Jedro

V pravdnem postopku velja temeljno načelo proste presoje dokazov, pri čemer je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno zajamčene pravice do zasebnosti, dopustna le, če zato obstajajo posebno utemeljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je v 30. točki sklepa te okoliščine ustrezno ugotovilo, ko je tehtalo pravice do zasebnosti predlagateljičine matere, očeta in svaka na eni strani ter pravico nasprotnega udeleženca, da zavaruje lastno človeško integriteto pred morebitnimi lažnivimi obdolžitvami ter ohrani svojo zasebnost in svobodo gibanja, in pravico mladoletnega predlagatelja, da se mu z neutemeljenimi ukrepi ne prepreči stik z očetom, na drugi strani. Glede na dejstvo, da sta oba udeleženca večkrat snemala medsebojna srečanja, pri tem pa se nobenemu to ni zdelo sporno, kot tudi ne, da sta na posnetkih zajela otroka in s tem posegla v njegovo zasebnost, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da izvedba v pritožbi izpostavljenih dokazov ni bila nedovoljena.

Medčloveška razmerja, posebej družinska, ki vsebujejo tudi čustveno in premoženjsko komponento, so vselej lahko konfliktna. Sodišče mora zato pri odločitvi o izreku ukrepov presojati tudi, ali ravnanje, ki ga udeleženec dojema kot nasilje, upravičuje državni poseg v družinsko skupnost in pravico do zasebnosti. Zaščitniška intervencija mora biti skrbno omejena samo na primere, ko je podana ogroženost posameznega člana družine, obseg in vsebina intervencije pa mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Sodišče mora torej najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, ko so posamezniki žrtve takšnih nasilnih dejanj, da ne morejo sami poskrbeti za varnost in mir in sta poseg in zaščita države nujna. Nepotrebni posegi ali prevelika zaščita namreč ogrožajo zasebnost posameznika in omejujejo intimnost v družini.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom s 1. 12. 2022 delno ugodilo predlogu predlagateljev za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in nasprotnemu udeležencu za obdobje štirih mesecev prepovedalo vstopati v stanovanjsko hišo na naslovu ..., X., zadrževati se v bližini te hiše na razdalji, manjši od 50 m, zadrževati se v bližini frizerskega salona A., X., na razdalji, manjši od 50 m, navezovati stike s predlagateljico, razen glede dogovora o stikih nasprotnega udeleženca z mladoletnim sinom po SMS sporočilih, ter se ji približevati na razdalji, manjši od 5 m. V presežku je predlog zavrnilo in nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 300 EUR za primer kršitve izrečene prepovedi.

2. S sklepom s 16. 1. 2023 je sodišče ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep s 1. 12. 2022 in ga v ugodilnem delu razveljavilo ter predlog za izrek ukrepov po ZPND še v preostalem delu zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog predlagateljev za izrek denarne kazni s 23. 12. 2022 ter sklenilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške tega postopka.

3. Oba sklepa pravočasno izpodbijata predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 22. a členom ZPND.

4. V pritožbi zoper zavrnilni del sklepa s 1. 12. 2022 predlagatelja opozarjata, da nasilno vedenje nasprotnega udeleženca ni uperjeno zgolj zoper predlagateljico, temveč tudi zoper mladoletnega B. Vsa fizična nasilna dejanja so bila storjena v prisotnosti otroka, ki je občutil razdražljivost nasprotnega udeleženca in bil priča neprimernemu in ponižujočemu komuniciranju s predlagateljico. Pritožnika povzemata navedbe iz predloga in zaključujeta, da nasprotni udeleženec ne zmore čustvene samokontrole, da bi se lahko zadržal. Ni zanemarljivo, da je sinu postavljal neprimerna vprašanja, pa čeprav iz razloga, da bi provociral predlagateljico. Sodišče je navedbam o izvajanju nasilja v prisotnosti otroka namenilo premalo pozornosti, enako tudi dejstvu, da je nasprotni udeleženec kljub sinovi bolezni sforsiral stik, čeprav je bilo očitno, da ga B. ne zmore. Zasledoval je torej lastne koristi in ne koristi otroka. Predlagateljica se boji za življenje, saj je morala v razdobju dveh mesecev že dvakrat posredovati policija, enkrat pa je tam pomoč poiskala sama. Nasprotni udeleženec postaja vedno bolj predrzen v svojih dejanjih in je nepredvidljivo, kako bo reagiral naslednjič. Nezanemarljive so njegove navedbe, da bo vse pobil in zažgal. Pritožnika predlagata, da sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da v celoti ugodi predlogu za izrek ukrepov.

5. V pritožbi zoper sklep s 16. 1. 2023 predlagatelja izpodbijata dokazni zaključek, da ravnanja nasprotnega udeleženca ne upravičujejo izreka ukrepov po ZPND. Ocenjujeta, da imajo izpostavljeni incidenti vse znake nasilja, kot ga ureja zakon. Ni razloga, da bi bilo psihično in fizično nasilje drugačne narave zgolj, ker je storjeno v kontekstu družinskih razmerij. Izvedeni dokazi kažejo, da gre za zaničevanje predlagateljice. Sodišče se ni opredelilo do njene izpovedi o posameznih dogodkih in občutku, da se nasprotnega udeleženca boji. Strah in zaskrbljenost je izrazila tudi priča C. C. Težišče dokaznega postopka je bilo neutemeljeno usmerjeno v video in zvočne posnetke, ki so bili pripravljeni in posneti z izključnim namenom diskreditiranja njene družine, zrežirani vnaprej in jim je zato nasprotovala. Iz njih tudi ni mogoče razbrati, da bi predlagatelja storila kaj narobe. Konflikt med predlagateljičinimi starši in nasprotnim udeležencem na odločitev ne more vplivati, posledice jeze pa občutita prav pritožnika. Zato potrebujeta sodno varstvo.

Nasprotni udeleženec ni zanikal, da bi v predlagateljico vrgel nahrbtnik, potrdil je tudi, da je 10. 5. 2022 ostal v bližini njenega doma. V tem delu je njegova izpoved nasprotna tisti iz sodnega postopka II N 000/2022, do česar se sodišče ni opredelilo. Ni se tudi ukvarjalo z razlago, da je dogajanje s 4. 10. 2022 odgovor na dogodek z 19. 9. 2022, ko je nasprotni udeleženec grozil njenim staršem, da bo vse pobil in zažgal. Kljub prepovedi je 4. 10. 2022 ponovno vstopil v hišo, s tem pa izzval konfliktno situacijo. Sodišče mu je neutemeljeno sledilo v njegovi izpovedi, čeprav ni pojasnil posameznih ravnanj. Prav tako je neutemeljeno očitalo predlagateljici in njenim staršem, da se ne zavedajo enake odgovornosti obeh udeležencev pri vzgoji, varstvu in skrbi za B. Prepoznavanje očetovske vloge izhaja tudi iz zaslišanja njene matere. Nasprotni udeleženec nima strahu pred tretjimi osebami, saj je kljub prepovedi s strani policistov ponovno prišel v hišo predlagateljičinih staršev, zavedajoč se, da bo ustvaril novo konfliktno situacijo.

Neprepričljiv je zaključek sodišča, ko predlagateljici ne sledi glede poteka dogodka s 4. 10. 2022 na podlagi odstopanj od izpovedi prič, ki so sicer v bistvenem skladne. Fizično nasilje do njene matere je bilo izkazano z zdravniškim potrdilom. Ni tudi razlogov, zakaj je bil v začetku dogodek le zvočno sneman, nato pa tudi slikovno. Če se mati ni gladila po udarjenem mestu, ne pomeni, da udarca ni bilo. V sklepu tudi ni obrazloženo, zakaj sodišče ni sledilo njenim trditvam o pomenu klica „mama, mama“. Zaključek sodišča temelji zgolj na sklepanju in ne na dokaznem gradivu. Arbitrarna je ocena, da so bile besede nasprotnega udeleženca 19. 9. 2022 odziv na besednjak družine predlagateljice in ne resna grožnja. Sodišče neprimerne komunikacije nepravilno ni opredelilo kot nasilja in je zminimaliziralo težo dejanj, storjenih v pričo otroka.

Pritožnika povzemata ugotovitve sodišča iz sklepa s 1. 12. 2022 in se sprašujeta, na podlagi katerih dokazov je sodišče sedaj odločilo drugače. Sprva je bilo ravnanje nasprotnega udeleženca usmerjeno zoper tretje osebe (starše predlagateljice), ko so se predaje začele izvrševati na bencinskem servisu, pa neposredno v predlagateljico.

Sklep je nezakonit, ker se opira na nedovoljene dokaze, pridobljene brez vednosti predlagateljev ter staršev predlagateljice. Sodišče načela sorazmernosti ni uporabilo pravilno. Prav tako dokazne ocene ni izdelalo v skladu z 8. členom ZPP in sklepa ni ustrezno obrazložilo, saj se ni opredelilo do vseh navedb, s čimer je predlagateljema kršilo pravico do izjave. Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da ugovor zavrne ter potrdi sklep s 1. 12. 2022. 6. Na obe pritožbi je nasprotni udeleženec odgovoril, opisal svoje videnje dogodkov ter predlagal njuno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je sklep s 1. 12. 2022 izdalo pred vzpostavitvijo kontradiktornega postopka, zgolj na podlagi navedb predlagateljev in z njune strani predloženih listinskih dokazov. Po ugovoru nasprotnega udeleženca, zaslišanju udeležencev, prič in poslušanju ter ogledu avdio in video posnetkov je prvotno odločitev o izreku ukrepov spremenilo, saj je ocenilo, da izpostavljeni dogodki ne predstavljajo takšnega nasilja, ki bi upravičevalo poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost. Pritožbeno sodišče se zato ne bo posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb zoper zavrnilni del sklepa s 1. 12. 2022, ko je bilo sodišče seznanjeno le s trditvami predlagateljev, temveč se bo osredotočilo na pritožbene navedbe zoper sklep s 16. 1. 2023. Če je ugotovitev sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti pogoja sorazmernosti med zatrjevanim nasiljem in predlaganimi ukrepi pravilna in za izrek ukrepov pogoji niso izpolnjeni niti v delu, kjer je sodišče predlogu sprva ugodilo, to še toliko bolj velja za predlagane ukrepe, ki so bili zavrnjeni že ob prvi odločitvi sodišča pred izvedbo kontradiktornega postopka.

_O očitanih procesnih kršitvah:_

9. Neutemeljen je očitek pritožnikov, da je sodišče odločitev oprlo na nedovoljene dokaze z avdio in video posnetki. V pravdnem postopku velja temeljno načelo proste presoje dokazov, pri čemer je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno zajamčene pravice do zasebnosti, dopustna le, če zato obstajajo posebno utemeljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je v 30. točki sklepa te okoliščine ustrezno ugotovilo, ko je tehtalo pravice do zasebnosti predlagateljičine matere, očeta in svaka na eni strani ter pravico nasprotnega udeleženca, da zavaruje lastno človeško integriteto pred morebitnimi lažnivimi obdolžitvami ter ohrani svojo zasebnost in svobodo gibanja, in pravico mladoletnega B., da se mu z neutemeljenimi ukrepi ne prepreči stik z očetom, na drugi strani. Glede na dejstvo, da sta oba udeleženca večkrat snemala medsebojna srečanja, pri tem pa se nobenemu to ni zdelo sporno, kot tudi ne, da sta na posnetkih zajela otroka in s tem posegla v njegovo zasebnost, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da izvedba v pritožbi izpostavljenih dokazov ni bila nedovoljena. Ne drži niti pritožbeni očitek, da gre za nebistvene dokaze za odločitev v zadevi, saj se nanašajo prav na dogodke, ki jih predlagatelja izpostavljata kot nasilne in z njimi utemeljujeta potrebnost predlaganih ukrepov.

10. Sodišče prve stopnje pri presoji dokazov ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, temveč se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, jih medsebojno analitično primerjalo in argumentirano obrazložilo svoje zaključke. Ob tem se je pravilno opredelilo le do bistvenih trditev udeležencev, ki se nanašajo na izpostavljene dogodke, pri čemer je z utemeljitvijo razlogov za prepričljivost posameznega dokaza hkrati logično pojasnilo, zakaj nasprotnemu ne sledi. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki ga izražata pritožnika, ne predstavlja izpostavljene procesne kršitve 8. člena ZPP. Prav tako sodišče pritožnikoma ni kršilo pravice do izjave in poštenega sojenja ter gre zgolj za pavšalno navržen pritožbeni očitek, saj predlagatelja ne pojasnita, katere ključne trditve je sodišče spregledalo, pa bi vplivale na pravilnost odločitve.

_O pravilni uporabi materialnega prava:_

11. Sodišče prve stopnje je v sklepu s 1. 12. 2022 podrobno povzelo bistvene določbe ZPND, ki opredeljujejo pojem nasilja in na katere se sklicuje pritožba. Ta opredelitev je izrazito široka in bi po izključno jezikovni razlagi lahko zajemala številna ravnanja, ki so za nasprotno stran neprijetna ter povzročajo nelagodje, a so sestavni del življenja. Medčloveška razmerja, posebej družinska, ki vsebujejo tudi čustveno in premoženjsko komponento, so vselej lahko konfliktna. Sodišče mora zato pri odločitvi o izreku ukrepov presojati tudi, ali ravnanje, ki ga udeleženec dojema kot nasilje, upravičuje državni poseg v družinsko skupnost in pravico do zasebnosti. Zaščitniška intervencija mora biti skrbno omejena samo na primere, ko je podana ogroženost posameznega člana družine, obseg in vsebina intervencije pa mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Sodišče mora torej najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, ko so posamezniki žrtve takšnih nasilnih dejanj, da ne morejo sami poskrbeti za varnost in mir in sta poseg in zaščita države nujna1. Nepotrebni posegi ali prevelika zaščita namreč ogrožajo zasebnost posameznika in omejujejo intimnost v družini2. Pritožnika zato ne moreta biti uspešna zgolj s sklicevanjem na zakonsko opredelitev nasilja iz 3. člena ZPND, temveč bi morala v postopku izkazati tudi sorazmernost predlaganih ukrepov.

12. Sodišče prve stopnje je po dokazni oceni izpostavljenih dogodkov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, načelo sorazmernosti pravilno uporabilo. Ob tem je sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri namen sprejema ZPND ni v reševanju konfliktnih odnosov med partnerjema, če ti ne presegajo praga nasilja, zaradi katerega je intervencija države nujna3. _O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje:_

13. Predlagatelja potrebnost oblastnih ukrepov utemeljujeta s petimi konkretnimi dogodki, do katerih se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo v 38. do 53. točki izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče logični in prepričljivi dokazni oceni sledi in sprejema zaključek, da izvedeni dokazi ne potrjujejo nasilja, ki bi narekovalo poseg države, temveč gre za neprimerno razreševanje konfliktov zaradi neurejenega dogovora o vzgoji, varstvu in stikih z mladoletnim otrokom po razpadu partnerske zveze ter zaradi neurejenih premoženjskih razmer (tudi v odnosu do predlagateljičinih staršev). Razlogi sodišča, zakaj ne verjame predlagateljici, da se nasprotnega udeleženca boji in da je žrtev konstantnih žalitev in poniževanj, imajo podlago v izvedenih dokazih, zgolj posamezni neprimerni in žaljivi očitki pa izreka predlaganih ukrepov ne upravičujejo.

14. Predlagatelja sta dogodek 10. 5. 2022 neutemeljeno opredelila kot zalezovanje, saj je šlo za enkratni primer, ko je nasprotni udeleženec ostal v neposredni bližini otrokovega doma, ker mu predlagateljica, kljub temu, da je bila v službi, ni dovolila podaljšanja stika, sam pa je pričakoval, da bo otrok kasneje odšel na sprehod s tretjo osebo in se je hotel o tem prepričati. Ker torej ne gre za naklepno ponavljajoče se dejanje, ki bi za žrtev predstavljalo vdor v njeno zasebnost, ga kot nasilje ni mogoče opredeliti (osmi odstavek 3. člena ZPND). Enako velja za poslani SMS, v katerem nasprotni udeleženec bivši partnerki očita, zakaj je B. lahko šel na sprehod in kakšna bi bila razlika, če bi z njim ostal še eno uro v parku. Ton sporočila je očitajoč, ne pa žaljiv ali poniževalen in nikakor grozeč ter so nasprotne pritožbene trditve tendenciozne.

15. Dogodek 19. 9. 2022 se nanaša na nespoštljivo obnašanje nasprotnega udeleženca do staršev predlagateljice, med katerimi so odprta tudi premoženjska vprašanja, in sploh ni uperjen v predlagateljico. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča iz 45. točke sklepa, da so bile besede nasprotnega udeleženca, da bo vse pobil in zažgal, tudi če so res bile izrečene, odraz jeze in načina komuniciranja, kot je prisoten v družini predlagateljice in je bil izkazan s posnetkom pogovora z 2. 6. 20224. Ne gre torej za grožnjo, ki bi jo navzoči vzeli resno, temveč za drugačno kulturno okolje, v katerem so tovrstni izrazi v medsebojnih nesoglasjih pogosti.

16. Predlagateljica kot nasilje nadalje prikazuje dogodek 20. 9. 2022, ko naj bi ji nasprotni udeleženec, po tem, ko je sina pripeljal z 10 minutno zamudo, rekel, da pogovor snema, da bo jutri spet prišel po otroka, ter ji očital, da sinu povzroča stres, ker je bruhal. Nedvomno ne gre za nasilje, ki bi upravičevalo izrek ukrepov, pa tudi ne za ponižujoče, temveč zgolj neprimerno ravnanje, ki odraža čustveno napetost bivših partnerjev. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi se starša morala v prisotnosti otroka vzdržati medsebojnih očitkov, saj ti nedvomno slabo vplivajo na njegov zdrav osebnostni razvoj. Vendar so takšne življenjske situacije vendarle del vsakdana in zgolj prisotnost otroka pri prepiru, ki je pogosta tudi v običajnih partnerskih razmerjih, ne predstavlja razloga za intervencijo s strani države. O morebitni napotitvi staršev na ustrezna svetovanja za izboljšanje starševske vloge in partnerskega odnosa bo odločalo sodišče v okviru postopka za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo.

17. Osrednji del izpodbijanega sklepa je sodišče namenilo dokazni oceni dogodka s 4. 10. 2022, ko naj bi bil nasprotni udeleženec ob prevzemu otroka fizično nasilen do matere predlagateljice. V 39. do 44. točki sklepa je podrobno analiziralo predložene posnetke, katerih avtentičnost ni bila sporna, in prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedi predlagateljice in njenih staršev. Nasprotnim pritožbenim navedbam, ki izpostavljajo drugačno verzijo, relativizirajo ugotovljena neskladja v izpovedih prič, pa tudi poškodbe nasprotnega udeleženca, ter ga prikazujejo kot predrzno osebo, ki ne spoštuje avtoritete, kar naj bi dokazovalo obstoj nasilja, pritožbeno sodišče ne more slediti. Prav tako tudi ne novim (pavšalnim) očitkom o prirejenosti posnetkov in da se sodišče do posameznih izpovedi ni opredelilo, saj je to storilo, a jim po izvedbi vseh dokazov ni sledilo. Ob tem še dodaja, da izpostavljeni dogodek sploh ni bil naperjen zoper predlagateljico in da je do njega prišlo ob prevzemu otroka, ki se je očeta razveselil. Situacijo sta zaostrila njena starša, ko sta nasprotnega udeleženca pozvala, naj se umakne z njune lastnine na cesto ter mu pričela groziti. Čeprav je nasprotni udeleženec kljub predhodni prepovedi stopil na dvorišče, da bi prevzel sina, upoštevajoč izvedene dokaze njegovemu dejanju ni mogoče pripisati odločilne teže. Predvsem pa ne gre za nasilno ravnanje, ki bi terjalo izrek ukrepov za varstvo predlagateljev, ki v konfliktu nista bila vpletena. V izogib nadaljnjim težavam sta se udeleženca dogovorila, da predaje otroka sedaj ne potekajo več na domu predlagateljice in njenih staršev, temveč na nevtralnem terenu bencinske črpalke, kar predstavlja pomemben napredek pri prepoznavanju koristi otroka.

18. Zadnji od izpostavljenih dogodkov, ki naj bi potrjeval psihično in celo fizično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico, se nanaša na predajo otroka 22. 11. 2022, ko je nasprotni udeleženec v predlagateljico močno potisnil (ali vrgel) otokov nahrbtnik. Potek dogodka je sodišče rekonstruiralo na podlagi zvočnega posnetka, ki ne potrjuje očitkov poniževanja, temveč si je nasprotni udeleženec neuspešno prizadeval za več stikov. Udeleženca sta bila nedvomno čustveno vznemirjena, zato močnejšega potiska otroškega nahrbtnika v predlagateljico ni mogoče obravnavati kot fizičnega nasilja. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče trditve predlagateljice ocenjuje kot pretirane in usmerjene v očrnitev nasprotnega udeleženca, med katerima poteka sodni postopek glede zaupanja otroka v vzgojo in varstvo.

_Sklepno:_

19. Glede na povedano pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o poteku izpostavljenih dogodkov, pa tudi materialnopravnemu zaključku, da niti vsak od njih niti vsi skupaj kot celota ne utemeljujejo izreka ukrepov po ZPND. Pritožbi torej nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22. a členom ZPND).

20. Sodišče o stroških v tem postopku odloča po prostem preudarku (osmi odstavek 22.a člena ZPND). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi za pritožbeni postopek velja ugotovitev sodišča prve stopnje iz 56. točke izreka sklepa, da so razlogi za nastale konflikte in njihovo neprimerno reševanje na strani obeh udeležencev. Zato je odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj Tomaž Pavčnik: Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten 2012/2. 2 Katja Filipčič: Uvodna pojasnila k ZPND, GV Založba, Ljubljana 2008. 3 VSL IV Cp 2146/2020, VSL IV Cp 4087/2010, IV Cp 1207/2020. 4 V katerem je mati predlagateljice materi nasprotnega udeleženca zagrozila, da bo nasprotnega udeleženca sama ubila in da ga bo dobila v krsti.