Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, ker ga je zapustil. V azilnem domu bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Prosilec mora počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. V nasprotnem primeru, če iz evidenc pristojnega organa izhaja, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnika obravnavala Postaja mejne policije Dobova in da je bilo ugotovljeno, da je bil skupaj s še desetimi osebami prijet na mejnem prehodu za mednarodni železniški prehod Dobova na vstopnem tovornem vlaku 46898. Ugotovljeno je bilo, da je poskušal na nedovoljen način prestopiti državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo tako, da se je skupaj z ostalimi skril na tovorni vlak, ki je vozil na relaciji Kragujevac - Villanova - D - Asto (Italija), ki vozi preko Republike Hrvaške. Tožnik je pri podaji prošnje rekel, da ni bil na Hrvaškem in da ne pozna ne Hrvaške ne Slovenije. Za Hrvaško ni nikoli slišal in se ne želi vračati na Hrvaško, ker je ne pozna. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 63. člena določa, da se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Ker je bilo na podlagi policijske depeše ugotovljeno, da je tožnik na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške, tožena stranka ugotavlja, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena ni ugotovila, da se je na Hrvaškem nahajal na način, ki bi med njim in tretjo varno državo vzpostavil zvezo, kot jo terja Direktiva Sveta 2005/85/ES. Tožnik je na Hrvaškem le zapustil tovornjak, s katerim je bil pripeljan iz Grčije, nato pa je vstopil na tovorni vlak, na katerem je bil kasneje prijet. Razen tega tožena stranka presoje, ali bo Republika Hrvaška tožnika sprejela in njegovo prošnjo vsebinsko obravnavala, sploh ni opravila. Tožnik še opozarja, da poskuša določba 60. člena ZMZ za državo, ki naj bi bila pristojna za obravnavanje prošnje, enostransko določiti neko tretjo državo, ki kljub sprejetju prosilca za mednarodno zaščito ni zavezana z mednarodno pogodbo. Republika Slovenija ne more določati, katere druge države so pristojne za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, temveč lahko druge države to obveznost sprejmejo zgolj z mednarodno pogodbo oziroma s sporazumom. Tožnik je pri podaji prošnje povedal, da je po zapustitvi izvorne države bival tudi v Grčiji. Tožena stranka bi lahko pridobila verodostojno informacijo od hrvaških organov, ali imajo upravni organi oziroma sodišča na Hrvaškem ustaljeno prakso, da prosilcev za mednarodno zaščito ne pošiljajo v Grčijo zaradi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Tožena stranka tudi ni upoštevala dejstva, da je tožnik mladoletnik brez spremstva in je potrebno upoštevati njihove največje koristi. Hrvaški zakon o azilu vsebuje le malo specialnih določb pri mladoletnikih brez spremstva. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do izdaje pravnomočne odločbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in bil izbrisan iz evidence dne 21. 1. 2013. Do priprave tega odgovora se v azilni dom ni vrnil. Ker se ne ve, kje se nahaja, sodišču predlaga, da postopek upravnega spora ustavi, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Glede zahteve za izdajo začasne odredbe tožena stranka ni dala konkretnega predloga, ampak le predlaga, naj sodišče o tem predlogu odloči, pri čemer navaja verjetnost, da bo tožnik po Dublinski uredbi vrnjen nazaj v Republiko Slovenijo.

K točki I. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi si s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je, kot je navedeno zgoraj, sodišče obvestila, da se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, ker ga je zapustil. V azilnem domu bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zato je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Glede stališča tožene stranke, da obstaja možnost, da bo tožnik vrnjen po dublinskem postopku, pa sodišče meni, da ta navedba ne more vplivati na to, ali pravni interes tožnika še obstaja. Ne glede na to, na kateri pravni podlagi bi bil tožnik vrnjen, obstaja dejstvo, da ga po podatkih tožene stranke v azilnem domu ni več, iz okoliščine, da je azilni dom sam zapustil in se vanj ni več vrnil, pa nedvomno izhaja, da nima interesa, da bi se postopek o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji končal. Pri tem sodišče opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012, kjer je sodišče opozorilo na to, da mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. V nasprotnem primeru, če iz evidenc pristojnega organa izhaja, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. Sodišče je v tem sklepu tudi izrazilo stališče, da ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Glede na to, da ga je samovoljno zapustil in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma po presoji vrhovnega sodišča ni izkazan tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo tudi procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.