Jedro

Po 21. členu ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti; upravna enota pa po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena ZKZ. Po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati, da od sprejemnika ponudbe terjajo, da že v sami izjavi o sprejemu ponudbe uveljavlja predkupno pravico pri nakupu; iz zakonske določbe ne izhaja ne eksplicitno niti implicitno, da bi bila sestavni del izjave o sprejemu ponudbe tudi izjava o uveljavljanju predkupne pravice. Tudi razlaga določb 21. člena ZKZ v povezavi s 23. členom ZKZ (o predkupnih upravičencih) po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačen rezultat razlage, saj prav tako ne predpisuje načina uveljavljanja predkupne pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom A. A. povrniti stroške tega postopka v znesku 927,44 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: 1) da se zahteva A. A. za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, sklenjenega na podlagi ponudbe z dne 9. 10. 2018 in izjave o sprejemu te ponudbe z dne 7. 11. 2018 s prodajalcem B. B. za nakup parcele št. 359/3 k.o. ..., odobri, 2) da se zahteva C. C. za odobritev pravnega posla z navedeno nepremičnino s parc. št. 359/3 k. o. ... in parc. št. 354/5 k. o. ..., zavrne, 3) da se zahteva tožnika za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem s parc. št. 359/3 k. o. ..., zavrne, 4) da se zahteva tožnika za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem za parc. št. 354/5 k. o. ... in parc. št. 206 k. o. ... odobri, in 5) da se zahteva za povračilo stroškov postopka tožnika zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je B. B. 9. 10. 2018 pri prvostopenjskem organu vložil ponudbo za prodajo parcel št. 359/3 k. o. ... v površini 10.791 m2 za ceno 5.500,00 EUR, št. 206 k. o. ... v površini 2.712 m2 za ceno 2.700 EUR in št. 354/5 k. o. ... v površini 810 m2 za ceno 1.000 EUR, in za ceno skupaj 9.200 EUR, pod drugimi pogoji prodaje pa je navedel "kupec znan". Ponudba je bila javno objavljena od 9. 10. 2018 do 8. 11. 2018. Ponudbo so v zakonskem roku in na zakonsko predpisan način sprejeli: tožnik za vse tri navedene parcele, C. C. za nakup parcel št. 359/3 in 354/5 ter A. A. za parcelo št. 359/3. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je organ zaključil, da je za parcelo št. 359/3 treba odobriti pravni posel s kupovalko A. A., ki je uveljavljala prednostno pravico do nakupa kot drug kmet in je v postopku tudi izkazala, da izpolnjuje vse pogoje po prvi alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Glede na to je zahtevi za odobritev pravnega posla za navedeno parcelo C. C. in tožnika zavrnil. Glede parcele 354/5 je organ zaključil, da je treba odobriti pravni posel s tožnikom kot kupovalcem, saj je med sprejemnikoma ponudbe C. C. in tožnikom prodajalec lahko izbiral in izbral tožnika. Glede parcele št. 206 pa je upravni organ zaključil, da se odobri pravni posel z edinim sprejemnikom ponudbe tožnikom. Tožnik je že v postopku ugovarjal, da je prodajalec vse tri parcele prodajal paketno in torej skupaj ter da je tako ponudbo sprejel samo sam in bi zato moral njemu biti odobren pravni posel za nakup vseh treh navedenih parcel. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 7. 5. 2019 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu (pisni del)**

3. Tožnik v tožbi navaja, da je prodajalec B. B. podal ponudbo za prodajo nepremičnin s parc. št. 359/3, 354/5 in 206, vse k. o. ..., pri čemer je pri vsaki nepremičnini napisal ceno ter nato še skupno ceno, saj je nepremičnine prodajal skupaj kot celoto. Na naroku 20. 12. 2018 je tako tudi pojasnil. Vendar njegove izjave organa nista upoštevala. Vendar če ne bi želel nepremičnin prodajati skupaj, potem ne bi navedel skupne cene. Glede na navedeno je le tožnik podal izjavo o sprejemu ponudbe, ki se sklada s ponudbo prodajalca B. B. Tožnik še dodaja, da pa je prodajalcu svetovala, kako naj izdela ponudbo, uradna oseba pri prvostopenjskemu organu, in sicer da mora za vsako parcelo napisati ceno. Tožnik ne sprejema presoje pritožbenega organa, da je pomembno, da se prodajalec zoper odločbo ni pritožil ali podal odgovora na tožnikovo pritožbo. Tožnik dalje navaja, da izjave o sprejemu ponudbe po poteku roka za sprejem ponudbe ni več dovoljeno spreminjati, kar izhaja tudi iz sodbe tega sodišča IV U 256/2014 z dne 18. 6. 2015. To pa je ravno storila A. A., saj je šele na naroku 20. 12. 2018, torej po izteku roka za sprejem ponudbe, ki se je iztekel 8. 11. 2018, svoj sprejem ponudbe dopolnila, saj je šele na naroku uveljavljala predkupno pravico kot drug kmet. Organ je očitno upošteval, da je izjava pravočasna ter je njen sprejem ponudbe kot predkupne upravičenke štel za pravilen, kar pa je nesprejemljivo. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013 navedlo, da se v primeru oseb, ki so podale izjavo o sprejemu ponudbe, vendar niso v njej hkrati navedle, da jo podajajo kot predkupni upravičenci, šteje, da gre za ponudbo nedoločenemu številu oseb in da ponudba nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena ZKZ ter da lahko prodajalec sklene pogodbo s katerokoli osebo in da lahko tudi zavrne sklenitev pogodbe z drugimi osebami.

V postopku pred upravnim organom pa je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka, saj tožniku niso bile posredovane vse vloge in listine ostalih strank upravnega postopka in tako ni imel možnosti se do tega opredeliti, kar je pojasnil že v pritožbi. Poleg tega tudi pritožbeni organ tožniku ni posredoval odgovora na njegovo pritožbo A. A. Tožnik v dokazne namene predlaga, da se na glavni obravnavi zasliši tožnika, prodajalca B. B., vse zaradi ugotovitve vsebine ponudbe za prodajo nepremičnin in vsebine sprejema ponudbe. Predlaga tudi zaslišanje kot priče D. D., ki je pri prvostopenjskem organu vodil postopek za odobritev pravnega posla zaradi razjasnitve poteka postopka ter glede svetovanja prodajalcu, kako naj oblikuje ponudbo. Tožnik predlaga tudi vpogled v upravne spise v zadevi ter sklep o združitvi zadev z dne 3. 12. 2018. Sodišču predlaga, naj odloči, da se odločbi organov obeh stopenj odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitev odločb upravnih organov obeh stopenj ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne; v dokazne namene pa se sklicuje na upravni spis v zadevi.

5. A. A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti nasprotuje tožbenim navedbam ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. V zvezi s postopkom pred upravnim organom prve stopnje navaja, da je izpovedbo prodajalca B. B. na ustni obravnavi označiti za pristransko, in sicer kot motivirano s strani C. C., ki naj bi mu že pred tem izročila aro za zemljišče. Če bi tožnik nameraval resnično prodati vsa tri zemljišča kot celoto, bi moral takšno ponudbo, ki bi bila potem objavljena na oglasni deski, tudi podati. S sprejemom ponudbe se sklene kupoprodajna pogodba, zato mora biti ponudba izražena tako, da je jasna, nesporna in nedvoumna. Ne glede na navedeno skupno ceno pa ne more to pomeniti, da je ponudil naprodaj le vse nepremičnine skupaj. Med druge pogoje prodaje je zapisal, da je kupec znan, kar je splošna oznaka za odvračanje interesentov. Prodajalec v ponudbo ni napisal, da se prodajajo zgolj vse tri nepremičnine skupaj. Prodajalčeva izpoved na ustni obravnavi 20. 12. 2018 ni in ne more biti verodostojna, saj je šlo za „paket“ strank postopka, ki so imele enega pooblaščenca, in sicer so to C. C., tožnik in prodajalec, ki so tudi enotno pristopile k poskusu izvedbe posla. Prodajalec tudi ne more valiti krivde na upravni organ v zvezi z oblikovanjem ponudbe, saj je imel 30 dni časa, da bi ugotovil, da je ponudbo označil pomanjkljivo. V zvezi s tožbenimi navedbami pa stranka z interesom še navaja, da je to sodišče v več odločitvah že sprejelo stališče, da sprejemniku ponudbe ob sprejemu ponudbe ni potrebno navesti vrstnega reda morebitne predkupne pravice. To sme ugotavljati organ na podlagi zahteve za odobritev pravnega posla. Tudi Vrhovno sodišče pa je v eni svojih sodb navedlo, da je potrebno pri razlagi zakonskih določb, ki urejajo prodajo kmetijskih zemljišč, uporabiti teleološko razlago in iskati namen zakona. Stranka z interesom dalje navaja, da zapisa ponudbe ni mogoče reducirati na zgolj gramatikalne podlage, saj bi to pomenilo nedovoljeno arbitrarnost ter postopanje v nasprotju z namenom varovanja kmetijskih zemljišč in zaokroženosti kmetijskih gospodarstev. A. A. je najbolj primerna oseba za nakup parcele 359/3, saj je svoj položaj v skladu z ZKZ ustrezno dokazala in ga je upravni organ upravičeno sprejel. Je usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti, izkazala je lastništvo kmetijskih zemljišč, ima več kot 14 glav živine, njena usposobljenost je izkazana tudi s certifikatom nacionalne poklicne kvalifikacije, ima dodatno izobrazbo komercialista, vse to pa so okoliščine, ki brez dvoma sprejemnico ponudbe uvrščajo v edino resno in kompetentno osebo, ki ji je dovoliti nakup nepremičnine. Stranka z interesom se sklicuje še na pridobljen certifikat Inštituta za kontrolo in certifikacijo UM ter je ugotoviti, da ima njena kmetija zgledno vodeno poslovno korespondenco ter poslovne knjige. Odločitev upravnega organa je pravilna in zakonita. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo IV 256/2014 z dne 18. 6. 2015 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 25. 7. 2013 pa stranka z interesom navaja, da se nobena od odločitev ne nanaša na dejansko stanje, ki bi bilo enako kot v obravnavanem primeru.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je na seji 16. novembra 2021 sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale ne pisno, prav tako pa tudi ne ustno na glavni obravnavi udeležene stranke.

**Glavna obravnava**

7. Sodišče je 14. 12. 2021 izvedlo v zadevi javno glavno obravnavo. Obravnave sta se udeležila tožnik in stranka z interesom A. A., oba po pooblaščencih. Ob izkazanih vabilih se tožena stranka ter stranki z interesom C. C. in B. B. glavne obravnave niso udeležili.

**Dokazni sklep**

8. Na glavni obravnavi je sodišče ugodilo dokaznim predlogom tožnika za vpogled v predložene listine, priložene tožbi, A1 do A4 (odločbi upravnih organov obeh stopenj, sklep o združitvi postopkov) ter upravni spis prve in druge stopnje v zadevi v preostalem, vključno s ponudbo za prodajo prodajalca B. B., ki je bila objavljena od 9. 10. 2018 do 8. 11. 2018, in dopisom prodajalca B. B. z dne 15. 1. 2019. Dopuščen je bil tudi dokaz z vpogledom v sodni spis. Zavrnjena pa sta bila dokazna predloga tožnika za zaslišanje strank, to je tožnika in prodajalca B. B., podana zaradi dokazovanja vsebine ponudbe in vsebine sprejema ponudbe stranke A. A., ker gre za neprimerna dokaza. Zavrnjena sta bila tudi dokazna predloga tožnika za njegovo zaslišanje in zaslišanje prodajalca B. B. zaradi dokazovanja vsebine sprejema ponudbe stranke A. A., kot nepotrebna dokaza, ker vsebina izjave o sprejemu ponudbe stranke A. A. ni sporna ter tudi ni sporna v tem, da ni vsebovala izjave o uveljavljanju predkupne pravice. Zavrnjen je bil tudi dokazni predlog tožnika za zaslišanje priče D. D., uradne osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji, in sicer v zvezi z zatrjevanim svetovanjem prodajalcu, kako naj oblikuje ponudbo za skupno prodajo vseh treh parcel skupaj, in sicer kot nerelevanten dokaz, ker prodajalec odgovornost za pravilen zapis svoje resnične poslovne volje na ponudbi za prodajo kmetijskih zemljišč nosi sam. Tožnik je zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje tožnika, prodajalca B. B. in delavca prvostopenjskega organa D. D. na glavni obravnavi ugovarjal. Vendar je sodišče vztrajalo pri svojih stališčih in dokaznega sklepa ni spreminjalo.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, da se tožniku zavrne zahteva za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, in sicer za parc. št. 359/3 k. o. ..., s prodajalcem B. B., in da se za to nepremičnino odobri pravni posel s A. A. kot kupovalko (1. in 3. točka izreka prvostopenjske odločbe).

11. Tožnik kot ključno zatrjuje, da je prodajalec B. B. po ponudbi z dne 9. 10. 2018 prodajal (vse) tri parcele (samo) skupaj: parc. št. 359/3, 354/5 in 206, vse k. o. ... ter da je izjavo o sprejemu take ponudbe podal samo sam ter da bi tako sprejemnici ponudbe A. A. le za parc. št. 359/3 k. o. ... pravni posel ne mogel biti odobren. Podrejeno zatrjuje, da bi navedena ne mogla (prvič) uveljavljati predkupne pravice šele v zahtevi za odobritev pravnega posla ter da je prodajalec ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, kolikor je njena vsebina dvoumna, sestavil po navodilu uradne osebe pri prvostopenjskem organu, pa tudi, da je bila tako v postopku na prvi kot na drugi stopnji kršena kontradiktornost postopka.

12. V zadevi ni sporno, da je bila ponudba za prodajo parcel št. 359/3, 354/5 in 206, vse k. o. ..., oblikovana tako, da je bila za vsako parcelo posebej, poleg njene površine, navedena njena cena, navedena pa je bila tudi „cena skupaj“. Pod rubriko „Drugi pogoji prodaje“ pa je bilo navedeno „kupec znan“. Tudi ni sporno, da ponudba med pogoji prodaje ni vsebovala navedbe, da se vse parcele prodajajo samo skupaj oziroma da gre za „paketno“ prodajo. Ne glede na to pa je tožnik že pred upravnim organom zatrjeval, da iz ponudbe jasno izhaja, ker je navedena tudi skupna cena, da se parcele prodajajo samo skupaj, poleg tega se je skliceval na izjavo prodajalca, ki jo je ta podal na ustni obravnavi 20. 12. 2018, da „želi prodati vse tri parcele skupaj“ ter da je za namen take prodaje ponudbo oblikoval tako, kot mu je svetovala uradna oseba. Upravna organa nista sprejela trditev prodajalca in tožnika, da so predmet prodaje po ponudbi samo vse tri parcele skupaj in da naj bi tako le tožnik, ki je sprejel ponudbo za vse tri parcele, podal pravilno izjavo o sprejemu ponudbe. Drugostopenjski organ je sicer svojo odločitev utemeljeval še z ugotovitvijo, da ponudba izrecno ni pogojevala nakupa vseh zemljišč kot celote in da prodajalec odločitve o odobritvi oziroma zavrnitvi pravnih poslov za predmetne parcele, če naj prodaja ne bi potekala v skladu s ponudbo oziroma njegovo poslovno voljo, ni izpodbijal. 13. Sodišče (tudi) po opravljeni glavni obravnavi pritrjuje presoji upravnih organov ter se strinja s stranko z interesom A. A., ki je s svojim sprejemom ponudbe za parc. št. 359/3 k.o. ... uspela, da so neutemeljene tožnikove navedbe, da bi samo njegova izjava o sprejemu ponudbe mogla veljati za pravilno, ker naj bi prodajalec prodajal samo vse tri parcele skupaj. Za dokazovanje vsebine predmetne ponudbe, ki, kar ni sporno, ni vsebovala pogoja „da se prodajajo samo vse parcele skupaj“, je tožnik predlagal zaslišanje prodajalca in svoje zaslišanje ter zaslišanje uradne osebe D. D. Vendar je sodišče dokazne predloge zaradi neprimernih dokazov zavrnilo. Tako za ponudbo kot izjavo o sprejemu ponudbe velja načelo formalnosti; predpisana je pisna oblika in sestavine tako ponudbe (prvi in drugi odstavek 20. člena ZKZ) kot pisna oblika izjave o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 21. člena ZKZ), saj se, kot je že v postopku pred upravnim organom pravilno zatrjevala tudi stranka z interesom A. A., s sprejemom ponudbe (če se ta v bistvenih elementih sklada s ponudbo) sklene kupoprodajna pogodba (tretji odstavek 21. člena ZKZ)1. Z izpovedbami o tem, da je prodajalec želel izpeljati „paketno“ prodajo in da naj bi po nasvetu uradne osebe prvostopenjskega organa oblikovana ponudba taki nameravani prodaji ustrezala, namreč naknadno ni mogoče spreminjati ali dopolnjevati vsebine ponudbe, v kateri ni bilo prodajnega pogoja skupne prodaje, in kot je bila javno objavljena z namenom, da so zainteresirani kupci lahko podajali izjave o njenem sprejemu (prvi odstavek 21. člena ZKZ). Tudi zatrjevane drugačne resnične poslovne volje prodajalca od tiste, kot izhaja iz zapisa na ponudbi, ki naj bi bil po tožnikovem zatrjevanju oblikovan po nasvetu uradne osebe, ni mogoče dokazovati z izpovedbami, med drugim uradne osebe, saj gre za nerelevanten dokaz, kajti upoštevna je lahko le poslovna volja prodajalca, kakor se ta odrazi, upoštevaje določbe ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč, preko zapisane vsebine objavljene ponudbe, za katero riziko nosi sam prodajalec.

14. Po presoji sodišča prepričljivost tožnikovim navedbam, da je glede na vsebino ponudbe in prodajalčevo poslovno voljo le on podal pravilen sprejem ponudbe za vse tri parcele, jemlje tudi prodajalčeva potrditev na ustni obravnavi pred upravnim organom 20. 12. 2018, da je že prejel aro od ... za vse tri parcele, med drugim od C. C., kar je ta potrdila in navedla, da v višini... EUR. C. C. pa je izjavo o sprejemu ponudbe, kot izhaja iz podatkov spisa in tudi ni sporno, podala le za dve parceli: za sporno 359/3 in 354/5, katero naj bi že uporabljala, in ne tudi za tretjo parcelo na ponudbi, parc. št. 206. Neprepričljiv je tožnik s svojimi trditvami o pravilni le svoji izjavi o sprejemu ponudbe za nakup vseh treh parcel in posledično nepravilni izjavi A. A., ki se je nanašala le na eno parcelo, 359/3, tudi upoštevaje v ponudbi naveden prodajni pogoj „kupec znan“, ki naj bi v nasprotju z namenom ZKZ zainteresirane za nakup od izjave o sprejemu ponudbe odvračal, v čemer se sodišče s stranko z interesom A. A. strinja. Tako trditve tožnika kot tudi prodajalca (na ustni obravnavi, v pisni izjavi z dne 15. 1. 2019) so bile, kot bi kazalo, usklajeno usmerjene v izvedbo prometa v skladu s pogojem v ponudbi, „kupec znan“, torej tako, da so kupci ... (tožnik oziroma C. C.) in ne kdo drug. Po zaključenem prvostopenjskem postopku, ko so bili torej odobreni pravni posli glede vseh v prodajo ponujenih parcel, pa prodajalec niti ni več (zaznavno) vztrajal pri trditvah o nepravilno vodenem postopku prvostopenjskega organa, saj ni vložil pritožbe zoper odločbo, niti ni odgovoril na tožnikovo pritožbo (kar je kot relevantno izpostavil že drugostopenjski organ) in tudi ni podal odgovora na tožbo, kar vse je izpostavila tudi stranka z interesom na glavni obravnavi, v smislu, in pri čemer je bila prepričljiva, da tako ravnanje prodajalca ne podpira tožnikove teze o prodajalčevi volji prodati samo vse parcele skupaj.

15. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da sprejemnica ponudbe A. A. ne bi mogla uveljavljati predkupne pravice šele v zahtevi za odobritev pravnega posla2. Po 21. členu ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti; upravna enota pa po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena ZKZ. Po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati, da od sprejemnika ponudbe terjajo, da že v sami izjavi o sprejemu ponudbe uveljavlja predkupno pravico pri nakupu; iz zakonske določbe ne izhaja ne eksplicitno niti implicitno, da bi bila sestavni del izjave o sprejemu ponudbe tudi izjava o uveljavljanju predkupne pravice. Tudi razlaga določb 21. člena ZKZ v povezavi s 23. členom ZKZ (o predkupnih upravičencih) po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačen rezultat razlage, saj prav tako ne predpisuje načina uveljavljanja predkupne pravice. Tako določbe ZKZ o sprejemu ponudbe in uveljavljanju predkupne pravice v svoji praksi to sodišče tudi redno razlaga, npr. U 2270/2006 z dne 11. 12. 2008, I U 938/2011 z dne 17. 4. 2012, III U386/2016 z dne 7. 6. 2018 (ob tem ko tudi drugačne prakse Vrhovnega sodišča ni).

16. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati, kakor zatrjuje tudi stranka z interesom A. A., na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013, saj sodba ne vsebuje stališča o tem, ali sprejemnik ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča lahko uveljavlja predkupno pravico šele v postopku za odobritev pravnega posla, pač pa podaja stališče o pravnih učinkih ponudbe iz 20. člena ZKZ v razmerju do sprejemnikov ponudbe: če so sprejemniki ponudbe predkupni upravičenci, je ob sprejemu ponudbe z vsakim teh prodajna pogodba pogojno sklenjena; če pa ponudbe ni sprejel nihče od predkupnih upravičencev, prodajalec s katerim od ponudnikov lahko (pogojno) sklene pogodbo, sme pa sklenitev pogodbe tudi odkloniti (četrti odstavek 23. člena ZKZ). Tožnik pa se ne more z uspehom sklicevati niti na sodbo IV U 256/2014 z dne 18. 6. 2015, v kateri prav tako ni stališča o tem, ali sprejemnik ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča lahko uveljavlja predkupno pravico šele v postopku za odobritev pravnega posla, pač pa sodba vsebuje stališče, da je v postopku za odobritev pravnega posla izjavo o sprejemu ponudbe mogoče upoštevati le v okviru v izjavi navedenih zemljišč oziroma da podane izjave o sprejemu ponudbe naknadno ni dovoljeno širiti na druga sicer v ponudbi navedena zemljišča. 17. Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati tožnik niti z zatrjevanjem, da je bila kršena kontradiktornost postopkov, tako na prvi kot na drugi stopnji. Kolikor zatrjuje kršitev pravil postopka, ker mu v postopku na prvi stopnji niso bile vročene vse listine in vloge drugih strank postopka, sodišče navedbe kot neutemeljene zavrača. Iz upravnega spisa izhaja, da so bile vse stranke (združenega) postopka za odobritev pravnega posla po opravljeni ustni obravnavi 20. 12. 2018 z vlogo z dne 10. 1. 2019 pisno seznanjene s potekom in rezultati ugotovitvenega postopka ter predvideno odločitvijo ter da se je tožnik o navedenem pred izdajo odločbe, v vlogi z dne 18. 1. 2019, tudi mogel izjaviti.

18. V postopku na drugi stopnji pa je bila po navedbah tožnika kontradiktornost kršena s tem, ker mu pred odločitvijo o pritožbi ni bil vročen odgovor A. A. na njegovo pritožbo. Iz upravnih spisov izhaja, da so tožnikove navedbe točne. Ker pa je sodišče tožniku na glavni obravnavi izrecno omogočilo, da se o navedbah stranke z interesom A. A. v odgovoru, ki ga je ta podala na njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, lahko izjavi, sodišče sodi, da je kršitev saniralo. Ko je pooblaščenec tožnika vpogledal v odgovor ter se seznanil z njegovo vsebino, je navedel, da gre za vsebino, podobno odgovoru na tožbo, ki pa jo je tožnik prejel. Ker je torej sodišče izvedlo glavno obravnavo in je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah ter navedbah drugih strank, skratka o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vprašanjih zadeve, sodi, da tožniku v pravico enakega varstva pravic ni bilo nedopustno poseženo.

19. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi s konkretnimi tožbenimi navedbami izpodbija le odločitev v 1. in 3. točki izreka prvostopenjske odločbe, s katerima je odločeno, da se pravni posel za nakup parcele št. 359/3 A. A. odobri ter tožniku zavrne, tožbo pa sicer vlaga zoper prvostopenjsko odločbo v celoti ter tudi zoper drugostopenjsko odločbo. Zato se je sodišče opredeljevalo le do teh (konkretno) podanih tožbenih navedb. Zakonitosti izpodbijanih odločb izven navedenega okvira po uradni dolžnosti ni presojalo, niti preizkušalo po formalnih razlogih, saj gre za povezanost zadeve zaradi združenih treh postopkov odobritve pravnega posla.

20. Ker je sodišče tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene ter tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

21. Tožnikov stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. (pa) je sodišče obravnavalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ker ZUS-1 stroškov strank z interesom ne ureja, in sicer upoštevaje ureditev stroškov stranskemu intervenientu3. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, po kateri se o stroških določa po načelu uspeha, in 155. členu tega zakona, po katerem se priznavajo le potrebni stroški, kot o tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Po načelu uspeha stranki z interesom glede na njen interes (zavrnitev tožbe) stroški gredo. Sodišče je tako stroške postopka stranke z interesom priznavalo na podlagi predloženega stroškovnika, v skladu z načelom potrebnosti. Pri tem je upoštevalo, da je stranka z interesom vložila obrazložen odgovor na tožbo, v katerem se je argumentirano opredelila do vseh tožbenih navedb, ter da je njen pooblaščenec tudi na glavni obravnavi aktivno sodeloval v obrambo izpodbijane odločitve, odgovarjal na tožnikove navedbe ter se opredeljeval do njegovih dokaznih predlogov. V celoti gledano je tako stranka z interesom pripomogla k odločitvi sodišča. Tako je sodišče štelo, da je stroške odgovora na tožbo ter prisotnosti na obravnavi ter s tem nujno povezane ostale stroške, treba priznati. Odmero pa je sodišče nato opravilo upoštevajoč določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba). Stranka z interesom, ki jo je zastopal pooblaščeni odvetnik, je priglasila stroške za sestavo odgovora na tožbo (500 točk), prisotnost na glavni obravnavi (500 točk), odsotnost iz pisarne (120 točk), kilometrino (2 x 102 km x 0,37 EUR; 75,48 EUR) in materialne izdatke (2 in 1 odstotek) ter 22-odstotni davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Sodišče je stranki z interesom priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo (500 točk; druga alineja 1. točke tar. št. 30 OT), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (500 točk; prva alineja 3. točke tar. št. 30 OT), odsotnost iz pisarne (120 točk; četrti odstavek 6. člena OT), kilometrino (2 x 102 km x 0,37 EUR; 75,48 EUR; tretji in četrti odstavek 10. člena OT v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe) in materialne izdatke (21,2 točke; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22-odstotni DDV, ker je pooblaščenec stranke z interesom zavezanec za DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Tako odmerjeni stroški stranke z interesom, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), skupno znašajo 927,44 EUR.

23. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom tako odmerjene stroške postopka v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Tako sicer zatrjuje tudi tožnik in se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča IV U 23/2014 z dne 11. 3. 2015, vendar ob tem izhaja iz nepravilnega dejanskega izhodišča, da se je predmetna ponudba nanašala na „paketno“ prodajo, tako da na presojo sodišča tožnikova navedba ne more vplivati. 2 Pri tem okoliščina, da je predkupna upravičenka kot „drug kmet“ po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, ni sporna ter je tožnik ni prerekal. 3 Po razlogovanju Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 imajo stranski intervenienti v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1; tako tudi v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.