Jedro

Sodišče je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo zato, ker naj bi imel v skladu z 2. odst. 117. čl. ZOR tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena. V tem členu je določen rok za razveljavitev izpodbojne pogodbe, torej se nanaša na razloge v fazi sklenitve pogodbe in ne na razlog njenega neizpolnjevanja.

Tudi v primeru pogodbe o preužitku je bilo pred uveljavitvijo OZ, ki je takšne pogodbe izrecno uredil, mogoče zahtevati razvezo takšne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izročilna pogodba, ki so jo sklenili 29.8.1995 izročevalec Z. M. in prevzemnika Al. Č. in An. Č. razveže, da sta toženi stranki dolžni tožniku v 15 dneh za vknjižbo lastninske pravice izstaviti pravno veljavno listino, sposobno za vpis lastninske pravice pri vl. št. 106 k.o. X do 1/3 na tožnika, sicer bo listino nadomestila pravnomočna sodba in da sta dolžni tožniku povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.644,46 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V zvezi s kršitvijo določb pravdnega postopka navaja, da sodišče ni podalo ustreznih razlogov svoje odločitve, na podlagi katere bi bilo mogoče miselni potek sodišča ugotoviti na način, da bi se lahko štelo, da je sodba obrazložena. Sodišče navaja, da se tožbeni zahtevek na razvezo zavrne zaradi okoliščine, ki je v poteku roka zahtevati razvezo izpodbojne pogodbe po 2. odst. 117. čl. ZOR. Tožbeni zahtevek ni bil vložen na razveljavitev navedene pogodbe, pač na razvezo, ker pogodba ni bila izvrševana. Temelj je torej v tem, da se je pogodba prenehala izvrševati, in ker tožena stranka ni izpolnjevala pogodbe, je bila tožeča stranka primorana v tožbo, da zavaruje svoje interese. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je zapisalo, da 117. čl. ZOR ureja vprašanje razveze izpodbojne pogodbe, saj to preprosto ne drži. Tožbeni zahtevek se je nanašal na razvezo, to vprašanje je urejeno v določilih od čl. 124 ZOR dalje. V sodbi je torej prišlo do zamenjave pravnih pojmov razveljavitve in razveze in dejstvo je, da tožeča stranka nikoli ni navedene pogodbe štela za izpodbojno. Nebistveno je, ali gre za uporabo določil OZ ali ZOR, čeravno je ureditev v obeh predpisih delno spremenjena. Zmotno je razlogovati, da je tožnikova pravica za razvezo pogodbe ugasnila, saj določila 117. čl. ZOR v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Kar sodišče enkrat uporablja izraz razveljaviti, drugič pa razvezati, ko se pogoji razveze vrednotijo po pogojih, ki veljajo za razveljavitev, to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in pomeni razlog za nezakonitost sodne odločbe. Sodišče je sicer podalo nekaj argumentov v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki pa glede na odločitev sodišča ni pomembno, celotno vprašanje dejanskega stanja je fokusirano na obdobje v letih 1993 do 1998, na to kar navaja sodišče se ni mogoče opirati, bistveno je, kdaj se je pogodba prenehala izvrševati, kdaj je bil dan poziv na izvrševanje in ali je prišlo do izvrševanja, šele potem se lahko celotna zadeva ugotavlja. Sodišče ni izvedlo celotnega dokaznega postopka, prezrlo je podatke in zaslišanja oseb Centra za socialno delo, ki so neizpodbitno potrdile, da je bil tožnik v resnici prepuščen sam sebi. Vprašanje dejanskega stanja je zgolj delno osvetljeno in ga tudi ni mogoče posebej izpodbijati, kar sodba preprosto nima potrebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se dale dejanske okoliščine utemeljeno preveriti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer navedlo, da se uporabi Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 in spremembe ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01, OZ). Vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (napačno) zavrnilo zato, ker naj bi imel v skladu z 2. odst. 117. čl. ZOR tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena. Takšna razlaga navedenega člena ZOR je zmotna. Kot pravilno navaja pritožba, 117. čl. ZOR določa rok za razveljavitev izpodbojne pogodbe (napake volje, omejena poslovna sposobnost) in sicer določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je izvedelo za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile, v vsakem primeru pa ta pravica preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Razveljavitev izpodbojne pogodbe se torej nanaša na razloge v fazi sklenitve pogodbe. Ničesar takšnega tožeča stranka v tej pravdi ni zatrjevala, pač pa je zahtevala razvezo izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja le-te. Glede same pogodbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da je kljub navedbi, da gre za izročilno pogodbo, pogodbo z dne 29.8.1995 obravnavati kot pogodbo o preužitku, ki je pogodba obligacijskega prava. Nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje glede uporabe 117. čl. ZOR pa so, kot že navedeno, napačni. Tudi v primeru pogodbe o preužitku je bilo pred uveljavitvijo OZ, ki je takšne pogodbe izrecno uredil, mogoče zahtevati razvezo takšne pogodbe. V skladu s sodno prakso se za čas veljavnosti ZOR za razvezo take pogodbe analogno uporablja tudi Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, ZD). Gre za določbo 120. čl. ZD o razvezi pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Navedena določba med drugim določa v 3. odst., da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, ravno to pa je v tej pravdni zadevi zatrjevala tožeča stranka (enako določbo ima sedaj 2. odst. 568. čl. OZ).

Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri, kot navaja pritožba, ni osvetlilo. Kljub temu, da je izvedlo večje število dokazov, izpovedb prič in strank ni ocenilo, zaradi napačnega stališča, da naj bi bilo to nepomembno, glede na dejstvo, da je tožnik izgubil pravico zahtevati razvezo pogodbe.

Dejansko stanje v zadevi je zaradi napačne prave materialnega prava torej ostalo nepopolno ugotovljeno, v sodbi sodišča prve stopnje pa ni odločilnih dejstev v zvezi z razvezo pogodbe o preužitku. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje vse že izvedene dokaze oceniti glede na 120. čl. ZD, pri čemer je lahko pomembna ugotovitev, da je tožnik izpolnjevanje zavračal in oteževal, ki pa mora biti potrjena v izvedenih dokazih. Nasprotno pa je nepomemben zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila obveznost po pogodbi odplačana in izpolnjena, glede na aleatorno naravo sklenjene pogodbe. Glede na navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in spremembe, ZPP).