Jedro

Zmoten je pritožbeni očitek, da gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem le v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežena preko mere, kot je običajno glede na krajevne razmere. Določba 99. člena SPZ namreč zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku iz negatorne tožbe in toženi stranki naložilo opustitev vsakršnih poseganj v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 90/0 in 91/3, obe k. o. X. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 719,35 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke; podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na dogovor iz leta 1984 glede menjave zemljišč. Izpostavlja, da tožeča stranka nikoli ni prepovedala uporabe sporne poti. Tožeča stranka vznemirjanja ni dokazovala. Pritožnika poudarjata, da pot uporabljata nemoteno tako za vožnjo in hojo, uporablja jo tudi tožeča stranka, zato ne vidita, v čem je otežena uporaba nepremičnine. Opozarjata, da jima prvostopenjsko sodišče ni omogočilo predložitve dokazov, ki se nahajajo v spisu N 3/2014. Poudarjata, da se dogovor iz leta 1984 še vedno izvršuje, sodišče pa ni dopustilo dokazovanja v tej smeri. Menita, da zavrnitev zahtevka na priposestvovanje služnostne pravice ne pomeni avtomatično ugoditve negatornemu zahtevku, in izpostavljata nepravilnost ter nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zanikata, da sta imela pravico pot uporabljati le začasno oz. do preklica ter poudarjata, da tožeča stranka dovoljenja za izdelavo in uporabo poti ni preklicala. Opozarjata, da prvostopenjsko sodišče ni vpogledalo v skico terenske meritve, čeprav se nanjo sklicuje v izreku sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka opozarja na nepravočasno grajanje postopkovnih kršitev ter pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno izhodišče pravilno našlo v določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (2), ki daje varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Z negatorno tožbo, ki ima podlago v prej citirani določbi, se lastnik ali domnevni lastnik brani pred vsemi posegi v svojo pravico od zunaj, ki nimajo narave odvzema stvari ali posesti.

6. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe so naslednje: - v pravdni zadevi P 53/2011 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženca na sporni poti (preko parcel št. 90/0 in 91/3, obe k. o. X) nimata služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili; - toženec S. P. je 28. 10. 2011 preklical dovoljenje tožnikoma za uporabo parc. št. 100/2, zato je ustni dogovor iz leta 1984 prenehal obstajati; - toženca pot preko parc. št. 90/0 in 91/3, k. o. X še vedno uporabljata za hojo ter vožnjo z osebnimi vozili in traktorji.

7. Izpodbijana sodba na podlagi navedenih ugotovitev zavzema stališče, da je zahtevek iz negatorne tožbe, s katerim se tožencema nalaga opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnikov na nepremičnini s parc. št. 90/0 in 91/3, obe k. o. X, utemeljen. Takšno stališče v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj ga potrjuje prepričljiva, analitična in konsistentna dokazna ocena sodišča prve stopnje.

8. Zmoten je pritožbeni očitek, da gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem le v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežena preko mere, kot je običajno glede na krajevne razmere. Določba 99. člena SPZ namreč zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico.

9. V obravnavani zadevi gre za aktivno vznemirjanje, ki ga toženca niti ne zanikata, saj še vedno uporabljata zemljišče tožnikov. Med pravdnima strankama ni sporno, da imata tožnika na nepremičnini lastninsko pravico; izkazana pa je tudi protipravnost vznemirjanja, saj toženca, kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, nimata pravice hoje in vožnje preko tožnikovih nepremičnin. V pravdni zadevi P 53/2011 je bilo namreč pravnomočno ugotovljeno, da toženca na sporni poti, ki poteka po parc. št. 90/0 in 91/3, obe k. o. X, nimata služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili. V konkretni zadevi pa tudi nista izkazala kakšnega drugega pravnega naslova za uporabo prej navedenih spornih nepremičnin.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da tožnika nista preklicala dovoljenja za izdelavo in uporabo poti preko spornih nepremičnin. Najkasneje s prejemom tožbe, kot pravilno opozarja že tudi prvostopenjsko sodišče, sta bila seznanjena z zahtevo tožnikov, da sporno pot prenehata uporabljati.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo predlagani dokaz z vpogledom v spis N 3/2014. Gre za neprimeren dokaz, ki nima vpliva na zatrjevano dejstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zgolj dejstvo vloženega predloga za določitev nujne poti ne more v ničemer vplivati na odločitev v predmetni pravdni zadevi, ker toženca nujne poti preko spornih nepremičnin še nista pridobila.

12. Dejstvo, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi nikjer ne omenja vpogleda v skico, na katero se sicer sklicuje v izreku, na samo pravilnost in zakonitost sodbe nima vpliva. Med pravdnima strankama trasa poti niti ni sporna, zato skica terenske meritve Geodetskega biroja A. z dne 5. 12. 2007 za samo odločitev ni merodajna.

13. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnika s pritožbo nista uspela, tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista v bistvenem pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato pritožbene stroške nosita sama.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Uradni list RS, št. 87/2002 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: SPZ