Jedro

Sestop iz stoječe (popolnoma ustavljene) lokomotive ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2010 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je podana odškodninska odgovornost toženke, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo. Poudarja, da je moral sestopiti s stopnice lokomotive, ki je bila od tal oddaljena 90 cm, na trdna, neravna in nestabilna tla, kjer je bil tolčenec večje velikosti, kar ni običajna vsakdanja nevarnost. Opozarja, da je toženka v odgovoru na tožbo priznala, da na površju delovne poti ostanejo debelejši kosi granulacije in da je nerealno pričakovati, da bi se sestop uredil tako, da bi tožnik lahko stopil na ravna tla, saj narava dela in okoliščine tega ne dopuščajo. Sodišču prve stopnje očita, da ni natančneje ocenjevalo konkretnih okoliščin nastanka nezgode z vidika objektivne odgovornosti, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da je napačen tudi zaključek o neobstoju krivdne odgovornosti. Pojasnjuje, da je do nezgode prišlo na mestu, ki je razvidno iz fotografij v spisu, česar toženka ni zanikala, zato je sodišče prve stopnje napačno sledilo izpovedbi priče, da iz fotografij ni razvidno, da bi bile te posnete na kraju nezgode. Iz teh fotografij izhaja, da na mestu nezgode ni predvideno posutje z drobnejšim peskom, zato ogled kraja nezgode niti ni bil potreben. Tudi toženka je navedla, da so bile delovne poti (premikalne steze) posute s tolčencem. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izpovedbe varnostnega inženirja ugotovilo, da naj bi bil po tolčencu na mestu nezgode posut še droben pesek. Zaradi višine stopnice lokomotive je ob sestopu mogoče stopiti na tla le tik pod stopnico, ki predstavlja del gramozne grede, ki ni bila dodatno posuta. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na obrnjeno dokazno breme pri krivdni odgovornosti šteti, da toženki ni uspelo dokazati, da je bilo sporno mesto sestopa pravilno in varno urejeno. Izkazane so opustitve na strani toženkine zavarovanke, in sicer neustrezno urejena podlaga sestopa, saj ta ni bila dodatno posuta s peskom, in nezagotovitev varnih delovnih pripomočkov, to je visokih delovnih čevljev, ki bi segali čez gleženj.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sestopanje iz stoječe lokomotive ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu določila 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženkine zavarovanke za tožniku nastalo škodo. Objektivna odškodninska odgovornost je predvidena le za tiste nevarne stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ), in ne za običajno nevarne stvari ali dejavnosti, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno. Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče (npr. delo s kemikalijami, eksplozivi, delo na višini, uporaba motornega vozila, tudi vožnja z vlakom po železniški progi). Navedeno pa za sestop strojevodje iz ustavljene, mirujoče oziroma stoječe lokomotive ne velja, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Kljub temu, da je zaradi značilnosti železniškega prometa zadnja stopnica lokomotive nekoliko bolj dvignjena od tal in da tla ob lokomotivi niso ravna, je ob skrbnosti povprečnega posameznika in uporabi oprijemalnih ročajev, možen varen sestop iz stoječe lokomotive. Seveda lahko takšen sestop v določenih okoliščinah postane tudi nevaren (npr. poškodovana, mokra stopnica ali oprijemalo ipd.), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Če je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica protipravnega ravnanja (pomanjkanja ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti), je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

6. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje (ali opustitev), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če ni podana že ena izmed navedenih predpostavk, ni krivdne odgovornosti. Dokazno breme obstoja protipravnega ravnanja (ali opustitve), škode in vzročne zveze je na oškodovancu (tožniku). Odgovorna oseba pa se odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere) ni kriva.

7. Tožnik svojemu delodajalcu oziroma toženkini zavarovanki očita, da ni ustrezno uredila podlage za varen sestop iz lokomotive, in sicer takšne, da bi bila tla ravna, trdna in posuta z drobnejšim peskom, ter da mu ni zagotovila varnih delovnih čevljev, in sicer takšnih, ki bi segali čez gleženj in bi tako preprečevali njegov zvin. Dokazno breme tako očitanih opustitev toženkine zavarovanke je bilo torej na tožniku, ki pa mu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, protipravnega ravnanja oziroma opustitev toženkine zavarovanke ni uspelo dokazati.

8. Toženka je priznala, da se je na kraju škodnega dogodka nahajal in se še vedno nahaja tolčenec (tudi debelejših kosov) in da tla niso (bila) ravna, saj narava dela in okoliščine ne omogočajo sestopa strojevodje iz lokomotive na povsem ravna tla. Nenazadnje je tudi splošno znano, da se na in okrog železniških tirov nahaja tolčenec. Res je sicer, kar navaja pritožba, da toženka ni izrecno navedla, da fotografije v spisu (priloge A12 - A15), iz katerih je razviden tolčenec, niso bile posnete na kraju škodnega dogodka, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar pa to ni bistveno, ker je toženka priznala tožnikove trditve, da se je na kraju nezgode nahajal tolčenec. Priča D. M., ki je pri toženkini zavarovanki zaposlen kot varnostni inženir in si je po škodnem dogodku ogledal kraj nezgode, je v svoji izpovedbi potrdil, da so bila tla sestopa urejena v skladu s predpisi in da je bil tolčenec take velikosti, kot ga določa standard za graditve prog. Glede peska, ki ga izpostavlja tožnik, pa je izpovedal, da se ta nahaja v delu, ki je v višini ostale okolice, medtem ko je dvignjen del pri tirnicah, kjer naj bi se tožnik poškodoval, posut s tolčencem, kar je bilo, kot rečeno, skladno s predpisi. Tožnik torej ni dokazal, da bi bil kraj, kjer je sestopil iz lokomotive in se poškodoval, neustrezno urejen.

9. Toženka je zatrjevala, da je njena zavarovanka tožniku nudila varovalno opremo, in sicer delovne čevlje z visokim vpetnikom in gumijastim grobim podplatom. Tožnik tega ni prerekal, pač pa je menil, da takšni čevlji niso ustrezni, ker so nizki, zaradi česar naj ne bi preprečevali zvina gležnja, pri tem pa za to svoje stališče ni predlagal nobenega ustreznega dokaza (npr. izvedenca). Že omenjena priča, ki je pri toženki zaposlena kot varnostni inženir, je izpovedal, da je za strojevodjo, ki sestopa iz lokomotive, predpisana posebna obutev, to so nizki čevlji z nedrsečim podplatom, ki ne pokrijejo gležnja. Glede varnosti naj bi tak čevelj ustrezal predpisom. Tožnik torej ni dokazal, da so bili delovni čevlji, ki mu jih je zagotovila toženkina zavarovanka, neustrezni.

10. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je do nastanka škode prišlo bodisi zaradi tožnikovega neskrbnega ravnanja, ker ni bil dovolj pazljiv pri sestopu iz lokomotive in se ni držal za oprijemalne ročaje (da bi uporabil le-te, tožnik ni zatrjeval), bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Tožnik je bil seznanjen s pravili o varnosti pri delu, saj ga je toženkina zavarovanka teoretično in praktično usposabljala, poleg tega je iz lokomotive (tudi na kraju nezgode) že večkrat izstopal, zato bi se moral zavedati potencialnih nevarnosti pri sestopu iz lokomotive in izstopati previdneje (ob uporabi ročajev za sestop). Vsak posameznik je najprej odgovoren sam zase in se mora najprej sam varovati škode. To izhaja tudi iz določb 6. člena in 171. člena OZ. Za lastno nepazljivost ali za nesrečno naključje, ki se mu je pripetilo, je torej odgovoren tožnik sam.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).