Jedro

Stranka praviloma lahko predlaga podaljšanje že izdane začasne odredbe šele takrat, ko izkazuje nastanek konkretnih razlogov, ki podaljšanje opravičujejo. Ker je sodišče prve stopnje trajanje začasne odredbe, s katero je organizaciji za plačilni promet naloženo, da mora v zavarovanje tožničinih terjatev na računu tožene stranke zadržati sredstva v določeni višini do pravnomočnosti spora, podaljšalo še za 15 dni, ni utemeljeno še nadaljnje podaljšanje za 15 dni. Ob običajnem načinu vročanja in ob primerni tožničini skrbnosti glede paricijskega roka, je trajanje začasne odredbe primerno. V primeru, da bo tožnica ugotovila, da zaradi težav pri vročanju izdana začasna odredba ne nudi zadostnega varstva, pa bo lahko predlagala njeno podaljšanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje trajanje začasne odredbe, da mora organizacija za plačilni promet, ki vodi račun tožene stranke, le tej ali komu drugemu po njenem naročilu v zavarovanje tožničinih terjatev odreči izplačilo denarnega zneska 1.616.835,43 SIT, katere trajanje je bilo časovno opredeljeno do pravnomočnosti odločbe sodišča v tem sporu, podaljšalo še za 15 dni po pravnomočnosti, predlagano podaljšanje še za nadaljnjih 15 dni pa zavrnilo.

Zoper zavrnilni del gornjega sklepa se pritožuje tožeča stranka in predlaga njegovo spremembo, tako da sodišče ugotovi, da izdana začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve sodišča v tem sporu. Pri tem zatrjuje, da bi ob sedaj dovoljenih načinih vročanja in upoštevaje zakonski paricijski rok lahko prišlo do situacije, ko bi postala tudi za 15 dni po pravnomočnosti sodbe o rešitvi tega spora izdana začasna odredba pred nastopom učinkov izvršbe neučinkovita.

Pritožba ni utemeljena.

Res predvideva ZIZ v 3. odst. 277. člena možnost podaljšanja začasne odredbe. Vendar praviloma stranka lahko predlaga podaljšanje začasne odredbe šele takrat, ko izkazuje konkretne razloge za takšno podaljšanje. Pri običajnih načinih vročanja in dolžni pozornosti tožnice na pravnomočnost odločbe v tej zadevi, tek paricijskega roka in pravočasnost zahtevati izvršbo, če toženka verjetno prisojene terjatve v paricijskem roku ne bo plačala, je v izpodbijanem sklepu podaljšano trajanje že izdane začasne odredbe povsem zadostno in primerno. Zgolj za primer, da bo tožeča stranka pri vročanju sodbe v tej zadevi ugotavljala, da bo očitno prišlo do položaja, da tudi tako določeno trajanje začasne odredbe ne bo zagotavljalo njene učinkovitosti vse do možnih učinkov izvršbe, bo lahko šele v teh okoliščinah v smislu 3. odst. 277. člena ZIZ ponovno predlagala ustrezno podaljšanje trajanja začasne odredbe.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ob takem izidu tega pritožbenega postopka tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi z obravnavano pritožbo.