Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je treba določbo 3. točke prvega odstavka 56. člena ZPrCP razlagati tako, da se voznik vključuje v promet na cesti s prometne površine, ki ni cesta.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Maribor je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilko D. P. spoznal za odgovorno za storitev prekrška po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega ji je izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Mariboru je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo okrajnega sodišča spremeni tako, da se storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodi in se plačilni nalog prekrškovnega organa spremeni tako, da se prekršek pravno opredeli po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 42. člena ZPrCP in izreče globa 120,00 EUR, sodna taksa za postopek o zahtevi za varstvo zakonitosti (pravilno: zahtevi za sodno varstvo) pa se ne določi. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je sodišče pravno naravo parkirnega prostora ob cesti in sam prekršek nepravilno pravno opredelilo. Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) v 10. točki prvega odstavka 8. člena določa, da javno cesto sestavljajo servisne prometne površine (počivališča, parkirišča, avtobusno obračališče in podobno), torej določa parkirišče kot del javne ceste. Iz fotografij v spisu je razvidno, da parkirišče, s katerega je zapeljala storilka, od vozišča ni ločeno z robnikom ali talno označbo, kar v izvedenskem mnenju ugotavlja tudi izvedenec prometne stroke. Vrhovna državna tožilka se strinja z izvedencem, da površine tega parkirnega prostora ni mogoče šteti za vzdolžni del vozišča te ceste, treba pa ga je šteti za servisno prometno površino. Po stališču vrhovne državne tožilke bi bilo treba parkirišče, s katerega je zapeljala storilka, šteti za cesto. Prekršek po 3. točki prvega odstavka 56. člena ZPrCP stori voznik, ki se vključuje v promet na cesto s parkirnega prostora, ki ni cesta. Glede na ugotovljeno dejansko stanje po zatrjevanju vrhovne državne tožilke storilki ni mogoče očitati storitve tega prekrška, temveč prekršek po prvem odstavku 42. člena ZPrCP, saj se pred premikom z vozilom s parkirnega prostora, ki je del javne ceste, ni prepričala, da to lahko stori varno, in je zapeljala na vozišče, po katerem je pravilno pripeljal voznik motornega kolesa, ter mu zaprla pot, zaradi česar je trčil v njeno vozilo. Po stališču vrhovne državne tožilke to pomeni, da je storilka izpolnila zakonske znake prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP, po katerem ji je treba tudi izreči globo. S tem v zvezi vrhovna državna tožilka še nerazumljivo navaja, „ker bo s predlagano zahtevo delno rešeno v korist stranke, je treba del izreka o plačilu sodne takse za zahtevo za sodno takso (drugi odstavek 147. člena ZP-1)“.

5. Po stališču vrhovne državne tožilke sta v obravnavanem primeru sodišče in prekrškovni organ glede storilkinega prekrška uporabila predpis, ki se ne bi smel uporabiti, s tem, ko sta storilkino ravnanje pravno opredelila po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ne pa po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZPrCP (kršitev materialne določbe zakona, ki določa prekršek, po 4. točki 156. člena ZP-1). Prekršek po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZPrCP (sprememba smeri in premiki z vozilom) izvrši voznik, ki se, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot, ali kako drugače ne prepriča, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Prekršek po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZPrCP (vključevanje v cestni promet) pa izvrši voznik, ki pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto, kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora, s pločnika ali z druge površine, ki ni cesta, ne pusti mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje; pri prečkanju prometnega pasu pa vozil, katerih smer vožnje seka.

6. Iz izpodbijane sodbe ter kratkega opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu, je razvidno, da se je storilka 30. 4. 2014 s parkirišča ob Slivniški ulici v Spodnjih Hočah z osebnim avtomobilom vključila v promet tako, da je zapeljala na vozišče Slivniške ulice z namenom, da bi obrnila svoje vozilo. Pri tem je zaprla pot motoristu, ki je z njene leve strani pravilno pripeljal po prednostni Slivniški ulici. Približno na sredini vozišča je prišlo do trčenja, pri katerem je motorist s sprednjim levim bočnim delom sprednjega kolesa trčil v zadnja leva vrata storilkinega vozila, zaradi česar je padel in se lahko telesno poškodoval. 7. Ob takih dejanskih ugotovitvah je po presoji Vrhovnega sodišča pravna opredelitev storilkinega ravnanja po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZPrCP, kot sta jo uporabila že prekrškovni organ in okrajno sodišče, pravilna. Konkretnega dejanskega stanu v tej zadevi ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP, za kar se zavzema vrhovna državna tožilka. Namreč, iz opisa dejanskega stanja ne izhaja, da storilka, preden je s parkirnega prostora zapeljala na Slivniško ulico, ne bi pogledala v vzvratna ogledala in preko ramena ali da se na drug primeren način ne bi prepričala, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa. Kljub mnenju vrhovne državne tožilke, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, bi bilo mogoče presojo, ali so izpolnjeni zakonski znaki prekrška po prvem odstavku 42. člena ZPrCP, opreti le na drug(ačn)o dejansko podlago, iz katere bi izhajalo, da storilka pred spremembo smeri vožnje oziroma premikom vozila sploh ni gledala v vzvratna ogledala in preko ramena oziroma se ni na drug primeren način prepričala, da se lahko s parkirišča vključi v promet brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa.

8. Zakonskega znaka iz 3. točke prvega odstavka 56. člena ZPrCP tudi ni mogoče razlagati na tak način, za kakršnega se v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema vrhovna državna tožilka. Javno cesto sicer res sestavljajo tudi servisne površine (10. točka prvega odstavka 8. člena ZCes-1), pri čemer so primeroma navedena počivališča, parkirišča ter avtobusno obračališče. Razlaga določbe 3. točke prvega odstavka 56. člena ZPrCP, za kakršno se zavzema vrhovna državna tožilka, bi ob povedanem privedla do nelogičnega in pravno nevzdržnega rezultata, saj bi taka razlaga pomenila, da ta prekršek izvrši voznik, ki se vključuje v promet na cesti z javne ceste (ki jo med drugim sestavljajo tudi zgoraj omenjene servisne površine) in ne pusti mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozil, katerih smer vožnje seka. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba omenjeno določbo razlagati tako, da se voznik vključuje v promet na cesti s prometne površine, ki ni cesta. Na tako razlago nakazujeta zakonski opredelitvi pojmov parkirišče (prometna površina, ki je namenjena ustavljanju in parkiranju vozil - 50. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1) in pločnik (del cestišča, ki ni v isti ravnini kot vozišče ali je od njega ločen kako drugače in je namenjen pešcem, ali pešcem in prometu koles ter koles s pomožnim motorjem, če je na njem označen kolesarski pas ali pa z vertikalno prometno signalizacijo dovoljen promet kolesarjev - 54. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1), ter zakonska navedba „druge površine, ki ni cesta, torej prometnih površin, ki v nasprotju s cesto niso namenjene vožnji vozil (razen v primerih, določenih z zakonom).

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve materialnih določb zakona iz 4. točke 156. člena ZP-1. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.