Jedro

Podana je kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, če sodišče sodi obsojencu zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, pa ne izreče za vsa kazniva dejanja enotne kazni.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obtoženega FV se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede krivde, kazenske sankcije in premoženjskopravnega zahtevka, izrečene temu obtožencu spremeni tako, da se obtoženi FV spozna za krivega, da je skupaj z JM vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilastita, tatvino pa sta storila tako, da sta z vlomom prišla v zaprto stavbo s tem, da sta v noči na 23.5.1994 1.z neugotovljenim orodjem na vzvod odprla zaklenjena vhodna vrata trgovine M v Tržišču in stopila v notranjost, kjer sta našla in si prilastila 16 otroških trenerk, 10 otroških puloverjev, 18 kosov spodnjega perila, 65 parov nogavic in 15 zavitkov različnih cigaret, v skupni vrednosti 198.598,00 SIT; 2.z neugotovljenim orodjem na vzvod odprla zaklenjena vhodna vrata trgovine S na Logu in vstopila v notranjost, kjer sta našla in si prilastila 68 zavitkov različnih vrst cigaret v vrednosti 77.890,00 SIT; 3.z neugotovljenim orodjem na vzvod odprla okno v zaklenjeni trgovini Zadruge v B. in se skozenj splazila v notranjost, kjer sta našla in si prilastila 6 zavitkov različnih cigaret in 6 kompletov majic s hlačami, v skupni vrednosti 60.000,00 SIT.

S tem je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/I tč. 1 KZ ter se mu po členu 212/I KZ določi kazen 1 (eno) leto zapora.

ter se obtožencu na podlagi člena 48/I KZ ob upoštevanju pravnomočne enotne kazni 5 (pet) let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. K 84/95 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 857/98 z dne 27.10.1999 izreče e n o t n a k a z e n 5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora.

Po členu 49/I KZ se obtožencu v izrečeno enotno kazen všteje čas od 26.10.1993 od 14.ure do 27.10.1993 do 13.30 ure, od 4.11.1993 od 13.30 ure do 26.11.1993 do 10.00 ure, od 20.6.1994 do 3.11.1994 in od 4.11.1994 dalje.

Na podlagi člena 105/III ZKP se oškodovanec Zadruga s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 114.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi napoti na pravdo.

II.Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje: - obtoženega FV pod točkami I/1, I/2, II/1-3 izreka spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I tč. 1 KZ v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, v to kazen mu je vštelo čas pripora od 20.6.1994 do 3.11.1994. Odločilo je tudi, da mora obtoženi FV Zadrugi v B. (oškodovanki pri kaznivem dejanju pod točko I/2) plačati znesek 114.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1994 dalje, KC - oškodovanko pri kaznivem dejanju pod točko I/1 je z zahtevkom v višini 20.000,00 SIT napotilo na pravdo; - obtoženega JM pa je za kaznivo dejanje, opisano v izreku pod točkami I/1-3, tudi spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I tč. 1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da morata oba obtoženca plačati trgovini M v Tržišču znesek 198.598,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1994 dalje; - obtoženega FV je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, obtoženemu JM pa naložilo v plačilo stroške v višini 42.260,00 SIT in na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obtoženega FV zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pri kaznivih dejanjih pod točkama I/1 in I/2 s predlogom, da se v tem delu njegovi pritožbi ugodi tako, da se obtoženca teh dveh kaznivih dejanj oprosti; ter zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter predlagal spremembo sodbe tako, da se obtožencu izreče enotna kazen s kaznijo petih let zapora, ki jo prestaja in da se mu za to kaznivo dejanje, za katero se mu je sedaj sodilo, zniža izrečena zaporna kazen, - okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o kazni, izrečene obtoženemu FV in predlagal, da se pritožbi ugodi tako, da se obtožencu izrečena kazen zviša. Višja državna tožilka je v mnenju, podanem po drugem odstavku 377. člena ZKP, predlagala, da se pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodi tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, da naj bi storil kaznivi dejanji pod točkama I/1 in I/2 obtožbe v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ter da naj se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Pritožba zagovornika obtoženega FV je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika obtoženega FV sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pri kaznivih dejanjih pod točko I zmotno ugotovljeno. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bil obtoženec tudi storilec teh dveh kaznivih dejanj, niso prepričljivi. Sodišče se je namreč oprlo na izvedeniško mnenje o primerjavi odtisa najdenega čevlja, dne 23.5.1994 po storitvi kaznivega dejanja pod točko II/3 izreka, s sledovi odtisov čevljev, najdenih na kraju storitve kaznivih dejanj dne 1.4.1994. Sodišče ni sprejelo zagovora obtoženca, da najdeni čevelj ni njegov, čeprav je sodišče na naroku dne 27.10.1994 (l. št. 577) opravilo preizkus in samo ugotovilo, da kljub večkratnim poskusom obtoženec najdenega čevlja št. 42 ni mogel obuti.

Preizkus obuvanja istega čevlja, opravljen v laboratoriju, da so čevelj lahko obule tudi osebe s številko noge 43 in 44, ki ne temelji na individualnih karakteristikah obtoženčevega levega stopala, pač pa na karakteristikah drugih oseb, ob tem da se sodba opira le na izvedeniško mnenje, pa ni tak dokaz, da bi zadoščal za tisto stopnjo gotovosti, ki je potrebna za obsodilno sodbo. To pa tudi iz razloga, ker iz samega izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da pri kaznivem dejanju pod točko I/1 niso bile najdene skladnosti med individualnimi karakteristikami, s katerimi bi se lahko trdilo, da gre za identičnost med najdeno sledjo in odtisom obuvala, pač pa se lahko le trdi, da sta lika elipse in odtisa obuvala po velikosti in obliki skladna. Drugih dokazov, ki bi kazali, da je obtoženi FV storilec teh dveh kaznivih dejanj pa ni, zato je sodišče druge stopnje skladno z določbo petega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja izpustilo dejanji, navedeni pod točkama I/1 in I/2 izreka. Ker je s tem obtoženec oproščen storitve teh dveh kaznivih dejanj, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo člena 105/III ZKP oškodovanko Zadrugo v B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Glede na takšno odločitev je bilo potrebno obtožencu na novo izreči kazen. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih in ocenjenih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah, teži kaznivega dejanja in stopnji krivde, mu je določilo kazen eno leto zapora. Pritožnik namreč utemeljeno sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona po členu 372 tč. 4 KZ, ker obtožencu, ki je na prestajanju kazni, ni po določbah člena 48 KZ izreklo enotne kazni. Zato je tudi v tem delu pritožbi ugodilo tako, da je ob upoštevanju pravnomočne kazni pet let zapora, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 84/95 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 857/98 z dne 27.10.1998, po določbah o steku izreklo kot primerno enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Pri izreku enotne kazni pa je tudi upoštevalo s podatki spisa izkazano dobro obnašanje obtoženca v zaporu, kar se utemeljeno navaja tudi v pritožbi. V izrečeno enotno kazen pa je tudi po določbah člena 49 KZ vštelo čas, ko je bil obtoženec v priporu in čas, od kar prestaja kazen po prejšnji sodbi.

Glede na vse navedeno pa pritožba državnega tožilca, ki se zavzema za izrek strožje kazni, ni utemeljena.