolga po sklepu o davčni izvršbi (točka 5 izreka). Dolžniku se prepoveduje razpolaganje z njegovimi sredstvi na računih pri navedenih bankah oziroma hranilnicah, dokler dolg po sklepu o davčni izvršbi, ne bo poravnan, z zamudnimi obrestmi do vključno dneva plačila dolga (točka 6 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točki 7 in 8 izreka). Davčni organ se sklicuje na 93. člen, 96. člen, 143. člen, 145. člen, 152. člen in 166. člen ZDavP-2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Izpodbijani sklep je izdan na pravilni pravni podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 ter vsebuje tudi vse elemente iz 151. člena ZDavP-2. Zamudne obresti so obračunane pravilno in v skladu s 96. členom ZDavP-2. Obračun zamudnih obresti je v izpodbijanem sklepu tudi v zadostni meri obrazložen in ga je možno preizkusiti. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi obveznost sam poravnal. Iz določbe 73. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne izhaja, da bi bila dolžnost davčnega organa nakazati presežek DDV enega davčnega zavezanca za pokrivanje obveznosti drugega davčnega zavezanca, kot izhaja iz ugovorov tožnika. Zgolj podana izjava s strani družbe B. d.o.o. še ne pomeni, da so s tem tožnikove obveznosti tudi poplačane. Iz besedila petega odstavka 97. člena ZDavP-2 izhaja zgolj možnost, da davčni organ „lahko“, ne pa da „mora“ davek vrniti tretji osebi. Davčni organ lahko na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrne tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek. Določba petega odstavka 97. člena ZDavP-2 pa je bila črtana z 16. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2F, ki velja od 11. 12. 2012, uporablja pa se od 1. 1. 2013. Res je sicer, da za zavezanca za davek plača obveznost prostovoljno tudi kdo drug, vendar pa so bile v predmetni zadevi podane ovire za pobot na strani družbe B. d.o.o.. Prvostopenjski organ lahko pred vračilom preveri upravičenost do vračila.

Pritožbeni organ tudi ugotavlja, da je prvostopenjski organ z valuto 30. 4. 2013 naredil pobot, vendar je bilo to po vročitvi izpodbijanega sklepa tožniku. Gre za pobot po stanju podane izjave družbe A. d.o.o., kar pa na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je bil pobot opravljen po izdaji in vročitvi izpodbijanega sklepa.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in da navedenega zneska na dan 14. 6. 2013, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ni več dolgoval, saj je bila ta davčna obveznost poravnana s pobotom. Davčnemu zavezancu se na podlagi 73. člena ZDDV-1 na njegovo zahtevo vrne presežek DDV v 21 dneh po predložitvi obračuna DDV, kar pomeni, da ni v domeni davčnega organa presojati ali bo vrnil presežek DDV ali ne, temveč je to njegova obveznost. Tožnik od 1. 5. 2013 dalje ne dolguje več predmetnega davčnega dolga, saj je bila njegova obveznost do višine 2.085.676,00 EUR pobotana s presežkom DDV družbe A. d.o.o., ki je podala izjavo, da želi, da se navedeni presežek pobota s predmetno davčno obveznostjo tožnika. Da je temu tako, izhaja tudi iz kartice tožnika. Ugotovitev o neporavnanih davčnih obveznosti tožnika iz točke 1 izreka izpodbijanega sklepa je tako nepravilna. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep o izvršbi na podlagi podatkov iz uradne evidence, iz katere je na dan izdaje tega sklepa izhajalo, da ima tožnik neporavnane davčne obveznosti. Tožnik pa tudi ni navedel, da bi obveznost sam poravnal. Navajanje tožnika, kdaj bi moral davčni organ vrniti znesek družbi A. d.o.o. ni predmet tega postopka, saj tožnik ni tisti, ki bi lahko v zvezi s tem podal ugovore. Upravičenka do vračila je bila namreč družba A. d.o.o. in tako lahko zgolj družba A. d.o.o. poda zahtevek glede svojega upravičenja do vračila iz naslova DDV. Predmetni pobot je bil opravljen po izdaji izpodbijanega sklepa (konkretno 20. 6. 2013), vendar z valuto za nazaj (konkretno z valuto 30. 4. 2013). Navedeno izhaja tudi iz vpogleda v knjigovodsko evidenco. Na izpisih knjigovodske kartice je šele od izvršitve pobota, torej od 20. 6. 2013 dalje razviden sporni znesek v dobro z valuto 30. 4. 2013. Knjigovodska kartica, ki jo tožnik prilaga pa izkazuje stanje na dan 20. 6. 2013, vendar je bila izpisana 1. 8. 2013. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama v predmetni zadevi sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito z izpodbijanim sklepom odločil, da se pri tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 14. 6. 2013 skupaj 2.900.862,79 EUR z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računih bank. Sporno je, ali je 14. 6. 2013, torej na dan izdaje izpodbijanega sklepa, tožnik davčnemu organu dejansko dolgoval neplačano davčno obveznost v višini 2.900.862,79 EUR. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal, da je bila njegova davčna obveznost iz naslova DDV po obračunu DDV-O za mesec marec 2013, ki je predmet tega upravnega spora, pobotana s presežkom DDV iz obračuna DDV-O za mesec marec 2013 družbe A. d.o.o. Slednja naj bi podala izjavo, da želi, da se navedeni presežek pobota s predmetno davčno obveznostjo tožnika. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik med drugim dolg iz naslova DDV po obračunu DDV-O za mesec marec 2013 in tudi ni sporno, da tega zneska tožnik sam vse do izdaje izpodbijanega sklepa (14. 6. 2014) ni poravnal. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni bil plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 ali z zakonom o obdavčenju. Davčna izvršba se začne z izdajo sklepa o izvršbi. Kot to pravilno navaja organ prve stopnje pa predmetnega dolga tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi (14. 6. 2014) sam ni poravnal. Uradna evidenca (knjigovodska evidenca) davčnega organa je na dan izdaje izpodbijanega sklepa, torej 14. 6. 2014, izkazovala neplačani davčni dolg tožnika. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa.

Na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZDavP-2 davčni zavezanec prvenstveno sam izpolni davčno obveznost. V primerih, določenih z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju, je za izpolnitev davčne obveznosti lahko zavezana tudi druga oseba. Določba petega odstavka 92. člena ZDavP-2, na podlagi katere lahko davčni organ na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrne tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek, pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek, pa je bila z določbo 19. člena ZDavP-F, črtana. Navedena sprememba velja od 11. 12. 2012, uporablja pa se od 1. 1. 2013 dalje. Tako je bila tudi po presoji sodišča v času izdaje izpodbijanega sklepa, torej 14. 6. 2014, določba petega odstavka 97. člena ZDavP-2 že črtana in za izvedbo davčnega pobota, kot ga predlaga tožnik, tudi po presoji sodišča ni bilo več podane zakonske podlage. Navedeno je tožniku pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe.

V zvezi s tožbenimi ugovori glede zahteve za vrnitev presežka DDV po obračunu DDV-O za mesec marec 2013 družbe A. d.o.o. pa se sodišče v celoti strinja z navajanjem pritožbenega organa. Upravičenka do vračila DDV je bila v tem primeru družba A. d.o.o. in je samo ta upravičena podajati zahtevke oz. ugovore vezane na njen presežek DDV oz. vezane na vračilo iz naslova DDV. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen. Izdan je na pravilni zakonski podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 in ima tudi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi izvršljiv obračun davka, kot je to bilo v predmetni zadevi.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.