Jedro

Premoženjske razmere kot merilo za presojo možnosti preživninskega zavezanca (79. v povezavi z 78. in 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR), so pravni standard. Njegovo vsebino ugotovi sodišče na podlagi splošno znanih dejstev, življenjskih izkušenj in dejstev, ugotovljenih v vsakem primeru posebej.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo preživnine mladoletnima otrokoma pravdnih strank delno ugodilo. Ob upoštevanju delno že plačanih preživninskih zneskov je odločilo, da mora toženec mld. hčerki I. M., roj. 4.7.1984, plačevati mesečno preživnino v znesku 40.240,00 SIT od 1.11.1997 dalje, hčerki P., roj. 4.12.1987, pa od istega datuma dalje po 30.180,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno ravnalo, ko ni verjelo, da je potrdilo o višini toženčeve plače verodostojen dokaz, čeprav ga je napisal toženec sam. Napačno je stališče, da lahko sodišče sklepa o premoženjskem stanju enega od roditeljev po načinu njegovega življenja. O načinu življenja tudi sicer ni mogoče sklepati le na podlagi posameznih dejstev (nakupa športnih copat v vrednosti 18.000,00 SIT ter kredita v višini 65.000,00 SIT mesečno). Zato predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno. Prepoved je izrecno določena v 3. odstavku 385. člena ZPP. Ali je potrdilo o toženčevih osebnih dohodkih, kakršno je predložil, zadosten dokaz za ugotovitev njegovega premoženjskega stanja ali ne, je stvar dejanske ocene in s tem dejanskega stanja. V revizijskem postopku bi bila ta dokazna ocena izpodbojna le, če bi bila obremenjena s kakšno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Te pa ni bilo. Res je sicer, da potrdilo, zgolj zato, ker ga je izdal toženec sam, ne more biti brez vsake dokazne vrednosti. Vendar pa je sodišče v navedenem postopku izvedlo tudi druge dokaze in šele na podlagi ocene vseh skupaj ugotovilo, da toženčeve trditve niso točne.

Toženec v reviziji nadalje napada ugotovitev o tem, ali je način življenja lahko pokazatelj premoženjskih razmer določene osebe ali ne. Toženec jo napada tako z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava kot z ugovorom bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Katera procesna kršitev naj bi bila v zvezi s tem podana, opredeljeno ne pove, temveč vsebinsko graja dokazno oceno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre pri tej presoji deloma za dejansko, deloma pa za pravno vprašanje.

Premoženjske razmere kot merilo za presojo možnosti preživninskega zavezanca (79. v povezavi z 78. in 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR), so pravni standard. Njegovo vsebino ugotovi sodišče na podlagi splošno znanih dejstev, življenjskih izkušenj in dejstev, ugotovljenih v vsakem primeru posebej.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek in ugotovilo, da se toženčeve trditve o tem, v kakšnem finančnem položaju je, ne ujemajo s tem, kako živi in kakšni so njegovi izdatki. Sodišče druge stopnje je takšno oceno potrdilo. Izpodbijanje teh ugotovitev, zlasti ugotovitve o kreditu, in sicer z argumenti, da je v finančnih težavah in ga zato samo deloma ali pa sploh ne odplačuje ter je v zvezi s tem v odškodninskem razmerju s kreditodajalcem, na revizijski stopnji ni dovoljeno (že navedeni 3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da so toženčevi dohodki večji, kot jih prikazuje sam. O tem sta sklepali tudi na podlagi dejanskih izdatkov za hčerki in drugih obveznosti, ki jih je toženec prevzel. Morebitnih procesnih kršitev v izvedbi dokaznega postopka toženec ni opredelil, kar pa bi v revizijskem postopku moral storiti (386. člen ZPP).

Če procesnih kršitev ni opredelil, med postopkom pa tudi ni bilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijsko sodišče moralo presoditi le še, ali sta sodišči materialnopravno vsebino pravnega standarda iz 78. in 79. člena v povezavi s 123. členom ZZZDR pravilno določili.

Če način toženčevega življenja kaže na boljše premoženjsko stanje, kot bi bilo mogoče sklepati iz listin, ki jih je predložil, in če ima vse možnosti za zaslužek tudi v bodoče (je diplomirani ekonomist, po lastni izjavi slušatelj podiplomskega študija MBA, aktivno govori angleški jezik, v preteklosti je že opravljal vodstvene funkcije), je pravilna materialnopravna presoja, da zmore plačevati višjo preživnino, kot trdi sam.

Revizijsko sodišče k vsemu navedenemu le še dodaja, da soglaša tudi s stališčem obeh sodišč o ohranitvi življenjskega standarda otrok razvezanih zakoncev. Razpad družine je res dejstvo, ki že samo po sebi povzroča duševne stiske otrok. Starša morata zato, če je le mogoče in ne da bi bila ogrožena lastna eksistenca, preprečiti vsaj padec življenjskega standarda svojih otrok. Odločitev na drugi in prvi stopnji je v skladu s tem izhodiščem.

Zaradi vsega navedenega je revizija toženca neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.